Delo v času dednega kapitalizma

Prvi maj, praznik dela že dolgo tega ni več pravi praznik. Od praznika so tudi v Sloveniji ostale samo še prazne manifestacije, kresovanje in dvigovanje mlajev, pikniki in poslušanje praznih obljub o izboljšanju standarda delavcev. Lastniki kapitala se ves čas pritožujejo, kako ne morejo poslovati, čeprav imajo v rokah vse, od države in njene politične elite do prijazno napisanih zakonov in pravosodja. Tisti, ki delajo ali sploh nimajo dela pa najpogosteje ostanejo praznih rok. Če ste delavec, vas lahko v Sloveniji delodajalec brez težav vrže na cesto in dolgove obesi na podjetje, ki je v bisvu samo poštni predal. In jo popiha z dobičkom. V novo podjetje v vaši soseščini. Kdor je po krivici odpuščen, pa ga čaka večletno pravdanje na sodiščih, po »hitrem postopku«, kjer na koncu podjetniki sploh niso več dolžni ponovno zaposliti odpuščenega delavca tudi če le-ta spor dobi, delavec pa lahko namesto na pravo odškodnino računa samo na drobiž v obliki nekaj plač, namesto prave odškodnine za izgubljeno delo. Takšna je pač naša delovnopravna zakonodaja. Tehnološki napredek je po drugi strani sicer privedel do zmanjšanja potrebe po številnih delovnih mestih, toda namesto da bi nova delovna mesta ustvarila država, tako da bi s pomočjo večje vsote zajetega dobička ustvarila več novih, družbeno potrebnih služb ali pa dvignila raven zdravstva in šolstva, postaja država orodje kapitala, ki duši javne ustanove. Zaradi interesov banksterskih elit se države v Evropi uporabljajo kot orodja za zatiranje in prerazporeditev družbenega bogastva v smeri bogatih. Te iste elite pa, kot kažejo različne študije, svojega bogastva sploh ne uporabljajo za nakup dobrin, kar bi vzpodbujalo povpraševanje, pač pa za nakup luksuznih izdelkov v različnih davčnih oazah, od česar velika večina nima nikakršne koristi. 

»Tisti, ki proizvajajo vse, nimajo nič. In tisti, ki ne delajo nič, si prisvajao vse.« Stavek, ki ga je nekoč zapisal Karl Marx je zato aktualen še danes. Živimo namreč v času, v katerem ima samo 6 odstotkov svetovnega prebivalstva v rokah 52 odstotkov svetovnih dobrin. Najbolj bogata 2 odstotka imata po ocenah Svetovne banke v rokah več kot 51 odstotkov lastnine, najbolj bogatih 10 odstotkov pa razpolaga z 85 odstotki lastnine. Polovica svetovnega prebivalstva pa se preživlja z manj kot odstotkom svetovnega bogastva in z manj kot dvema dolarjema na dan.
Ustaljeno prepričanje, ki ga širijo plačanci najbolj bogatih slojev nas uči, da je tako prav, ker so si tisti, ki so najbolj bogati, svoj položaj in bogastvo prislužili s trdim delom, iznajdljivostjo in znanjem. Toda žal (ali pa na srečo) je prav te dni vse rekorde prodajanih knjig podrla knjiga Thomasa Pikettya, »Kapitalizem v 21. stoletju«, ki dokazuje nekaj povsem drugega. Piketty je namreč zelo natančno dokazal, da se nismo vrnili samo v čase izjemne neenakosti in izkoriščanja, pač pa da smo se vrnili tudi »na pot dednega kapitalizma«, v katerem poveljniška mesta v gospodarstvu »ne zasedajo nadarjeni posamezniki, pač pa družinske dinastije«. Živimo torej v času kapitalističnih dinastij in dednega kapitalizma, ki je v nasprotju s temeljnimi načeli odprte in demokratične družbe. Večina prihodkov tega sloja ne prihaja več iz dela, pač pa jih elita pridobiva na račun dediščine. Zahodne družbe, ki so bile pred prvo svetovno vojno družbe podedovanega bogastva, so se po Pikettyjevi analizi znova vrnile k svojim koreninam, k podedovanemu bogastvu, ki postaja prepreka za mobilnost v družbi. V Franciji je bilo pred pol stoletja 50 odstotkov bogastva podedovanega, danes pa je podedovanega že 70 odstotkov – in ta odstotek še narašča. Biti rojen v pravi družini in pripadati pravemu razredu je znova postalo pomembneje, kot pa imeti pravo delo, biti delaven ali nadarjen.  Nekaj podobnega potrjuje nedavna študija raziskovalcev univerz v Princetonu in univerze Northwestern, ki je ob analizi 1800 ukrepov ameriške vlade med leti 1981 in 2002 dokazala, da so politike in ukrepi ameriških vlad v veliki večini primerov skladni z interesi bogatih ter njihovih interesnih skupin in to še veliko bolj, kot pa v skladu z željami pretežno revne ali vsaj revnejše večine prebivalcev. Lahko se samo vprašamo – kakšni bi bili razultati podobne ankete, ki bi jo izvedli v Sloveniji in ocenili ravnanje slovenske vlade med leti 1991 in 2014 ? V kolišni meri so bile v zadnjih letih upoštevane zahteve delavcev in v koliko primerih zahteve »elite«? Skoraj nikakršnega dvoma ni, da bi bili rezultati tudi v Sloveniji zelo podobni. Delavci, ki ostajajo brez plač, pomanjkanje delovnih mest, vse slabša zaščita delavskih pravic in še marsikaj, kar je v Sloveniji že postalo nekaj vsakdanjega, so dokazi, da tudi v Sloveniji ni nič drugače kot v sicer veliko bogastejšem ekonomskem središču današnjega sveta.

Karl Marx se je glede nekaterih predvidevanj sicer zmotil, kapitalizem pa se je pokazal za vitalnejšega kot je bilo to mogoče pedvidevati v 19. stoletju, toda morda je še bolj presenetljivo to, da vse več ljudi vedno znova ugotavlja, da je imel glede napovedi kapitalističnih recesij, mehanizmov izjemne neenakosti v družbah, globalizacije kapitalizma, monopolov, nujnosti velikih dobičkov in nizkih plač – Marx vendarle imel prav. 

Tudi rešitev bi zato morala biti globalna, saj bi v primeru najbolj preproste korekcije sistema – zvišanja davkov na globalni ravni, kot jo predlaga tudi Piketty – kapital še zmeraj uspešno bežal v območja z nižjimi davki. Kar pomeni, da spremembe sistema ne bo, če ne bo vseobsežna – to pa zahteva spremembo delovanja globalnih finančnih institucij, kjer ZDA že od leta 2010 blokirajo spremembo vložkov in pravic IMF-a, spremembe v sestavi Varnostnega Sveta OZN in tako naprej. Veliko vprašanje je, če bo svet to zmogel narediti brez nove katastrofe globalnih razsežnostih, saj so bile tudi vse sedanje svetovne institucije rezultat velikih pretresov in vojn.

In tako se delavskih pravic spomnimo enkrat na leto, vsak dan pa živimo v svetu, v katerem se te pravice v škodo velike večine prebivalcev sveta vztrajno teptajo. In to prav s strani najbolj iminentnih svetovnih finančnih institucij. Poglejmo na primer poslovno poročilo Svetovne banke, najbolj pomembno publikacijo te institucije, ki države rangira po tem, kako lahko je poslovati z njimi. Večina kriterijev je zelo enostavnih – manj kot ima neka država predpisov, više na lestvici se lahko vzpne. Pri tem poročilu investitorji ocenjujejo, kje se da najbolje »obrniti« denar in priti do največjih zaslužkov. Novodobni kapitalisti imajo na voljo celo moderno aplikacijo za iPhone, s katero lahko neposredno spremljajo vse spremembe v posameznih državah. Bolj problematično je to, kako si v Svetovni banki predstavljajo pozitivne in negativne posledice zaradi »delanja posla«. Države so pravzaprav prisiljene v deregulacijo celotnih gospodarskih področij, s tem pa so udeležene v »tekmi proti dnu«. V tem, precej izkrivljenem sistemu so države nagrajene z bonusi v primeru zmanjševanja korporativnih davkov ali pa v primeru legalizacije nezakonitega prisvajanja zemjišča, saj to »olajšuje poslovanje.« 

Bizarna »moralnost« tega početja je zelo enostavna – predpisi so označeni kot »slabi«, manjko predpisov pa kot nekaj »dobrega.« Poglejmo samo enega – indikator »zaposlovanja delavcev.« Države so bile v okviru tega indikatorja razdeljene in ocenjene glede na to, ali delavci v teh državah uživajo minimalne plače, ali imajo delavci plačane počitnice in ali zakonodaja predvideva plačilo nadur. V skladu s poročilom z zvenečim naslovom »Doing Business« je bilo vse opisano, skupaj z plačilom odškodnine za odpuščene delavce označeno kot nekaj »slabega« in kot nekaj, kar je potrebno odpraviti, da bi bilo poslovanje »lažje.« Ko so kritiki opozorili, da so takšne zahteve v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, je bila Svetovna banka prisiljena umakniti omenjene negativne oznake. Ostali pa so številni drugi, enako nevarni kriteriji. Države, ki imajo urejene davke na kapital, dobiček, dividende ali nepremičnine ali finančne transakcije so označene s slabšimi ocenami kot tidste, ki teh davkov nimajo. Države, v katerih morajo investitorji plačevati za infrastrukturo ali odvoz smeti ter okoljske takse so označene z nižjimi ocenami kot tiste, ki to zahtevajo. Države, ki onemogočajo osebne stečaje študentov zaradi študentskih kreditov so na tej lestvici zapisane slabše kot tiste, ki to omogočajo. Države, ki majo manj predpisov pri nakupu zemljišč imajo višjo oceno od tistih, ki imajo več ali strožje predpise. In tako naprej. Vse to države spravlja v položaj tekmovalk za zniževanje kriterijev ter za status »davčnih oaz« in prispeva k nezakonitemu begu kapitala iz nerazvitih v razvite države v višini 859 milijard dolarjev samo v letu 2010. Slovenija je samo delček te zgodbe – vendar hkrati tudi uvideven, dobro naoljen delček svetovnega stroja, ki vzdržuje svetovno neenakost in izkoriščanje delavcev.

Terminal je napisal Igor Mekina