Podobe iz sanj

Vrli politični komentatorji in analitiki leve provenience so v teh dneh precej shematično in nahitroma razdelili kandidate za predsedniške volitve. Njihova podmena ni niti najmanj všečna, saj nezavedno evocira razredne razlike. Naj si o nekaterih pretendentih osebno mislimo kar koli, naj so še tako evidentni njihova stranska vloga, neresnost in burkaštvo – v javnosti jih nikakor ne gre diskreditirati kot eksotična bitja. S tem se namreč potrjuje, da je mesto predsednika republike že vnaprej, pred volitvami rezervirano zgolj in samo za predstavnike političnega razreda. Čudim se, skratka, kako je mogoče, da pisci, ki s svojo idejno naravnavo tako zelo pogrešajo civilno družbo in njeno aktivnost, v isti sapi to civilno družbo postavljajo razredno niže od znanih predstavnikov strankarske politike. Čudaško teoretsko krivico k sreči rešuje kandidat Borut Pahor, ki s svojim vztrajnim gojenjem kulta dela pluje neposredno k mitu o pridnem, vseznalskem, ročnem in omniprezentnem prebivalstvu na sončni strani Alp. Nič čudnega: Kdor je tako strumno tlakoval pot današnjemu fašizmu, temu najbrž niso tuje nobene bližnjice in strmine.

Sicer pa se junaško nadaljuje duhovni propad, kot ga je razbrati iz desničarskih trobil in raznih medmrežnih forumov. Anonimna in manj anonimna pisanja so vse polnejša pristopa ad hominem, direktnih žalitev, pritlehnosti. Kolegica Tanja Lesničar Pučko v današnjem Dnevniku pod konec kolumne zatrjuje, da je miselno dno doseženo. Bati se je, da bodo zadeve šle še precej niže. Prihodnje leto, ne pozabimo, bo namreč minilo 25 let, odkar je Janez Janša v vojaškem zaporu na Metelkovi pojedel čufto. Vključimo za hip fantazijo in se prepustimo napovedim, kako bo videti proslava, ki bo Veliki vodja z njo obeležil četrt stoletja svojega mučeništva, četrt stoletja kontrarevolucije oziroma inavguralnega akta, ki je sprožil desno revolucijo. Državne inšpekcije, ki to poletje po domala 19 letih legitimnega, nič kaj pridobitniškega in silno bogatega delovanja mučijo delovne ljudi in šanke v AKC Metelkova, so v bistvu jurišna enota, ki ji je bilo ukazano, da do maja 2013 počisti severni prostor nekdanje vojašnice, kjer bo osrednja državna proslava. Kongresnega trga protagonisti ne bodo dobili, Prešernovega tudi ne, stara Belgijska kasarna oziroma vojašnica 4. julija pa se zdi kaj primerna – za 25-letnico tako imenovane afere JBTZ kani Veliki vodja tam spregovoriti zbranim množicam in oznaniti, da je opravil še poslednjo čistko. Takole bo dejal: »Nevtralizirali smo prostor, kjer so se na pivu zbirali predstavniki samooklicane tranzicijske levice. Danes vam lahko sporočim, da smo dokončno premagali Jugoslovansko ljudsko armado, saj smo s severnega dela Metelkove pregnali omame in razvrata željno svojat, ki so jo vodili – kot je že pred časom dognala naša tajna služba – izključno sinovi nekdanjih častnikov JLA, torej naši sovražniki. Razglašam, da se severni del nekdanje vojašnice od zdaj naprej imenuje Trg Odbora za zaščito lika in imena Janeza Janše. Odbor za varstvo človekovih pravic je zgodovinsko neresnična tvorba. Vanj so se namreč brezsramno infiltrirali tudi posamezniki, ki so bili odkrito za ohranitev Jugoslavije in nikakor niso razumeli osebne žrtve, ki je bila potrebna za njen razpad. Ta razpad je bil nujen, takšna so pač zgodovinska dejstva, o katerih danes ni več dvoma.«

Tako bo pozno spomladi leta 2013 na Metelkovi govoril Veliki vodja. Njegovo misel bo v Reporterju z ustreznimi navedki iz francoskega časopisja podkrepila gospa redna dopisnica Marija Vodišek, pričujoči govorec pa se bo na temle Radiu – še edinem preostalem občilu zunaj interneta, ki bo ohranilo svobodo misli in govora – trudil z argumenti, zakaj in kako le odvzeti doktorat znanosti strastnemu kolumnistu taistega Reporterja; kako razlomljeni in nadzorovani univerzi nazorno pokazati njegove fašistoidne preference. In kje bo tedaj Metelkova? Najbrž pod šotori na Kongresnem trgu, prav tam, kjer se je pred četrt stoletja začela desna revolucija. Množica, ki bo takrat na kraju zločina, bo velikanska in silno pisana. Vse se bo začelo znova. Poleti 2013 bomo napadli nekdanjo kasarno JLA, ki jo je Veliki vodja brezpravno ukradel Mestni občini Ljubljana, njenemu aktivacijskemu območju vrnili stari naziv Trg brez zgodovinskega spomina, končno v miru zaživeli pod najsrečnejšo zvezdo in septembra že veselo praznovali 20-letnico AKC Metelkova. In to v Križankah. Do tedaj bo namreč festivalski graščak zgubil sodni spor s festivalom Druga godba in bo poletno gledališče v strahu nudil prepričljivemu javnemu interesu povsem brezplačno. Igrali bodo Sonic Youth – prvič po enem letu in pol. Thurston Moore in Kim Gordon se bosta vnovič zaljubila in prebila drugo poročno noč v metelkovskem Hlevu. Pankerji ju bodo zalagali z veganskimi dobrotami, čebele bodo spet nosile, trava bo ozelenela. Naposled se bodo začeli lepši in srečnejši časi.