Sindikati, cehi in razkroj solidarnosti

V prvih šestih mesecih levosredinske vlade je imela pomembno vlogo solidarnost. Čeprav ni bila vidno v ospredju, je zaznamovala politične odločitve. Nova vlada je namreč od prejšnje podedovala stavke sindikatov javnega sektorja, hkrati pa je premier Golob za eno od svojih prioritet določil ureditev javnega zdravstva. 

Vlada je s sindikalnimi funkcionarji sklenila dva pomembna dogovora. S prvim so spremenili položaj vseh zaposlenih v javnem sektorju, nato je sklenila še ločen dogovor z zdravniškim sindikatom Fides. Hkrati je vlada v parlament precej odmevno prinesla Zakon o nujnih ukrepih za zagotovitev stabilnosti zdravstvenega sistema, ki so ga koalicijski poslanci seveda potrdili. 

Poglejmo najprej sindikalne dogovore. Če jih na grobo povzamemo: sindikati javnega sektorja so z vlado sklenili dogovor o dveh linearnih plačnih dvigih za približno 4 odstotke. Vsem, ki so v plačnih razredih, ki ne dosegajo zneska minimalne plače, se ta dvig tako rekoč ne bo poznal. Med njimi je večina tistih, ki so bili med pandemijo poimenovani »nujni delavci«, torej tisti, ki so pogosto nevidni, za katere naj bi se zdaj končno le razkrilo, kako zelo jih potrebujemo.  

Sindikati pri tem dogovoru niso pokazali nobene delavske solidarnosti. In to v času energetske krize in draginje, ki je delavcem, zlasti najslabše plačanim, požrla lep del dohodka. 8 odstotkov na dva ali tri tisoč evrov pa ni tako malo. Pri teh 8 odstotkih gre predvsem za denar, ki se steka v kapitalske naložbe ali luksuzno potrošnjo, ki je – kot danes vemo – nevzdržna tudi z vidika okoljske krize.

Zanimivo je, da so nekateri sindikalni funkcionarji med pogajanji ponudili dvig v absolutnem znesku, ne v odstotkih, kar bi se seveda bolj poznalo slabše plačanim. A ta predlog očitno ni imel podpore, niti na vladni strani, čeprav naj bi šlo za levosredinsko vlado, pri čemer naj bi poudarek »na levo« dajali SD in Levica.

Razkroj delavske solidarnosti med organiziranim delom ni nič novega. Lahko ga opazujemo predvsem pri ekonomskih zahtevah, torej pri bojih za višje plače. Drobljenje sindikalnega gibanja v smeri podjetniških, poklicnih ali panožnih interesov dolgoročno šibi sindikalno moč – ki je danes že močno opešana, čeprav imajo sindikati verjetno malenkost več članstva kot pred leti. Predvsem pa ta razkroj odpravlja možnosti za napreden nastop delavskega razreda: s pozicije proizvajalcev, ne pa s pozicije prodajalcev delovne sile; ali kot jih je slikovito poimenoval Gramsci, »kreatur kapitalističnega režima zasebne lastnine«.

Vendar nasproti razredni solidarnosti ne stoji le drobljenje, temveč tudi drug tip solidarnosti. Vlada je namreč kasneje sklenila še odmeven dogovor z zdravniškim sindikatom in mu omogočila tisto, za kar si je dolgo prizadeval: izstop iz enotnega plačnega sistema. S tem so odpravili ovire za dvigovanje zdravniških plač. Kot opomba: prejšnja vlada je zdravnikom dohodke povišala na izreden način, z astronomskimi dodatki za delo v covidnih razmerah in »podtaknjenci« v protikoronski zakonodaji.

Drugi tip je cehovska solidarnost. Da je Fides cehovska organizacija, ni le politična retorična oznaka. Pri zdravništvu obstaja kup cehovskih značilnosti: mojstri (starejši zdravniki) ščitijo druge mojstre, tudi na račun vajencev (mladih zdravnikov); vstop v dejavnost je reguliran (potrebujejo potrditev zdravniške zbornice, imajo vpliv na razpis specializacij, tudi veliko besede pri upravljanju medicinskih fakultet); kažejo pa tudi vzvišen odnos do delavcev v zdravstvu, s katerimi vsakodnevno delajo.

Zdravništvo ima pomemben vpliv tudi na birokracijo, ki upravlja s sistemom javnega zdravstva, saj iz njihovih vrst navsezadnje prihajajo ministri za zdravje. Zahteve po višjih plačah zdravniki upravičujejo z grožnjo, ki je enaka grožnji kapitala: da bodo pobegnili v tujino. Čeprav tega nihče ne beleži – kar je prav tako zanimivo dejstvo – posredne številke nakazujejo, da jih ne odide veliko. V zadnjih petih letih se je število zdravnikov povečalo: za okoli 1500 v javnem sektorju in za približno 150 v zasebnem. Bolj kot v tujino hodijo v zasebni sektor, a le napol, kot dvoživke. Povečuje se tudi zdravniško pogodbeno delo. Vse te prakse od znotraj razkrajajo javno zdravstvo.

Nedvomno obstajajo številni zdravniki, ki podpirajo javno zdravstvo in v njem delajo iz altruističnih vzgibov, vendar so to razpršeni in tihi posamezniki brez svoje organizacije. Močne in glasne pa so zdravniške organizacije na cehovski osnovi. Zgovorna je zasedba pogajalske skupine Fidesa na nedavnih pogajanjih z vlado: med osmimi članicami in člani pogajalske skupine je le en zdravnik, ki dela izključno v javnem zdravstvu. 

Na drugi strani pa je sindikatov delavcev v zdravstvu cel kup, pri čemer nekateri temeljijo na ozkem poklicnem ali podjetniškem načelu (organizirani so na ravni enega zavoda). To pomeni, da so zdravstveni delavci razdrobljeni in brez prave moči. Predvsem pa nimamo več nobene civilnodružbene organizacije, ki bi od zunaj branila javno zdravstvo. Pred desetletjem je obstajalo državljansko združenje ZaNas, ki je poleg stalnega opozarjanja uspelo za obrambo javnozdravstvene solidarnosti občasno mobilizirati tudi delavske množice. 

Vpliv zdravništva je močan tudi v strankarski politiki. Poglejmo še interventni zakon za zdravstvo, ki ga je Golob z Bešičem Loredanom obljubljal že v predvolilni kampanji. Kot je pred dobrim mesecem opozorilo Združenje javnih zdravstvenih zavodov, je pred uresničevanjem zakona veliko ovir, od razlik v zdravniških plačah do administrativnih zapletov. Visoka javna intervencijska sredstva bodo tako na koncu bolj ali manj subvencionirala zasebno zdravstvo.

Zasebni sektor načenja javnozdravstveno solidarnost, ker ima to prednost, da lahko bolje plačuje zdravnike; pridobi pa lahko več prihodkov, saj postavlja višje cene, kot jih plačuje javna zdravstvena zavarovalnica, zato tudi ni dostopen vsem. Seveda dela za dobiček. Zato izbira »lažje paciente« in izvaja nepotrebne zdravstvene storitve (saj so tam pacienti predvsem potrošniki). Hkrati pa ga podpirajo ali upravljajo veliki igralci, dobavitelji in zavarovalnice – zdravstveni kapital. 

Trendi in politične odločitve, o katerih smo danes govorili, so torej povezani, skupni so jim družbeni akterji in njihovi interesi. Pogledamo jih lahko skozi prizmo solidarnosti.

Solidarnost lahko v grobem opredelimo kot ravnanje v interesu kolektiva, tudi na škodo lastnih interesov. Pomensko je podobna »demokraciji«. Vedno se moramo vprašati »Solidarnost, že, ampak za koga«? oziroma »Solidarnost s kom?«. Solidarnost je ideološko ali, če hočete, tudi politično vprašanje. Za njen pomen se vrši boj, v katerem se soočajo različna idejnopolitična stališča in boj družbenih razredov.

V našem primeru je zdravniška stanovska solidarnost nazadnjaška, razredna solidarnost ali pa solidarnost med zdravimi in bolnimi, mlajšimi in starejšimi ter tistimi z višjimi dohodki in slabše plačanimi – torej temeljna načela javnega zdravstva – pa napredna. Jasno je tudi, da javno zdravstvo v kapitalističnih družbah koristi predvsem delovnim ljudem. To bi morali razumeti tudi sindikati. Kaj bo delavcu s tisoč evri plače nekaj deset dodatnih evrov na mesec, če ne bo dobil zdravnika v javnem sektorju, v zasebnem pa bo plačal na stotine ali tisoče evrov?

Naloga, ki se postavlja pred sindikalno gibanje – vsaj pred tisti del, ki še prisega na delavsko solidarnost – je očitna, a zahtevna: ustaviti drobljenje in se boriti za delavsko enotnost, za razredno solidarnost. Za to pa ne bo dovolj solidarnost z najslabše plačanim delavstvom, temveč bo potreben boj za solidarnost zunaj okvirov ekonomskih zahtev. Tam so namreč najpomembnejše oblike solidarnosti. Zanje pa se bije politični boj.