»Vidmo ja teku, ampak ni teku«

Veliko besed se danes pri nas izgublja o revščini. Tako zaradi svoje večne soseščine, ki je – žal – lahko nekaj neznanega le v okoljih, kjer miselna, mentalna ali siceršnja policija omejuje oziroma onemogoča govoriti o stvarnosti v neolepševalnem slovarju, kakor zaradi možnosti neboleče neosebnega, že kar abstraktnega obravnavanja je ta tema vsakdanja. Je od nekdaj. Tudi njena aktualnost je vsakdanja. Prav tako od nekdaj.

Zares novo more biti zgolj prikazovanje in razlaganje revščine – čeprav tudi do tega pride le redko. Še običajnejše je iskanje krivcev zanjo ter poudarjanje naporov za njeno izkoreninjenje. To je posledica sistemskega obravnavanja revščine, kar prej ali slej privede do njenega odkritega postatistenja, politizacije ali celo estetizacije. Tema tako nekako zadeva (ob) vse, in jo je celo mogoče splošno uporabljati, ni pa nujno, da slehernika prižene tudi v kakršen koli odnos do svojega jedra. Lahko ostane zgolj nekakšna večna, neizginljiva senca slehernega sonca. Kajti kdo ne ve, kar je povedal Heinrich Heine v Teku sveta (ki vse bolj postaja dir)?

Hat man viel, so wird man bald                   Kdor veliko že ima, 

Noch viel mehr dazu bekommen.               bo še bolj bogat postal.

Wer nur wenig hat, dem wird                      Kdor ima le malokaj,

Auch das Wenige genommen                      bo še brez tega ostal.

Wenn du aber gar nichts hast,                     Če pa nimaš čisto nič,

Ach, so lasse dich begraben –                      ah, kar daj se pokopati –

Denn ein Recht zum Leben, Lump,             živ sme biti tisti, lump,

Haben nur die etwas haben.                        ki zna vsaj posedovati.

Tako ni samo zaradi (ne)odnosov med ljudmi, temveč tudi zato, ker obstajata le dva temeljna načina soočanja z revščino. Oba sta, paradoksalno, v načelu – ne pa tudi v izvedbi in rezultatu – konvergentna: če bi se uresničila, bi ustvarila enakost. A ta je v človeškem svetu slej ko prej le nasledek kriz.

Prvi od pristopov, ki je tudi običajnejši, je eliminacionističen. Nemara ga najbolj plastično izraža postavljaško oznanilo Grigorija Jevsejeviča Zinovjeva iz leta 1918 o tem, da nima česa reči desetini prebivalstva pod oblastjo režima, ki mu sam pripada, saj mora biti preprosto uničena. Drugi pristop je emancipacijski. Bržčas ga najbolj nazorno povzema stavek legendarnega britanskega sindikalista, Churchillovega ministra za delo in Attleejevega sekretarja za zunanje zadeve Ernesta Bevina: »Ko vidim dobro stvar, nočem bogatim onemogočiti pristopa do nje, temveč želim, da bi jo imel tudi delavec.« To danes zveni antikvarno, vendar je očitno, da je poleg modnih novosti in norosti na sceni zmerom tudi klasika. Kako bi sicer zadnja izmena vedela, čemu nasprotuje?

A če je besed o revščini veliko – in so kdaj tudi sugestivno zapete, denimo v znameniti točki Mis'ry's Comin' Aroun' iz Kern-Hammersteinovega Plavajočega gledališča –,  jih je o siromakih mnogo manj. Mislim na tiste, ki so to zares in imajo oči prodornega pogleda, ne na stotisoče, ki jih v kakem politično impregniranem govoru ali intervjuju omenijo ljudje, katerih noga še ni zakoračila mednje. Drugače kakor z lastnimi očmi pa se jih ne da videti. Po pravici povedano: ni si mogoče niti predstavljati, da sploh so. Še več! Ni si mogoče predstavljati, da sploh lahko so. Onstran svetovnega spleta, onstran vodovoda in neredko celo onstran elektrike. Pa tudi daleč od tistih, ki bi jim vsak dan lahko kaj dali za preživetje. Večinoma samujejo. Kakor topol, ki rase iz nepozabnih verzov Josipa Murna Aleksandrova.

Dandanes, ko so mnogi medijski ljudje ponosni, da se lahko za kaj nezanimajo, glasu o takšnih siromakih, ki jih je mogoče najti pod tapiserijami in draperijami slehernega sistema, pri nas praktično ni. Tudi njihove slike so redke. Resnica – kar koli in kakršna koli že je – je trda. Laž je mehka. Udobna. Zmerom je bilo tako. Pod socializmom je pri mariborskih Obzorjih leta 1969 luč sveta zagledal zbornik Siti in lačni Slovenci, ki je do molka šokiral našo javnost. Celo tako zelo popolno, da se zdaj, ko se dela tedanjost ne le vsak teden ali mesec, temveč že vsako minuto in sleherno sekundo lepšo, ne omenja niti šepetaje. Niti razumniški manekeni, ki od nas glasno terjajo kar empatijo do posameznih držav – se pravi do struktur, katerim je najdrastičnejše nadomestno ime nadel Max Gumplowicz s formulo: pravno organizirane roparske tolpe –, se ne zmenijo za junake te bridke knjige. Po drugi strani se dandanes že brez sramu laže, kako da je v času Sitih in lačnih Slovencev vsakdo imel delo. Pri tem seveda zamolčujejo sitno podrobnost, da si ga je marsikateri siromak moral poiskati v Nemčiji ali Avstriji. Kakor v naših dneh. A tudi ne drži, da bi bilo dela nekoč za vse. In bili so od vseh pozabljeni siromaki tedaj, kakor so sedaj. Nekateri od njih so danes samo okoli pet desetletij starejši, kot so bili v dobi Sitih in lačnih Slovencev. Dantejeve misli o knjigi in njenem piscu kot zvodnikih ni mogoče generalizirati.

Pred časom se me je naprosilo, da sem napisal nekaj uvodnih besed v fotomonografijo o siromakih z območja, ki se mu je nekoč reklo Urwald, v naših dneh pa se zanj rabi oznaka Kozjansko. Delo sem si drznil sprejeti zato, ker sem ljudi, kakršni domujejo med njenimi platnicami, nekoč dovolj pogosto srečeval. Zdi se mi, da sem jih nekoliko tudi razumel. V primeru te neobičajne knjige sem si upal biti celo to, kar je že načeloma najbolj zavrženo – cankarjanski »zastonjkar«. Človek se pač ne more zmerom skriti za takšen ali drugačen princip. V navdih ali uteho je tedaj bržčas le vednost, da tudi svetovna zgodovina pozna takšne momente. In da so ti celo ponovljivi. Ko so Harryju Hopkinsu, ki je bil verjetno najvplivnejši svetovalec, kar jih kdaj bilo, newdealovci različnih usmeritev prinašali zdaj po revolucionarnosti, zdaj po tradicionalnem zlatem standardu dišeče predloge, kako bi dolgoročno odpravili revščino med prebivalci severnoameriške republike – potem, ko je od jeseni 1929 skozi tri leta zapored vsak teden izgubilo delo okoli 100.000 ljudi –, je mrzlično dejavni »nadomestni predsednik« vztrajno odgovarjal, da niso dovolj dobri. Sploh pa da niso uporabni. Kajti: »Ljudje ne jedo na dolgi rok. Jedo vsak dan.«

Nič ne mislim moralizirati, kaj da bi bilo treba storiti. To ve vsak sam – pa kakor koli so mu druge stvari nejasne ali le polrazumljive. Govorjenje o dolgoročnosti in sistemskih pristopih ter o izginjanju težav z odpravljanjem vzrokov zanje je pri najresnejših rečeh večinoma balastno. Predvsem traja predolgo – zaradi tistega, kar smo si pravkar izposodili pri Harryju Hopkinsu. Stvari marsikdaj preprosto niso posledica, temveč samo so. Bodisi preprosto bodisi komplicirano.

A ne pripovedujem vsega tega zaradi nebistvenih podrobnosti, temveč zaradi nečesa, na kar sem pri siromakih – pa če so se sicer še tako razlikovali med sabo – vedno znova naletel: o čemer koli so imeli mnenje, so si ga ustvarili sami. V stvari in ljudi so zmerom zavrtali dovolj globoko, da jim je postalo jasno, kaj je res in kaj ni. Nikoli niso izgubljali časa s prosojnim posvojevalnim recitiranjem tistega, kar si je ta ali ona avtoriteta izmislila zato, da bo postalo bodisi moda bodisi opij za intelektualce. Nikdar si niso pomagali s samoprevarami. Pa zmerom so bili za pravico ter vedno proti zlu. Nemara bo kdo – ne nujno cinik – sodil, da so ravno zato siromaki, saj nikomur ne morejo ugajati ali koristiti. Pa še vodljivi niso. Ampak prav zato lahko živijo. S seboj in s slehernikom – tako s prijaznim kot z zoprnim. In preživijo vse. Kajti, kakor pravi eden kozjanskih siromakov: »Vidmo ja teku, ampak ni teku.«