Cena intervencij

Hans Morgenthau, najpomembnejši predstavnik »realistične« teorije mednarodnih odnosov, ki je trdno zasidran tudi v slovenskem šolskem sistemu, je nekje zapisal, da je eno od temeljnih pravil v mednarodnih odnosih zelo preprosto: nikoli ne dopusti, da slab zaveznik odloča v tvojem imenu ali pa te zaplete v vojno. To se je na primer zgodilo leta 1853, v krimski vojni; ko sta Rusija in Turčija skoraj že dosegli dogovor so Turki, vedoč, da sta Francija in Anglija na njeni strani, sprovocirali spopade. Podobnih primerov je bilo še veliko.

Toda zadnja begunska kriza lepo dokazuje, da velja tudi obratno pravilo; namreč, da tudi slabe države ne bi smele dopustiti, da jih v vojno zapletejo močne države in močni zavezniki. In točno to se je zgodilo Sloveniji in še nekaterim državam, ki so sicer bolj simbolično kot realno podprle ameriške avanturizme po vsem svetu, danes pa jim je z valom beguncev izstavljen račun za dejansko ali politično podporo tem vojnam. Sedaj, ko se je ves Bližnji vzhod v ognju, begunci seveda ne bežijo s čolni v ZDA – ne, bežijo v Evropo. Kar je še en dokaz, da imata Evropa in Azija veliko, morda celo več skupnih varnostnih interesov kot Evropa in ZDA. In da bi evropski politiki ravnali prav, če na Bližnjem vzhodu ne bi slepo sledili samo ameriškim interesom. Sedaj je seveda prepozno in nekdo bo moral plačati ceno razbitih držav in napačnih odločitev.

Poglejmo samo zadnje dogajanje. Zaradi priliva beguncev iz Bližnjega vzhoda so številne evropske države praktično že suspendirale schengenski sporazum, eno od največjih pridobitev sodobne Evrope. Srbija, Madžarska, Grčija, Makedonija, Avstrija, Romunija, Bolgarija in Nemčija si begunce podajajo kakor ping-pong žogice. Madžarska je vojsko že postavila na svoje meje, Srbija se na to upravičeno pripravlja. Slovenija je pravkar zavrnila vstop v državo ne samo skupini Irancev, pač pa tudi Afganistancev in Iračanov. To je seveda še posebej sporno. Kajti Slovenija, ki je svojo vojsko »izgrajevala državo« v Afganistanu in je kot del »koalicije voljnih« podprla povsem neutemeljen in nezakonit napad na Irak, res nima nobene moralne pravice, da sedaj vrača begunce z državljansko vojno razdejanega Iraka in Afganistana. Glede na to, da je Slovenija vdano in brez ugovorov sodelovala v vseh mednarodnih intervencijah, ki so spodkopale temelje mednarodnih odnosov, bi seveda lahko pričakovali, da bo naša država širokogrudno sprejela tudi sadove svoje politike – begunce, ki v svojih nekoč mirnih državah ne morejo več živeti zaradi vsesplošnega razsula in prodora terorizma.

Slovenija je kot del skupine »Prijateljev Sirije« zelo vdano podpirala ne samo politiko ameriškega predsednika Busha, pač pa tudi Baracka Obame v Siriji, tudi zato pa je sedaj očitno upravičena do nujnih dividend te »prijateljske« politike. Na v smislu »povečane varnosti in stabilnosti«, kot so nas prepričevali na državnih jaslih rejeni državni geostrategi in nekdanji politiki a la Bebler, Rupel itd., ki se od režima do režima ter od stranke do stranke obračajo kakor plašč v vetru, pač pa v obliki begunskega vala, ljudi, ki bežijo pred rezultati intervencij ZDA in njenih zaveznic v zvezi NATO - ki so jih najpomembnejši slovenski poznavalci mednarodnih odnosov vztrajno podpirali. Menda zaradi »miru in stabilnosti.«

Ko sem pred časom v imenu uredništva mariborske Katedre napisal peticijo za umik Slovenske vojske iz Afganistana in je možnost umika Slovenske vojske previdno omenil tudi predsednik slovenske vlade Borut Pahor, so bile ideje o umiku v “strokovnih” krogih takoj dočakane z ostrimi kritikami. Pahorjeve besede o možnem umiku so v Sloveniji sprožile kritike o tem, da bi bil umik iz Afganistana “huda zunanjepolitična napaka”. Različni strokovnjaki so zagotavljali, da naj bi Slovenija s prevzemom odgovornosti za vodenje “lastne skupine za mentorstvo in povezave” (OMLT), lahko dosegla neko “višjo stopnjo” svojega okupacijskega razvoja, saj naj bi slovenski vojaki svoje “varovance” že kmalu spremljali tudi v neposredne spopade z gverilci. Glede na to, da se je ta intervencija očitno zelo veličastno sfižila, enako kot napad na Irak, ki ga je na iniciativo te dni znova glasnega Dimitrija Rupla podprla tudi slovenska vlada, bi bilo zato prav, če se Slovenska vojska te dni ne bi z orožjem bahala v nekakšnih manevrih NATA in partnerskih držav pod naslovom »Takojšen odgovor 2015«, pač pa bi raje postavljala šotorska naselja in v pogon spravila svojo mobilno bolnišnico. Resnica je seveda drugačna, Slovenska vojska skupaj z osmimi drugimi državami na poligonih v Sloveniji, Hrvaški in Nemčiji kaže svoje znanje pri upravljanju z jugoslovanskimi tanki M-84 in zastarelimi Pilatusi, državni mediji pa prenašajo izjave njenih poveljnikov, da bo usposabljanje namenjeno tudi soočanju z begunsko krizo. Le kako? Bodo evropski vojaki potem, ko so pomagali pri uničevanju Iraka, Afganistana, Libije in Sirije tudi begunce, ki so prebežali v Evropo iz teh držav pričakali z orožjem namesto s pomočjo in oskrbo?

Vsi se še dobro spomnimo zmagoslavnih poročil večkrat nagrajene poročevalke slovenske »javne« televizije iz Libije, Sirije in drugih držav, kjer je poročala o rušenju režimov. Z eno samo napako – da so bile kršitve človekovih pravic teh režimov v primerjavi s sedanjim kaosom, ki so ga razširili »osvoboditelji« ISIS-a s črnimi zastavami bistveno manjše od »napredka« ki so ga prinašali in na koncu prinesli novi zmagovalci. Le da javnosti ti isti novinarji in njihovi mediji tega nikoli niso povedali. Ista poročevalka te dni znova poroča, tokrat iz »evropske« in »begunske« fronte, ne da bi se ukvarjala z razlogi in vzroki za to, o čemer poroča, čeprav je sedanja kriza nastala tudi zaradi takšnega povsem nekritičnega poročanja večine svetovnih medijev.

Še več, v preteklosti so bili številni vodilni mediji v Sloveniji v skladu z željami državnih uradnikov in politikov – nagrajeni z občasnimi zastonjkarskimi “reportažami” svojih “poročevalcev” na obisku pri “naših fantih v Afganistanu” in so dolga leta intervencije ZDA in zaveznic prikazovali kot “nujno”, kot luč napredka in modernizacije. Nekako tako, kot so svoj čas tuji kolonizatorji stokali o “bremenu belega človeka”, ki mora razsvetljevati in civilizirati kolonije po vsem svetu.  

Na to je ob začetku rušenja sirske vlade decembra 2012 opozoril Ibrahim Alloush iz Univerze Zajtouneh v Jordaniji. Eden od korakov v tej smeri je bilo tudi diplomatsko priznanje sirske opozicije kot legitimnega predstavnika države. Po njegovi oceni poskušajo »ZDA in NATO zaobiti legitimen proces odločanja, kot bi moral potekati v skladu z mednarodnim pravom. Želijo doseči spremembo oblasti v Siriji tako, kot so to dosegli v Iraku ali Libiji, s spodkopavanjem legitimne vlade in povzročanjem kaosa, razbijanja, prelivanja krvi in državljanske vojne." "To bo naslednji Irak, toda regionalnih razmer,«je opozoril profesor Ibrahim Alloush. Ta opozorila so bila preslišana, sedaj pa se tisti, ki so med največjimi krivci za sedanjo tragedijo svetu predstavljajo kot »humanisti«, ki jih je iskreno strah za usodo beguncev – ki to ne bi bili, če ne bi evropska politična elita podprla intervencionistično politiko ZDA.

Politiki so nam ob pomoči »osrednjih« medijev dolga leta lagali, velik del javnosti pa jim je verjel. Danes je prišel račun za te laži in čas je, da ga plačamo. V prvi vrsti pa bi ga morali z odhodom s svojih položajev plačati tisti, ki so nas privedli v ta kaos.