Prišepetovalci. Dvaindevetdesetič.

Če bi izklopili pozornost, če bi znali izklopiti profesionalno sitnobo in spregledali par motečih detajlov, bi v tem momentu najbrž ugotovili, da slovenska leva sredina živi svoj najboljši možni svet. In ne gre le za to, da v rokah drži oblast: na oblasti so se, tak je vtis, na urejen način združili vsi elementi leve sredine, ki si jih lahko zamislimo. 

Del oblasti so, najprej, stranke, ki več ne obstajajo, njihovi predsedniki, ki so zdaj ministri, in njihove predsednice, ki bodo postale ministrice, če na referendumu ne pade zakon o vladi. Del oblasti je, dalje, stara socialdemokratska stranka, ki je periodično sicer zablisnila kot možna glavna sila, a bo najbrž v večnost vztrajala v odvisnem obstoju, ki ji sicer ne daje maksimalnega užitka, a od nje tudi ne terja maksimalnega napora. Del oblasti je, seveda, tudi čisto prava leva stranka, ki je na eni strani element leve sredine, na drugi strani pa pahljačo levosredinskosti reproducira v svoji notranjosti: leva stranka torej, ki svojo zavezanost levi sredini in njenemu voditelju demonstrira s tem, da samo sebe percipira kot mini koalicijo, v kateri mini premier odklone praviloma ukroti, se jih včasih skoraj sramuje, vsake toliko pa jim vendarle odpre vrata, da se lahko nadihajo svobode. In, za konec, del oblasti je tudi oblast v ožjem pomenu: premier, njegova ožja ekipa in njegov za parlamentarno demokracijo nujen materialni podaljšek, ki ji pravi gibanje. 

Za to strukturo sta značilni dve tendenci, ki pritičeta etiki najboljšega možnega sveta. Na eni strani silovita motivacija za prelom s starimi praksami, starimi političnimi rituali in mentalnimi blokadami, ki ga odpira ideja najboljšegamožnega sveta; na drugi strani jasno postavljene zgornje in spodnje omejitve, ki jih zahteva skrb, da najboljši možni svet ohranimo kot še naprej možni svet. Nevarnosti, skratka, ne prežijo samo od zunaj, nevarnost ni le vedno vračajoči se Janša, temveč tudi pretirano dobesedno vzeta ideja, da bi stremeli k najboljšemu svetu za vse. Ni vsaka ideja enako vredna razmisleka – dobra je najprej tista, ki je všeč čim več ljudem. Če je večina zadovoljna z življenjem z virusom, bomo živeli življenje z virusom, pa naj si čudaki še tako prizadevajo, da bi na natlačenih dogodkih nosili maske. Če nikogar ne bo preveč motilo, da se bo šef poslanske skupine vladajoče stranke, ki je igrala na imidž prebojne naprednosti, najbrž kmalu pojavil v lederhozah, bo tako pač ostalo. Če bo večina sprejela idejo, da mora denar slediti pacientu, bo denar sledil pacientu, pa čeprav mu bo sledil v privatno zdravstvo – ker ideja, da bi se problema lotili z drugega konca, je preveč ekstremna, preveč razdvaja in bo predolgo trajala. Če bo ekscesno in včasih že res nadležno piarovstvo delovalo in vzdrževalo priljubljenost, ga bomo furali naprej – pa čeprav nas bo sčasoma preobrazil v njemu podrejene objekte.

V takih momentih je najbrž najbolje stisniti pavzo in za hip izstopiti iz ritma, ki ga na eni strani narekuje oblast sama, na drugi strani pa neumorni bivši oblastniki in njihovi ostanki v sistemih, ki se jih volitve ne dotaknejo neposredno. Danes bomo, skratka, stisnili pavzo in še enkrat obnovili, kako se je v času pred aprilom iz precej razprčkane takratne opozicije formirala struktura, ki je na volitvah dobila procent, ki ga drži še danes in ki daje vtis, da je tu že od nekdaj. 

T.T.

Monolog: Boštjan Remic

Glasba: Mina – Non Credere, The Presets – This Boy’s in Love (Lifelike Remix)