Magna: razvojne nevizije in periferno hlapčevanje
Ko je kanadsko-avstrijska avtomobilska skupina Magna prejšnji teden naznanila, da ustavlja proizvodnjo v hoški lakirnici, se je Uroš Macerl, ekološki kmet in sopredsednik stranke Vesna, odzval s komentarjem, da v »Sloveniji vlada provizija, ne vizija«. Izjava je kar na mestu, saj zadane bistvo procesa transformacije slovenske države, ki je dobil korenite pospeške z nastopom globalne finančne krize pred dobrimi petnajstimi leti. Državni aparati, zlasti tisti, ki so povezani z gospodarskimi in finančnimi zadevami, vse bolj postajajo nekakšni storitveni servisi, ki sledijo muhastim željam in potrebam predstavnikov tujega velekapitala. Primer Magne je s tega vidika zlasti pomenljiv.
Spomnimo. Leta 2017 je bila Magnina investicija v ospredju javnih razprav. Tedanja vlada Mira Cerarja se je namreč odločila ukloniti zahtevam multinacionalke, ki je želela novo lakirnico avtomobilov zaradi bližine prometnih povezav in državne meje zgraditi na točno določeni lokaciji. A izbrana lokacija se je nahajala na kmetijskih zemljiščih, ki so bila med najkvalitetnejšimi v državi in na katerih je tudi delovalo nekaj deset kmetov. Kritik in protestov okoljevarstvenikov ni manjkalo, a tedanja gospodarski minister Zdravko Počivalšek in predsednik vlade se nista pustila motiti. Vlada je spretno razlastila kmete in na hitro vpeljala nov zakon, ki je na izjemno sporen način Magnin zasebni interes razglasil za javno investicijo, s tem pa ji omogočil gradnjo na rodovitnem zemljišču. Še več – zakon je Magni tudi omogočil, da je pričela z gradnjo, še preden so bili ustrezni postopki zaključeni. Vlada pa je multinacionalki tudi naklonila več kot 18 milijonov evrov subvencij.
Cilj naj bi opravičeval vsa ta sredstva protidemokratičnega, protisocialnega in protiekološkega delovanja v imenu interesov velekapitala. Gradnja lakirnice in ostalih obratov naj bi namreč zagotovila najmanj tisoč delovnih mest in to prav v okolici Maribora, kjer so ta še kako potrebna. Hkrati je tudi Magna skrbno izrabljala svojo strateško prednost in krepila pritiske na slovenske odločevalce. Imela naj bi rezervni načrt, po katerem bi pospešili aktivnosti za gradnjo tovarne na Madžarskem, če bi se postopki v Sloveniji zavlekli.
Magna ni izpolnila svojih zavez: po pogodbi, sklenjeni oktobra 2017, bi morala zaposlovati vsaj 404 ljudi, a se temu cilju niti približno ni približala. Ko so proizvodni procesi zastali, je bilo v obratu zaposlenih 158 delavce, v postopku odpuščanja je zdajv, okoli 90 delavcev. Tu je tudi okoljski davek, katerega dejanski strošek bo verjetno znan šele s časom in s pomočjo od države neodvisnih študij.
Razvoju novega obrata zunanje tržne okoliščine zagotovo niso bile naklonjene. Nova lakirnica se je morala zaradi izbruha epidemije in krize v dobavnih verigah takoj spopasti s korenitimi izzivi. A to v ničemer ne spremeni dejstva, da je Magnina zgodba daleč od bleščeče. Magna je tipična predstavnica sodobnih multikorporacij, ki politično in ekonomsko prevlado gradijo na funkcionalni razčlenjenosti in prostorski razpršenosti dejavnosti. Sedeži podjetij ohranjajo nadzor nad ključnimi dejavnostmi in znanji, proizvodne in storitvene dejavnosti pa imajo na različnih lokacijah in v različnih državah, ki so postavljene v konkurenčni boj za investicije in ki jih sedeži podjetij zlahka izigravajo in izkoriščajo.
Ta boj med posameznimi lokacijami in dobavitelji je zlasti akuten med državami srednje in vzhodne Evrope, ki so v času socializma razvile relativno dobre proizvodne kapacitete, izobrazile in izučile delavske sloje, obenem pa se še nahajajo v bližini evropskih centralnih gospodarstev. Številna socialistična avtomobilska podjetja so v času restavracije kapitalizma in liberalizacije gospodarstev na začetku devetdesetih hitro postala tarče multinacionalk, ki so s širjenjem na »vzhod« lahko znižale stroške proizvodnje in restavrirale dobičke. Med prvimi so v regijo pohiteli Volkswagen, Fiat, Renault in General Motors, pod katerega je tedaj spadal Opel. Do leta 1998 so si multinacionalke iz centralnih evroatlantskih gospodarstev že prisvojile oziroma nadzorovale praktično celotno avtomobilsko proizvodnjo v regiji. Kasneje se je odvisnost od tujih naložb še okrepila, ceno pa so plačali predvsem delavke in delavci ter socialno ogroženi družbeni sloji, ki so odvisni od državne pomoči. Nizki davki na kapital, visoke subvencije za investicije ter ohranjanje mezd in socialnih transferjev so ključne posledice tekme do socialnega dna, ki so jo vodile vlade postsocialističnih perifernih gospodarstev.
Slovenija je od tega vzorca dolgo časa odstopala. Samoupravljanje je namreč omogočilo razvoj številnih mednarodno konkurenčnih podjetij, denimo Gorenje in Lek, ki so v osemdesetih osvajala evropske trge. Obenem so močni sindikati slovenskim vladam dolgo časa preprečevali, da bi trg delovne sile in sistem socialne zaščite spremenile v instrument za privabljanje tujih investicij. A z izbruhom globalne krize, ko so številna podjetja propadla, sindikati še dodatno oslabeli, država pa je bila stisnjena v kot pod pritiski Evropske komisije in finančnih trgov, je uslužnost tujemu kapitalu začela med državnimi predstavniki prevladovati. Začelo se je z izhodno strategijo, ki jo je pripravila vlada Boruta Pahorja in ki je naznanila nov val privatizacije. Nato je vlada Janeza Janše pripravila podlago za ustanovitev Slovenskega državnega holdinga, ki je bil zasnovan po podobnih načelih kot agencije, ki so jih v devetdesetih letih ustanovile vlade drugih postsocialističnih držav, da bi omogočile hitro privatizacijo državnih podjetij. Holding je bil ustanovljen v času vlade Alenke Bratušek, večino podjetij pa so razprodali pod nadzorom naslednjih vlad novih obrazov, a starih političnih znancev.
V pičlih nekaj letih je Slovenski državni holding za male vsote tujim vlagateljem prodal državne deleže v številnih podjetjih. Med njimi so bila tudi strateška, kot je Aerodrom Ljubljana, in tržno vrhunska, kot je bila domžalska Fotona. Tudi takrat so državni predstavniki kritike in nasprotovanja obsežni in nepremišljeni privatizaciji zavračali, češ da gre za strateške in dolgotrajne naložbe, ki bodo okrepile rast in razvoj gospodarstva. Dejansko pa so številna vrhunska podjetja pristala pod skladi špekulativnega finančnega kapitala. Ti si ne prizadevajo za dolgoročen razvoj podjetij, ki jih upravljajo, in ne za zaposlovanje lokalnega delavstva, pač pa skrbijo za svoje zaslužke na račun izčrpavanja podjetij in zaposlenih ter prestrukturiranjem proizvodnje po logiki »kupi, pohabi in preprodaj«.
Zaenkrat se ne zdi, da bi vlada Roberta Goloba bistveno odstopala od predhodnic. Premier se na Magnino odločitev sicer še ni odzval, se pa njegova stranka Gibanje svoboda jasno zavzema za stare politike neoliberalnega kova, ki so nališpane z zeleno-tržnimi in digitalnimi odtenki. Matjaž Han, minister za gospodarstvo iz kvote socialdemokratov, je sicer zatrdil, da od Magne pričakuje povračilo vseh prejetih finančnih sredstev, a je hkrati Magnino delovanje tudi opravičil in rekel, da so postopki umeščanja v prostor pri nas res težavni in da bo treba pri tem »narediti več«. V Levici so manj slepomišili in opozorili na nastalo okoljsko škodo ter jasno povedali, da se z nižanjem delavskih pravic, okoljskih standardov in davkov na kapital do delovnih mest ne da priti.
Levica je dolgo dejansko opozarjala na škodljive posledice podrejanja željam tujega kapitala in zlasti v času svojih začetkov zbujala upe, da obstaja alternativa politikam privatizacije in privabljanja tujih vlagateljev, se pravi podrejanja in periferizacije pod nadvlado interesov multinacionalk. A stranka v vseh letih delovanja v parlamentu ne le da ni izdelala konsistentnega načrta za alternativni družbeni razvoj, ampak se je sčasoma tudi približala strankam neoliberalnega centra, v trenutni vladi pa je v izjemno obrambni poziciji. Polom Magnine investicije in razvojne nevizije slovenskih vlad se je torej zgodil v paradoksnem momentu. Četudi je med koalicijskimi partnerji tudi stranka, ki je svoj politični kapitala zgradila prav na jasnem nasprotovanju neoliberalnim politikam, kakršnekoli vizije dejansko zelenega, socialnega in demokratičnega razvoja v Sloveniji ni na vidiku.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj