JASTA - račun z zamudo

Ameriški zakon "zoper podpornike terorizma" s kratico JASTA, ki omogoča sorodnikom žrtev terorističnih napadov enajstega septembra da tožijo Savdsko Arabijo zaradi vloge njenih predstavnikov v terorističnih napadih je odprl vrsto novih političnih front v ZDA in v svetu ter omajal že tako krhka zavezništva na Bližnjem vzhodu. Za ameriškega predsednika Baracka Obamo, ki je uveljavitev zakona neuspešno poskušal preprečiti z vetom, novi zakon predstavlja tudi velik osebni politični poraz. Pri tem je ameriški predsednik vse do zadnjega vztrajal, da je zakon nevaren tudi za ZDA, saj naj bi omogočil podobne recipročne postopke tudi proti ameriškim državljanom v drugih državah, povsod tam, kjer bo ZDA mogoče obtožiti za vpletenost v nezakonito nasilje. 

Kljub temu je JASTA postal zakon 28. septembra letos, ko je ameriški Kongres s ponovnim glasovanjem izničil veto ameriškega predsednika. V senatu je zakon podprlo 97 senatorjev, proti je bil samo eden, v predstavniškem domu pa ga je podprlo 348, medtem ko je proti glasovalo 77 članov predstavniškega doma.

S tem pa so se za ZDA zapletle zadeve tudi na Bližnjem vzhodu, kjer se Savdska Arabija zaradi jedrskega sporazuma z Iranom že dlje časa počuti izdano s strani svojega tradicionalnega ameriškega zaveznika. Arabski zunanji minister je že posvaril pred "erozijo suverene imunitete, ki bo imela negativen vpliv na vse države, vključno z ZDA." Tudi Anwar Gargash, minister za zunanje zadeve Združenih arabskih emiratov (UAE) je ocenil, da je novi zakon "nevaren presedan v mednarodnem pravu, ki spodkopuje načelo suverene imunitete in prihodnost investicij držav v ZDA."

Pri tem je seveda zanimivo tudi to, kako sta za Savdsko Arabijo "suverena enakost" in "imuniteta" nenadoma postali pomembna šele v trenutku, ko so bili ogroženi njeni interesi. Savdska Arabija namreč "suverene enakosti" in imunitete drugih držav ni prav nič spoštovala ob svojem financiranju terorističnih skupin v Siriji in Iraku ter ob svoji s strani VS OZN neodobreni intervenciji v Jemnu. Vendar pa sedaj nevarnost za Savdsko Arabijo prihaja iz smeri, iz katere je ogrožanje njihove suverenosti država najmanj pričakovala - s strani njihovega najtesnejšega zaveznika, Združenih držav Amerike.

Poteza ameriškega Kongresa bo namreč imela precej daljnosežne posledice. Po oceni ruskega analitika Sergeja Filatova je s tem dejanjem dejansko odprta "Pandorina skrinjica", zaradi katere bi lahko prišlo do "plazu tožb zoper ZDA v drugih državah sveta, vključno s Korejo, Vietnamom, Libijo in nekdanjo Jugoslavijo, kjer so ZDA ubile mnoge in uničevale infrastrukturo." Novi zakon bi lahko poslabšal tudi sodelovanje med Savdsko Arabijo in ZDA pri prizadevanjih za mir v Siriji. Ena od možnih posledic zakona bi lahko bila tudi zamrznitev lastnine Savdske Arabije v ZDA, kar se je na primer že zgodilo z 210 milijardami dolarjev, ki jih ZDA še niso predale novim oblastem v Libiji in tega ne nameravajo storiti niti v bližnji prihodnosti. Po drugi strani pa lahko prav strahovi pred takšnimi ukrepi sprožijo umik in prodajo okoli 750 milijard dolarjev vredne lastnine Savdske Arabije v ZDA, kar bi vplivalo tudi na stanje ameriškega gospodarstva. Ob tem v Savdski Arabiji na novi zakon gledajo kot na dokaz, da je ameriškim politikom bolj pomembno to, da pridejo do nekaj milijard savdskega, denarja, kot pa do ohranjanja strateškega zavezništva na Bližnjem vzhodu. Velja pa tudi obratno, saj mnogi v ZDA predsednika Baracka Obamo obtožujejo, da se bolj briga za interese Savdske Arabije kot pa za interese žrtev terorističnih napadov enajstega septembra.

To je še bolj nevarno zato, ker se v sami Savdijski Arabiji mlad član savdijske kraljeve družine nahaja prav v središču borbe za moč. Ko je bil namreč lani za novega kralja Saudijske Arabije razglašen kralj Salman, je na mesto obrambnega ministra ter glavnega gospodarskega planerja imenoval svojega sina, namestnika kronskega princa Mohameda bin Salmana. Komaj tridesetletni princ pa je že od svojega imenovanja pokazal, da su mu blizu hitre in enostranske rešitve, hkrati pa si želi postati celo pravi kronski princ in s tega mesta izpodriniti svoje konkurente. Odločitve mladega princa so tudi v kričečem nasprotju z dosedanjo politiko Savdske Arabije, ki je v desetletjih po drugi svetovni vojni zelo zadržano nastopala na svetovnem prizorišču.

Tudi vodja nemške obveščevalne službe BND je že lani v nenavadno ostrem tonu medije opozoril na nevarne aspiracije kralja Salmana in njegovega sina, ki si želita postati »voditelja arabskega sveta.« »Nekdanjo previdno diplomatsko držo starejših voditeljev kraljeve družine je zamenjala impulzivna politika intervencije,« je na nepredvidljivost savske kraljeve družine opozoril vodja nemških obveščevalcev. Nemška vlada se je enako nenavadno, zagotovo pa zaradi gospodarskih koristi države nato celo distancirala od nekaterih opozoril vodje lastne tajne službe. Toda podobne ocene kot vodja nemške BND so podali tudi nekateri dobri poznavalci mednarodnih odnosov. »Razširjeno je tudi prepričanje, da je princ Mohamed neizkušen hazarder, ki bo bolj verjetno podvojil vsoto, če bodo njegove stave padle. To je prav nasprotno od ravnanja nekdanjih savdijskih voditeljev, ki so zmeraj raje, če se tako izrazimo, stavili na vse konje,« ocenjuje novinar Patrick Cockburn.

Po drugi strani pa je težko ne razumeti tudi sicer precej pozen odziv ameriškega Kongresa. Kar 15 od 19 teroristov, ki so bili odgovorni za napade enajstega septembra leta 2001 je namreč prišlo iz Savdske Arabije. Vendar pa so ameriške oblasti nekaterim uradnikom Savdske Arabije, ki so bili v stiku z nekaterimi teroristi takoj po napadih enajstega septembra omogočile, da se umaknejo iz ZDA. Na osemindvajsetih straneh prikrivanega poročila komisije za preiskavo terorističnih napadov v ZDA naj bi bili ti stiki med teroristi in savdskimi uradniki podrobno opisani, še posebej pa zaščitniško ravnanje države s člani družine Osame bin Ladna, ki so jih pripadniki ameriških tajnih služb odpeljali celo do letališč. Zelo jasna je bila tudi povezava med vodjo Savdske tajne službe princem Bandarjem in najmanj enim od teroristov. Princ Bandar je imel celo tako tesne odnose z družino nekdanjega predsednika ZDA Georga Busha, da so ga v ameriških krogih imenovali celo "Bandar Bush." In lahko si seveda samo predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi bilo 15 teroristov v napadih enajstega septembra 2001 iz Iraka ali Sirije. Ne glede na to pa so ZDA svoj napad na Irak nato povezale s terorizmom, čeprav je bilo povsem jasno, da so imeli stike s teroristi predstavniki savdske države, ne pa predstavniki Iraka ali Sirije.

Vse kaže, da se ameriška zunanja politika še zmeraj ravna po navodilu ameriškega generala Georga Pattona, ki je svoje vojake opozoril, da "nobena baraba še nikoli ni zmagala v vojni tako, da bi umrla za svojo državo, pač pa tako, da je naredila, da so drugi ubogi bedaki umrli za svojo državo." S to razliko,  da so se po napadih enajstega septembra ZDA na podlagi lažnih razlogov zapletle v vojne brez zmagovalcev, v katerih so za svoje države povsem po nepotrebnem umirali "ubogi bedaki" in civilisti na vseh novih frontah, žrtve terorističnih napadov v ZDA pa so ostale brez zadoščenja. Račun za to prihaja po skoraj dveh desetletjih zamude in bo temu primeren visok. In to ne samo za ZDA.