Kaj je novega v stari vojni z mediji?

Mineva približno leto dni od objave razvpite Janševe basni o žabah, ki bi jo nemara lahko razglasili za začetek sistematične vojne trenutne vlade s slovenskimi mediji. Ta vojna, ki je sicer razdeljena na številna partikularna bojišča – od STA-ja, RTV-ja, Dela, Siola itd. –, je nedavno hudo oklestila tudi Radio Študent, ki je v letu, ko ga je doletelo izčrpavanje s strani ŠOU, doživel še dodaten hladen tuš v obliki izpada financiranja medijskih vsebin s strani Ministrstva za kulturo, kar je bil tradicionalno drugi največji vir prihodkov zavoda.

Ta prigoda pa ni pomembna zgolj zato, ker gre za nam ljubi radio, temveč tudi zato, ker predstavlja eno najbolj doslednih utelešenj Janševega odnosa do medijev. Ta se kaže v izjavi »ne jočite za javnimi sredstvi in se dokažite na prostem trgu!« – kot je mogoče parafrazirati tipičen odziv desnosučnih Twitter profilov v zadnjih dneh. Navkljub temu, da se Janševa politika najbolj vtika v področje medijev, se namreč paradoksno obenem samoutemeljuje tudi na ideji, da bi morali biti tudi mediji povsem prepuščeni prostemu trgu in da naj bi prav medijska konkurenca omogočala svobodo govora, prost pretok idej in pluralnost prezentiranih stališč (glej o tem lanski prispevek Martina Mittendorferja).

Janševa vojna z mediji sicer ni nekaj novega. Omenjeni politik je javno radiotelevizijo pošiljal na trg (kot je pisal Tomaž Zaniuk) in novinarjem pretil z »labodjim spevom« že pred več kot tridesetimi leti (glej predgovor Slavka Splichala v publikaciji Premisleki o prihodnosti javnih medijev). Vseeno pa so se v tej tridesetletni vojni spremenili določeni taktični poudarki, ki so povezani s širšimi strukturnimi spremembami javne sfere, kar bom skušal analizirati v tokratnem prispevku.

Če primerjamo trenutno situacijo s prejšnjimi manifestacijami Janševe medijske vojne v devetdesetih in dvatisočih, je glavna sprememba povezana z razrastom digitalnih platform, ki se je zgodil v vmesnem času, in vse večjim pomenom interneta, ki v tradicionalnih, levo-desnih narativih, ki so zaznamovali pretekle medijske boje, ni igral pomembnejše vloge. V nasprotju s tem pa se Janša v svojem lanskem manifestu odločno postavi na stran interneta kot »zgodovinskega izenačevalca moderne družbe«, ki »močno otežuje usmerjanje 'vedenja' v nacionalnih, regionalnih in globalnem okviru«. Prav podoba svobodnega in nereguliranega interneta, kjer lahko vsak na svobodnem trgu idej izraža svoje mnenje, se tako zoperstavlja podobi tradicionalnih urednikovanih medijev (in primatu novinarjev kot profesionalnih komunikatorjev).

Prav zaradi tega je slovensko medijsko vojno smiselno – seveda upoštevajoč specifike, ki izhajajo iz diahrone perspektive njenega lokalnega zgodovinskega razvoja – postaviti tudi v sinhron globalni kontekst in jo pojmovati kot variacijo trumpovskega modela vojne z mediji. Populistični voditelji namreč tudi drugod tako na praktični kot na teoretični ravni stavijo na neposredno komuniciranje preko nereguliranih digitalnih platform, ki naj bi predstavljale protipol »mainstream medijem« kot podaljškom globoke države. S tem tudi na ravni družbenega komuniciranja udejanjajo enačaj med populističnim voditeljem in slehernikom iz množice, ki se skupaj zoperstavljata korumpirani oblasti: »Internet daje vsakemu posamezniku delček moči medija,« pravi Janša v svojem manifestu in tako izenači sebe in slehernega »drugorazredneža«, ki ima Twitter profil, na katerem kritizira globoko državo in poročanje »mainstream« medijev.

Tradicionalni mediji torej niso zgolj nek naključni sovražnik nekega lokalnega politika, ki ga žene tridesetletni resentiment, kot se – tudi zaradi pretiranega osredotočanja na Janševo osebnost – včasih zdi. Prav nasprotno. Profesionalno novinarstvo je strukturno nujen sovražnik novodobnih desnih populistov, ki si deloma sicer še vedno skušajo podrediti nacionalne medijske sisteme, kot je to denimo uspelo Orbánu, še pogosteje pa stavijo na alternativne medijske mreže in mnenjske vplivneže, ki se prezentirajo kot internetni »self-made« uspešneži, utelešeno podjetniško nasprotje podobe sistemskih novinarjev kot sestavnih koleščkov mašinerije tradicionalnih medijev.

Profesionalni novinarji so tako s perspektive desnega populizma pogosto dojeti kot paradigmatski primer razreda »liberalnih ekspertov«, ki naj bi bili (sledeč sicer problematični analizi Salvatoreja Babonesa) odgovorni za razrast novega avtoritarizma in nedemokratičnih tendenc v samem jedru (deklarativno sicer demokratičnih in ljudskih) levih politik. Resentiment proti tovrstni obliki profesionalizma, ki je pogosto povezana prav s financiranjem iz državnega proračuna, se tako odlično vklopi v širši imaginarij desnega populizma, ki tudi sicer stavi na neposlušnost in nezaupanje v kakršnokoli strokovnost in profesionalnost.

Neodvisno in nepodkupljivo novinarstvo, ki sledi samo profesionalnim standardom lastne stroke, pa je, četudi ga pogosto dojemamo kot branik demokratičnih režimov, v kontekstu vseh ostalih profesij v še posebej izrazitem protislovju z idealizirano podobo demokratične družbe. Argumentirali bi lahko namreč, da so profesionalni komunikatorji v protislovju z razsvetljenskim idealom, ki zahteva enakopravnost na ravni družbenega komuniciranja. Nastanek tradicionalnih množičnih medijev – televizije, radia in tiska –, ki zaznamujejo 19. in 20. stoletje, bi bilo v tem kontekstu mogoče razumeti zgolj kot približek ideala resnično demokratične komunikacijske tehnologije, ki naj bi omogočala enakovredno možnost participacije in komuniciranje znotraj demokratične množice. Velja tudi, da je tudi velik del progresivne kritike množičnih medijev (ki so jo v različnih odtenkih med drugim zagovarjali Walter Benjamin, Theodor W. Adorno in Max Horkheimer ter Dallas Smyhte) izhajal iz njihove imanentno nedemokratične, hierarhične in birokratske organiziranosti ter iz njihove redukcije občinstva na pasivne sprejemnike, ki izključuje možnost splošne demokratične participacije. Sledeč tovrstni kritiki bi bilo mogoče prav internetne digitalne platforme (če seveda odmislimo njihovo korporacijsko naravo) razumeti kot uresničenje idealov radikalno demokratične tehnologije, zaradi katere postanejo profesionalni mediji nepotrebni, profesionalni komunikatorji pa v resnično demokratičnem diskurzu izenačeni s participirajočo internetno množico na »svobodnem« komunikacijskem trgu idej.     

Če je torej v prejšnjih etapah medijske vojne šlo pretežno za vprašanje nadzora nad obstoječimi tradicionalnimi mediji, kar je vodilo v posledične poskuse njihovega prevzemanja ali ideološke infiltracije vanje, se danes medijska vojna (ne da bi povsem opustila prejšnjo logiko) vse pogosteje odvija v obliki spopada med tradicionalnimi mediji in njim zunanjimi novimi mediji oziroma v obliki spopada dveh kvalitativno različnih medijskih logik; (recimo temu) leve logike, ki stavi na regulacijo komuniciranja, državno financiranje in ideal javnih medijev in (recimo temu) desne logike, ki stavi na »laissez-faire« in prostotržni pristop, kjer je dovoljeno vse, kar se v komunikacijski ekonomiji pozornosti prodaja. Če je skratka bilo v prejšnjih obdobjih mogoče doseči politični nadzor s prevzemom tradicionalnih medijev (analogno kot je bilo mogoče doseči skoraj celotno slovensko občinstvo z oglaševanjem v resničnostnih šovih na Pop TV-ju), je danes podoba medijske krajine bolj fragmentirana in kompleksna, tradicionalni mediji pa predstavljajo zgolj njen del in je ne nadzorujejo v celoti. Prav ta izguba primata daje upanje, da je mogoče v komunikacijski vojni z mediji zmagati od zunaj, brez njihovega prevzema od znotraj, kar predstavlja rdečo nit omenjenega Janševega manifesta.

Kritika strukturne togosti in hierarhičnosti tradicionalnih medijev ter razkrivanje interesnih vplivov v njihovem ozadju je sicer gotovo prepotrebno početje. Drži tudi dejstvo, da se profesionalno novinarstvo trenutno nahaja na prehodu, ki bo zahteval ponovno samoosmislitev. Vendar pa v teh procesih enostavni binarizmi, ki stavijo na domnevno imanentno demokratično naravo interneta in novih tehnologij, ne pomagajo (glej o tem delo Christiana Fuchsa Social Media ali ta članek). In prav prekinitev financiranja RŠ je v tem kontekstu dober ponazoritveni primer, kako uničujoče in neegalitarne učinke ima lahko misticizem prostotržnega komunikacijskega egalitarizma, ki se zoperstavlja privilegirani vlogi profesionalnih komunikatorjev. Ta poteza namreč ne bo povečala participacije ali pripomogla k emancipaciji komunicirajoče množice. Nasprotno, zaradi nje bo množica dvestotih sodelavcev RŠ-a najverjetneje ostala brez že tako mizernih žepnin.

In ista zgodba bi se ponovila, če bi se »pojdite na trg!« princip uresničil v širšem kontekstu slovenskega novinarstva: slovenski narod ne bi končno dočakal tridesetletne obljubljene svobode in vsesplošne participacije v komuniciranju, ki bi predstavljala nasprotje stereotipu komunističnega centralnega nadzora. Nasprotno, lokalni mediji bi se najbrž izkazali za nekonkurenčne v boju za pozornost z globalnimi digitalnimi platformami in farmami vsebine (na analogen način kot so slovenski taksisti nekonkurenčni v odnosu do Uberja). To bi vodilo v še večjo centralizacijo moči in še večjo komunikacijsko neenakost ter v razrast »informacijskih puščav« (glej Pickardovo delo Democracy without Journalism?), v katerih je nemogoče dobiti relevantne novice o dogajanju v lokalnem okolju. Prav tako pa bi se občutno zmanjšala možnost zaposlovanja novinarjev, s čimer bi se z gledišča slehernika še bolj otežilo možnosti smiselne participacije v javni sferi.

V tem kontekstu tudi pri zagovarjanju smiselnosti financiranja Radia Študent ni nujno vedno znova potegniti karte, ki stavi na slavljenje domneve državotvornosti omenjenega medija ali njegove pretekle vloge pri osamosvojitvi. Nasprotno, RŠ je vredno ohraniti zaradi prihodnosti; zato, ker navkljub številnim strukturnim težavam in organizacijski togosti – veliko bolje kot ideologija demokratičnega interneta – uteleša ideale množične participacije, strokovnega (ne pa političnega) principa notranjega nadzora, uredniške avtonomije in samoupravljanja medija (s strani novinarjev in zainteresirane javnosti).