Realnost predvolilnih obljub

Prva predvolilna soočenja kažejo, da bodo na ekonomskem področju igrala pomembno vlogo predvsem tri teme: javni dolg, demografska gibanja in obdavčitev plač. Po mnenju prvakov strank gre za kritična področja naše ekonomije, kjer dosedanje ukrepanje izvršilne oblasti ni bilo ustrezno. Predvsem pa obljubljajo ukrepe oz. poteze, s katerimi bodo ta področja uredili in jih naredili znosnejše. Seveda so vse tri naštete teme pomembne, vseeno pa stanje ni niti slučajno tako kritično kot se izpostavlja, prav tako pa realno tudi ne moremo pričakovati kakih korenitih potez, ki bi razmere pomembno spremenile.

Najprej javni dolg. Seveda ni dvoma, da se je ta v letih krize močno povečal, od 22 na največ 82 % bruto domačega proizvoda. Tudi drži, da smo lani za financiranje dolga odšteli skoraj milijardo evrov. Vseeno pa stanje primerjalno z drugimi državami ni kritično, če ga pogledamo podrobneje, celo precej bolj ugodno - predvsem pa se bodo razmere v naslednjih letih pričakovano precej izboljšale. In to ni odvisno od kakšnih posebnih potez takšne ali drugačne bodoče vlade.

Trenutni javni dolg države znaša 31,9 milijarde evrov ali 73,6 % BDP kar je približno deset odstotnih točk nižje kot evropsko povprečje. Nižje na primer tudi od Avstrije, kjer dolg še vedno vztraja nad 80 % BDP, pa jo razumemo kot gospodarsko uspešno državo brez velikih težav. Preračunano na prebivalca je našega dolga dobrih 15 tisoč evrov, Avstrijci se soočajo s kar 34 tisoč evrov obremenitve na povprečnega državljana. Predvsem pa se ob tem se praviloma zanemarja še druga, premoženjska stran bilance države. Kot vemo, imamo v Sloveniji (še vedno) tudi veliko državnega premoženja, kar za večino držav ni značilno. Čeprav zaradi tega pogosto dobivamo kritike, gre vseeno za premoženje, ki ga država lahko unovči za poplačilo svojih obveznosti ali pa ji prinaša donose za plačevanje obresti na dolg. Če torej pogledamo neto stanje zadolžitve (dolg minus finančno premoženje), je Slovenija dejansko med najmanj zadolženimi državami v Evropi. To je izjemno pomemben podatek, ki pa ga praviloma nikoli ne slišimo, verjamem, da večina tega niti ne pozna.

Tudi obremenitve z dolgom (obresti) bodo v naslednjih letih upadale. Ne glede na sicer pričakovano rast obrestnih mer, smo se v zadnjih letih zadolževali po dokaj nizkih obrestnih merah, obveznice izdane z višjo obrestno mero pa bodo počasi zapadale. Zaradi tega lahko s precejšnjo gotovostjo izračunamo, da bodo obresti čez pet let celo za 200 ali 300 milijonov evrov letno nižje kot so danes, glede na BDP pa relativno še manj obremenjujoče. Na drugi strani pa imamo omenjeno finančno premoženje (vsaj 15 milijard evrov), ki lahko z umnim upravljanjem v naslednjih letih prinaša donose tudi v višini celotnih letnih plačil obresti. Dejansko je popolnoma realno pričakovano, da z donosi iz državnega premoženja pokrivamo letne izdatke za obresti na javni dolg.

Ob tem pa se bo javni dolg verjetno že konec naslednjega leta približeval 60 % BDP brez da kaj posebnega naredimo. Objektivno namreč letos pa tudi najmanj naslednje leto pričakujemo ugodno gospodarsko rast (vsaj napovedi so takšne) in tudi če bo dolg ostal približno na enaki višini, bo relativno postopno upadal in po projekcijah je že leta 2020 lahko tudi pod 60 odstotki BDP. Pri tem ima svoj učinek tudi inflacija, saj je lani na primer nominalni BDP porastel kar za 7 % (2 odstotni točki več kot je bila realna, 5 % rast), kar je dodatno znižalo relativno višino dolga.

In kaj glede višine javnega dolga lahko naredimo? Dolg države se lahko znižuje preko proračunskega presežka ali z odprodajo državnega premoženja. Vemo, da je bil lani proračun prvič pozitiven in perspektivno je ob dobri rasti mogoče računati na par sto milijonov evrov presežka. To bi v najboljšem primeru lahko znižalo dolg za 0,1 % BDP letno, kar seveda ne pomeni veliko. Drugo pa je odprodaja državnih podjetij, kjer bi z neko večjo aktivnostjo lahko zaslužili 2, mogoče celo 3 milijarde in dolg znižali za največ 5 % BDP. To je torej največ, za kolkor bi ga lahko znižali z neko aktivno politiko vlade, vendar pa bi bili zaradi preje omenjenih donosov verjetno na slabšem. Najbolj učinkovita pot zmanjševanja relativne teže javnega dolga je torej gospodarska rast (rast BDP) in samo ta je zaslužna, da bo delež dolga padel z 82 % (2015) na verjetnih 60 % (2020), vse ostale odločitve večjega vpliva ne bodo imele.

Neugodna demografska gibanja so prav tako "zvezda stalnica" vseh razprav. Po mnenju in navedbah večine, doma in v tujini, naj bi bila ta gibanja v Sloveniji še posebej izrazita. Zanimivo ob tem je, da uradni statistični podatki (projekcije) Evropske Unije sploh ne kažejo, da bi bilo staranje prebivalstva Slovenije bistveno bolj problematično kot to velja za druge države. Po teh projekcijah bo delež starejših leta 2060 približno na povprečju EU, precej bolj naj bi se na primer poslabšal v nekaterih vzhodnih državah. Zato je težje razumeti, zakaj naj bi bil ravno v Sloveniji takšen problem z deležem BDP, ki ga bo potrebno namenjati za pokojnine in oskrbo starejših.

Lani smo npr. za pokojnine namenili 10,2 % BDP in tudi čez dvajset, trideset let naj bi bil ta delež nekje med 13 do 15 %, odvisno od dolgoročnih politik glede upokojevanja in višine pokojnin. Če pogledamo razmere v Avstriji, tam že danes dajejo za pokojnine15 % BDP, v Italiji še več - pa ekonomija vseeno funkcionira. Tisto, kar nas na tem področju čaka, je pač preprosto podaljševanje upokojitvene starosti, kar pa je v veliki meri zajeto že v veljavni zakonodaji. Že po njej bo z leti potrebno doseči 65 let starosti ali vsaj 40 let delovne dobe, da se bo posameznik lahko upokojil in s tem bomo postopno tudi pri nas dosegli večjo zaposlenost starejših prebivalcev. Danes namreč najbolj odstopamo ravno pri zaposlenosti ljudi nad 60 letom starosti.

V Sloveniji je na primer zaposlenih le 18 % ljudi v starostnem razredu 60 do 64 let, povprečje za EU pa je 40 %, deset držav z največjo zaposlitvijo starejših presega celo 50 %. V "bazenu" starejših imamo torej v Sloveniji potencialno najmanj 100 tisoč zaposlenih in to je področje, kjer že z obstoječimi zakoni prihaja do sprememb. Kar nas torej čaka na tem področju je dodatno podaljšanje upokojitvene starosti za kako leto ali dve v naslednjih desetih do dvajsetih letih ter spoštovanje te zakonodaje. Večjih "reformnih" ukrepov tu ne potrebujemo. Zahtevnejša naloga  čaka bolj gospodarstvo, ki se bo moralo prilagoditi tudi na zaposlovanje starejših ljudi, podobno kot to velja v razvitejših državah.

A ti procesi in prilagoditve bodo potekale deset, dvajset let, na kratki rok pa kakšnih večjih sprememb glede na navedene številke niso potrebne. Sam menim, da smo celo po nepotrebnem tako močno zarezali v višino pokojnin. V vseh diskusijah se praviloma spregleda, da izplačila pokojnin niso samo izdatek javnih financ, temveč na drugi strani tudi prispevajo k gospodarski rasti ter k proračunskim prilivom. To konec koncev potrjujejo tudi izkušnje drugih držav, ki za pokojnine namenjajo bistveno večji delež BDP, pa lahko obvladujejo javne finance. To je mogoče tisto, ker bi morali res narediti na kratki rok ter izboljšati položaj najbolj ranljivih skupin in upokojencev z najnižjimi prejemki. Gospodarske razmere to vsekakor omogočajo.

Prav tako pa se bodo skoraj vsi naši bodoči voditelji zavzemali za znižanje obdavčitve plač. Te naj bi bile v Sloveniji med najvišjimi, dušile gospodarsko aktivnost in z njimi naj bi zbirali denar za pogoltno državo. A podrobnejše primerjave glede obdavčevanja plač drugod pokažejo, da večina prejemkov v Sloveniji ni obdavčena nič več kot v Avstriji, Italiji ali na Hrvaškem. Praviloma pozabljamo, da se s prispevki in davki od plač prav tako plačuje zaposlene, le da za čas, ko niso ali ne bodo mogli delati. In da zmanjševanje obsega teh plačil, torej davščin na plače, pomeni tudi nižja izplačila starejšim, otrokom in nesposobnim za delo.

Odstopamo edino pri obremenitvi najvišjih plač, sicer zelo ozkega kroga ljudi, kjer bi bilo zaradi primerljivosti z okoljem smiselno davčno obremenitev nekaj znižati. Ta izpad davčnih prihodkov bi na drugi strani brez zadržkov lahko nadomestili z večjo davčno obremenitvijo kapitala, kjer pa odstopamo navzdol. Kjer ima naše gospodarstvo bistveno bolj ugodne pogoje kot v drugih državah, a se s tem nikoli ne pohvali. Takšna sprememba bi bila zaradi primerljivosti torej smiselna, čeprav pa je zanimivo, da se na drugi strani vsi zavzemajo za manjše razlike med ljudmi in pretiranemu bogatenju. A ravno višje obdavčevanje največjih zaslužkov je najbolj optimalna pot za blaženje teh procesov razslojevanja.

Slišali bomo torej velike besede o kritičnih razmerah na navedenih področjih, o nesposobnosti dosedanjih vlad ter obljube, kako bodo novi oblastniki to znali razrešiti. A razmere so k sreči dokaj stabilne, ne potrebujejo nekih velikih rezov, ki tudi ne bi bili učinkoviti. Potrebno je samo nadaljevanje ter izboljševanje nekaterih dosedanjih politik in sicer:

- javni dolg bomo najbolje obvladali z gospodarsko rastjo; s kako večjo prodajo državnega premoženja ga lahko sicer dodatno znižamo za nekaj odstotkov BDP, kar pa glede na donose finančno sploh ne bi bilo smotrno,
- na demografskem področju nas čakajo predvsem aktivnosti pri večjem zaposlovanju starejših oseb, kar pa ni toliko predmet zakonodaje oz. je to še najlažje sprejeti - bolj zahtevno bo prilagajanje v gospodarstvu,
- pri obdavčitvah plač pa večji premiki niso smiselni, mogoče edino pri višjih plačah, a z vzporednim dvigom obdavčitve kapitala ter iz teh povečanih davkov poskrbeti za boljši položaj socialno najbolj ogroženih skupin (obljube, da bomo to naredili ob istočasnem znižanju davkov, so nerealne).

Namesto s temi temami, bi se politiki v predvolilnih sočenjih morali začeti ukvarjati z dejansko smiselnimi temami, to pa je, kako prestrukturirati gospodarstvo, spodbuditi tehnološki preboj in s katerimi prilagoditvami sistema dosegati vzdržno in stabilno visoko gospodarsko rast ter zagotavljati primerno razdelitev ustvarjenega dohodka. Samo visoka, stabilna in vzdržna gospodarska rast namreč lahko zagotavlja dohitevanje najbolj razvitih EU držav glede blaginje, hkrati pa moramo zagotoviti, da bodo te rasti blaginje v podobni meri deležni vsi prebivalci te države. Le slednje zagotavlja družbeno kohezijo in ustvarja pogoje za socialno mobilnost in prihodnjo rast produktivnosti in blaginje. In tukaj se morajo politiki vprašati, kako lahko k temu pripomorejo in začeti tekmovati s predlogi ukrepov, ki bi k temu lahko najbolj učinkovito pripomogli