Edina herrenvolk demokracija na Bližnjem vzhodu

Razširjeno medijsko zgražanje nad barbarstvom Hamasovega napada, ki smo mu priča zadnje mesece, kaže na to, da je propagandna strategija vlade Benjamina Netanjahuja v njenem odzivu na oktobrski udar padla na plodovita ideološka tla. Izkoristila je že konsolidirano naklonjenost Izraelu kot, če citiramo prežvečeno liberalno mantro, »edini demokraciji na Bližnjem vzhodu«. Demokraciji, ki naj bi bila ogrožena bilka civilizacije v puščavi vraževerja in tiranije.

Ni naključje, da se selektivna razsvetljenska retorika izraelske vlade, ki postavlja domačo demokratično ureditev nasproti nazadnjaštvu Palestincev in sosednjih muslimanskih držav, odkrito opira na uveljavljeno ideologijo ameriške vojne proti terorizmu. V njenem slogu lahko Hamasovi uporniki nastopajo kot fanatični »teroristi«, narodnoosvobodilna organizacija Hamasa pa se prelevi v monstruozen Hamas-Isis. Izraelska retorika tako Hamas predstavlja kot organizacijo, ki si prizadeva za strmoglavljenje demokratičnega Zahoda in vzpostavitev globalnega kalifata. V luči tovrstnega uokvirjanja tako imenovanega »konflikta« med Izraelom in Palestino moramo vedno znova poudariti, kaj oziroma kakšna je v resnici hvale in obrambe vredna demokracija Izraela, ki naj bi krotila domnevno islamistično zlo.

Preprosto povedano, politična ureditev Izraela ustreza temu, kar je sociolog Pierre Van den Berghe opisal kot herrenvolk demokracijo. Gre za demokracijo, ki je, kot se je izrazil Berghe, »de facto in pogosto tudi de iure omejena na dominantno skupino«. Gre za režim, ki je »demokratičen za večvredno raso, a tiranski za podrejene skupine«. Tovrstna demokracija je značilna predvsem za države, ustanovljene v sklopu kolonialnih projektov. Zaznamuje tudi večino zgodovine Združenih držav Amerike, ki so svojo neprecenljivo demokracijo gradile s segregacijskimi zakoni in suženjstvom.

V Izraelu se herrenvolk demokracija izraža v tem, da tamkajšnje pravosodje prepoznava le izraelsko državljanstvo, ne pa tudi izraelske nacionalnosti. To je načrtna prepreka poskusom oddaljevanja države od njenih etničnosupremacističnih temeljev. Če ne prej, je to postalo kristalno jasno po odločbi izraelskega vrhovnega sodišča leta 2013, ki je uradno zavrnilo možnost vpisa izraelske nacionalnosti v populacijski register. Državljan Izraela je lahko v registru identificiran kot jud, Arabec, druz ali kot ena izmed številnih drugih etničnih skupin, a ne kot Izraelec. Možganski trust Inštitut Izraela za demokracijo, ki si po lastnem opisu prizadeva za krepitev temeljev izraelske demokracije, je nedolgo po sprejemu odločbe razmišljanje sodnikov pojasnil takole: »Za Američane je opredelitev nacionalne pripadnosti enostavna: gre z roko v roki z državljanstvom. Če ste ameriški državljan, ste tudi Američan po narodnosti. Enako velja za Francoze, Nemce in mnoge druge. V Izraelu pa sta – in bi morala biti – državljanstvo in nacionalnost različna.« Razlog za to je, kot beremo v nadaljevanju, da »Izrael ni le navadna demokratična država, temveč tudi judovska država«.

Nekonvencionalna dvojnost nacionalnosti in državljanstva velja od začetka obstoja Izraela, ko so tudi postale jasne njene morilske implikacije. Ob ustanovitvi judovske države leta 1948 se je namreč začelo obdobje nakbe, v katerem je Izrael s podporo Združenega kraljestva pričel s procesom prisilne depopulacije oziroma dearabizacije teritorija, ki so mu ga leta 1947 dodelili Združeni narodi. Proces etničnega čiščenja, ki v mnogih ozirih spominja na aktualni pregon Palestincev iz severne Gaze, je vključeval uničenje palestinskih mest in vasi ter vrsto množičnih pobojev. Med letoma 1947 in 1949 je izraelska vojska pobila približno 15 tisoč Palestincev, okoli 750 tisoč pa jih je trajno pregnala z njihovih domov.

Po uspešni čistki Palestincev je izraelski kneset sprejel več zakonov – nekateri veljajo še danes –, na katerih temelji vsa nadaljnja gradnja herrenvolk demokracije. Leta 1952 sprejeti Zakon o državljanstvu, ki na videz omogoča dostop do državljanstva in posledično enake pravice za judovske in nejudovske nacionalnosti, je dopolnjevala vrsta drugih, recimo jim nacionalnih zakonov, povezanih zlasti s kolonialnim razlaščanjem Palestincev. Takšen je bil leta 1950 sprejeti Zakon o premoženju odsotnih oseb, ki je uzakonil posebno pravico priseljenih judov do prevzema lastnine pregnanega palestinskega prebivalstva.

Nacionalni zakoni, ki opolnomočijo judovske naseljence in poteptajo kakršnekoli pravice koloniziranih Palestincev, so se v približno 75 letih Izraelovega obstoja znatno pomnožili. Pravni in materialni status Palestincev v izraelski herrenvolk demokraciji je tako praktično stalno nazadoval, v prelomnih trenutkih, kot je ta, ki smo mu priča danes, pa strmoglavil. Med katastrofalnimi prelomi moramo poleg nakbe in trenutnega genocida omeniti še nakso. To je izraelska priključitev Zahodnega brega in okupacija Gaze v času šestdnevne vojne proti Egiptu, Siriji in Jordaniji leta 1967. Nakso je podobno kot nakbo zaznamovala izrazita dearabizacija: poboji in masovni pregon Palestincev z novopridobljenega izraelskega teritorija, kar je vključevalo prisilne deportacije v sosednje države. Demokratična država Izrael je seveda poskrbela za to, da se zasežena lastnina ni vrnila v roke približno 400 tisoč palestinskih razlaščencev, temveč so jo v večini primerov dobili judovski prebivalci.

Izraelov ekspanzionistično pridobljeni nadzor nad Zahodnim bregom in Gazo je nato bil izhodišče za vrsto nacionalnih ukrepov in zakonov, ki so uravnavali in utrjevali status quo kolonialne nadvlade nad Palestinci. Poleg zloglasne ekonomske blokade in strogega vojaškega nadzora nad osnovno infrastrukturo in gibanjem Palestincev, ki sta Gazo de facto spremenila v koncentracijsko taborišče, je Izrael proizvedel še en demokratičen biser. Od leta 2003, ko je kneset sprejel Zakon o državljanstvu in vstopu v Izrael, je palestinskim prebivalcem Gaze in Zahodnega brega odvzeta pravica do državljanstva in življenja v Izraelu na podlagi poroke z izraelskim državljanom. Takratni izraelski premier Ariel Šaron je zakon opisal kot ukrep za zagotavljanje etnične homogenosti države. Leta 2005 je izjavil, da se pri upravičevanju zakona »ni treba skrivati za argumenti o varnosti«, saj »obstaja potreba po obstoju judovske države«.

Neprikrito sovpadanje izraelske države in judovske nacionalnosti je Izrael postavilo na pot fašistične politike, ki presega in bo verjetno tudi preživela kakršnekoli ekscese Netanjahujeve desničarske vlade. Problem ni v posebej izprijenih desničarskih politikih, ki bi se oddaljili od Izraelovih demokratičnih vrednot, temveč v sami zasnovi Izraela kot kolonialne herrenvolk demokracije. Demokracija za jude in fašizem gresta v Izraelu z roko v roki. To dejstvo bi moralo biti razvidno iz zgodovine njenega nastanka in vzpona.

Čeprav je za liberalizem problematično trenje med nacionalnostjo in državljanstvom, med judovsko in demokratično državo, pogosto prikazano kot problem bolj ali manj nezadostne sekularizacije Izraela, vera pri tem v resnici ne predstavlja odločilnega dejavnika. Državljan Izraela je lahko v populacijski register vpisan kot jud in obenem neveren, ne da bi zato bil prikrajšan kakršnihkoli pravic. Z vidika izraelskega prava, ki diskriminira glede na širšo etnično kategorijo nacionalnosti, je razlika med sekularnimi in vernimi judi brezpredmetna. Po informacijah izraelskega Centralnega statističnega urada iz leta 2021 se v Izraelu približno 45 odstotkov odraslih, polnopravnih judovskih državljanov identificira za sekularne ali nereligiozne. Ne glede na morebitne teokratske tendence aktualne vlade, ki motijo nekatere levoliberalne simpatizerje Izraela, ali versko retoriko, s katero Netanjahu upravičuje brezkompromisni genocid, prihodnost Izraelove herrenvolk demokracije nikakor ne izključuje še bistveno večje sekularizacije njenih političnih institucij in prebivalstva.

Sekularnost in sekularizacija – podobno kot demokracija – v primeru Izraela preprosto nista v neposrednem navzkrižju z etničnim supremacizmom na eni strani ter etnično segregacijo in etničnim čiščenjem na drugi. Judovska vera naj bi sicer služila kot garant za integracijo v judovsko državo, vendar je v praksi odločanje o tem, kdo je lahko obravnavan kot resničen jud, močno pogojeno z razmerami kolonialne okupacije. Tako so palestinske prošnje za spreobrnitev v judovstvo po hitrem postopku zavrnjene. Palestinci načeloma ne sodijo v judovsko državo, ne glede na to, ali so pripravljeni biti judje v verskem in celo v širšem kulturnem smislu. Nacionalnost Palestincev je na tej točki približno tako fiksna kot njihova barva kože – kot pričajo nedavni poskusi krotitve razmnoževanja temnopoltih judov v Izraelu, je tudi polt navsezadnje bistveni del tega, kar opredeljuje pripadnost edini demokraciji na Bližnjem vzhodu.