Hecanje z državo

Slovensko javno mnenje in večina državnih institucij se na vse zadeve, povezane z vojsko še zmeraj odzivajo povsem iracionalno, v skladu z delitvijo na »naše« in »njihove«, pri čemer so vsi, ki so se tako ali drugače »borili« za »našo« državo seveda »dobri«, vsi drugi, predvsem zunanji sovražniki v teh ali onih pojavnih oblikah pa nujno »slabi.« Zunanji sovražniki nastopajo v različnih pojavnih oblikah. Včasih so to begunci, ki kakor roji kobilic napadajo naše svete meje, drugič so to znani obrazi zakrknjenih zločincev iz JLA, ki so ropali in uničevali po naših mestih, sedaj pa so se, kot upokojeni polkovnik JLA Berislav Popov, lepo izvlekli iz rok nesposobnega slovenskega pravosodja in to celo zvijačno, s pomočjo svojih nekdanjih podrejenih, v JLA izšolanih strokovnjakov Slovenske vojske ! In prav zato je včeraj v dramatičnem tonu voditeljica Odmevov Slovenske televizije pozivala državno pravobranilstvo, da naj se kljub zavrnili sodbi in umaknjeni obtožnici v zadevi Popov vendarle pritoži in nadaljuje pregon polkovnika – ki ga v Sloveniji že od leta 1991 nikoli ni bilo in ga verjetno tudi nikoli več ne bo.

Enako velja za drugo izdajalsko zalego. Zoran Petrovič iz policijskega sindikata je tako na primer o podpisnikih pobude Radia Študent dejal: »Naj se ti gospodje, ki so to podpisali, pogovorijo s temi policisti, ki so v bolniškem staležu in naj se še kar naprej hecajo s temi referendumi in naj si pridejo pogledat kaj ta trenutek počno policisti in drugi na meji in kaj so počeli zadnjih 40 dni. Naj se nehajo zafrkavat!«

Izdajalcev torej v tej državi kar mrgoli. Povsod so, od sodelavcev Radia Študent, do tistih prikritih, v pravosodju in še bolj zamaskiranih v Slovenski vojski. Le eno srečo ima ta država – pronicljive novinarske ume, kot so Dejan Karba (tisti, ki je svoje kvalitete dokazal, ko je dvakrat spektakularno zgrešil pri svojem novinarskem poročanju za Delo o zadevah Patria in Rode) in javni servis slovenske nacionalne televizije, ki je ta teden enako kot Karba zaradi zadeve Popov z elektronskim ognjem in mečem udaril po vseh izdajalcih te države.

Številne javne izjave, povezane tako z referendumsko zahtevo Radia Študent in z odzivom osrednjih slovenskih medijev v zadevi Popov imajo tako sorodno povezavo. Razkrivajo tiste, ki jih ti mediji naslavljajo – neizobraženo, s primitivnim nacionalizmom prežeto množico, nesposobno racionalnega razmisleka in logične prevetritve najbolj preprostih družbenih vprašanj. In nesposobnost te iste mase, da bi razumela, da se določenih meja (med vojsko in civilisti) ne sme prestopati, ker bo na koncu prav to največji zločin nad državo in vsem v njej.

Poglejmo za začetek bolj podrobno prvi primer, ravnanje vodje policijskega sindikata. Referendumska pobuda Radia Študent je po njegovem mnenju »hec«, ker policija pač potrebuje pomoč vojske. Toda – zakaj naj bi bilo nekaj povsem normalnega in običajnega, da vojska dobi policijska pooblastila? Zgolj zato, ker policisti nosijo orožje tako kot vojaki ? Toda tudi lovci nosijo orožje, pa ni nihče prišel na misel, da bi v varovanje južne meje vključil Lovsko zvezo. Zgolj to, da ima vojska orožje, tako kot policija, pač še ni razlog za to, da se vojski podelijo policijska pooblastila. Ne nazadnje v primeru »begunske krize« ne gre za soočanje z oboroženo nevarnostjo, pač pa za soočanje z neoboroženimi begunci in žrtvami. Zakaj se potem na meji s Hrvaško pojavljajo oklepniki, orožje in bodeča žica? Zakaj se v pomoč na meji ni pravočasno vključila Civilna zaščita in rezervna sestava policistov, ki bi jim vojska lahko pomagala tako kot doslej in brez spreminjanja zakonodaje ? Zakaj se pozablja na to, da vojaki za policijska opravila preprosto niso usposobljeni? Prav tako je povsem očitno, da bo vojska policijske pooblastila zaradi premembe sistemskega zakona lahko obdržala še dolgo potem, ko bo tako imenovana »begunska kriza« že preteklost. Ali ni tudi to za Slovenijo zelo nevarno in sporno? Zakaj bi bili ti, ki opozarjajo na ta dejstva manjši domoljubi in večji škodljivci države od tistih, ki se zavzemajo za povečanje pooblastil vojski? Ali ni morda prav obratno?

K temu bi lahko dodali še celo vrsto zgodovinskih primerov zlorabe vojske v politične namene, ki bi slovenske poslance ali sodnike morali prepričati v to, da je takšna sprememba skregana s temelji slovenskega ustavnega reda. Sicer pa so se s podobnimi dilemami srečali že ameriški federalisti, ki so stalno armado – zelo upravičeno – videli kot vir resnih problemov za mlado republiko. Navajali so številne primere zlorab vojske v politične namene, od tedanje Anglije in ravnanja Cromwela do znanih primerov iz zgodovine Rimskega imperija. Primera Depala vas in afera »pisalni stroj« v Sloveniji prav tako lepo dokazujeta, da je bila vojska tudi v Sloveniji že predmet hudih zlorab. In to celo tedaj, ko je imela omejena in ne razširjena pooblastila.

Povsem na koncu pa se lahko vprašamo tudi tako – le kako je mogoče, da se šef policijskega sindikata veseli, da bo tudi vojska dobila ista pooblastila, kot jih ima policija? To je res izjemen primer zaslepljenosti. V vsaki državi vsi njeni organ ljubosumno čuvajo svoja pooblastila, le šef policijskega sindikata bi to, ker je posebnost in privilegij policije, rade volje delil z drugimi, konkretno - z vojsko. Kakor da bi se pek veselil, ker bo v svojem kvartu dobil pekovsko konkurenco, zdravniki pa bi bili srečni, ker bodo po novem zakonu lahko operirali tudi fizioterapevti. Ta incestuozna razmerja med vojsko in policijo, ki so vsebovana v dobesedno preko noči sprejetih amandmajih slovenskega Zakona o obrambi so skregana z zdravo pametjo in organizacijo civiliziranih držav. V civiliziranih državah policisti niso vojaki, vojaki pa ne policisti, tako kot sodniki niso tožilci in rablji, učitelji, zdravniki in vzgojitelji pa niso špiclji. Le v diktaturah se te vloge praviloma malce pomešajo, rezultat tega pa so države, kot je danes na primer Severna Koreja. Je morda to ideal Zorana Petroviča, vodje policijskega sindikata? Prav zato pobuda Radia Študent ni nikakršno »hecanje« z državo, pač pa je smešno in žalostno hkrati prav nezavedanje policistov, kam pobuda vlade dejansko vodi – v še večje razvrednotenje policistov. Namesto da bi se policijski sindikat zavzel za več sredstev za policijo, za povečanje števila in boljšo usposobljenost policistov in angažiranje upokojenih policistov, se veseli – lastnega razvrednotenja.

Točno na to v svoji zadnji izjavi opozarja tudi Mirovni inštitut: »Sprašujemo se tudi, kaj počnejo na mejah oborožena vojska in oklepna vozila? Ali je Slovenija napadena? Ali pa nas Vlada RS mogoče želi pahniti v vojno? Če se je že vključila v begunsko situacijo, apeliramo na vojsko, naj nemudoma odloži orožje in preneha ustvarjati vtis izrednega stanja ter začne opravljati svoje humanitarne naloge; naj v svojih premičnih kuhinjah začne kuhati tople obroke in čaj, kar je ljudem ob prihodu najbolj potrebno, naj pomaga pri prevozih in nastanitvah s svojimi prevoznimi sredstvi in šotori, naj s svojo infrastrukturo in znanjem pomaga civilni zaščiti.«

Enako velja tudi za najnovejši lov na čarovnice, oziroma medijsko-inkvizicijski pregon upokojenega polkovnika JLA Berislava Popova. Da gre za neutemeljen pregon, o tem smo že pred dvema letoma jasno in edini med vsemi slovenskimi mediji povedali prav v Terminalu. Višje sodišče je nato lani, tožilstvo v Murski Soboti pa nato pred nekaj dnevi prišlo do enakih sklepov – da Popovu ni mogoče očitati kršitev vojnega prava. Njegov največji zločin je bil namreč le ta, da je junija leta 1991 uspešno izpolnil nalogo, s svojo enoto JLA  prišel na mejo v Gornji Radgoni in se nato čez nekaj dni vrnil v Varaždin. Slovenska TO in policija sta ga ustavili in napadali na najbolj neprimernem mestu – sredi naselja. Potem ko je bil napaden in imel veliko žrtev, medtem ko na slovenski strani ni bil ubit noben policist ali teritorialec, pa so za posledice škode, ki je nastala na poti skozi Gornjo Radgono slovenski tožilci in policisti obesili - na pleča Popova.  Najprej ga je prvostopenjsko sodišče, ki ni poznalo razlike med vojaškim in civilnim pravom obsodilo, toda sodba je padla, tožilec pa je pod težo pričanja izvedencev nato umaknil obtožnico. Sedaj so, jasno, krivi – izvedenci. In zakaj? prav zato, ker so jasno povedali, da so za žrtve v Gornji Radgoni krivi tisti, ki so prvi »izbrisali« mejo med civilisti in civilnimi objekti in vojaškimi osebami in vojaškimi objekti. Povedano preprosto, kot je iz njihove ekspertize in pričanja jasno razvidno, so v posadkah tankov območje do 1500 metrov okoli napadene kolone vsi smatrali za »bojišče«, civilne zgradbe pa so zato, ker je TO iz njih odstranila civiliste in iz njih ubijala pripadnike JLA izgubile svoj dotedanji civilni status. Mimogrede, povsem enako so slovenka sodišča že razsodila ob napadeni koloni na Medvedjeku in tudi tu je bila na koncu odgovorna - država Slovenija.

Enako velja za civiliste, ki so leta 1991 v Gornji Radgoni na tovornjake metali molotove koktejle – vsak takšen civilist je seveda lahko tarča legitimnega napada. Tako kot je tudi civilist, ki dvigne fotoaparat, ki se komajda usposobljenemu strelcu v tanku morda zdi podoben orožju, lahko le kolateralna žrtev, ne pa žrtev namernega zločina. Za to škodo in žrtve v naselju pa je odgovoren tisti, ki je prvi streljal iz naselja in prvi izbrisal mejo med civilisti in vojaki. To resnico o naši zveličavni osamosvojitvi pa je seveda težko sprejeti. Veliko lažje se je udinjati črednemu nagonu, cenzurirati resnico, se tolči po z nacionalizmom poraščenih prsih in zahtevati pregon notranjih sovražnikov. Gre za klasično prilizovanje javnemu mnenju, ki ga izvajajo nekritični in od državnih jasli odvisni medijski valpti. Kako prozorno in patetično. In v tej medijsko-policijsko-vojaški godlji danes seveda sodeluje velika večina slovenskih medijev. Eni s tem, da objavljajo neresnice, drugi s tem, da molčijo, tretji s tem, da cenzurirajo resnico. Razen enega samega, tako kot že od tedaj, ko je bil ustanovljen – radija, ki ga poslušate sedaj, jasno.