Smiselne spremembe davčne zakonodaje

Bliža se čas volitev in ena od pogostih tem bo tudi davčna zakonodaja in obdavčitev nasploh. Ker morajo biti programi političnih strank ljudem všečni, bodo seveda vsi obljubljali rajši nižje davke kot tvegali s kakšnim povečanjem. Ob tem pa bo sledil tudi standardni nabor zavez kot nujnost poenostavitve pobiranja davkov, preprečevanju izogibanja plačila, boljši izterjavi in podobno. Te usmeritve so seveda pravilne, a nič drugačne kot so bile zapisane v vseh dosedanjih programih in za katere se je zavzemala še vsaka vlada. Vprašanje je bilo edino, koliko so bili pri tem uspešni.

Da si vsi želimo čim nižje davke, seveda ni sporno, vseeno pa pri tem pogosto zanemarjamo, kakšen je danes dejansko davčni sistem v Sloveniji v primerjavi z obdavčitvami v tujini. Pri tem namreč praviloma izhajamo iz splošno sprejete predpostavke, da smo davčno skoraj najbolj obremenjena država in da potem s temi davki podpiramo neracionalno delo državnih institucij. Da se za visoke davke zavzemajo vlade samo z namenom, da imajo čim več priložnosti za delitev ter tudi krajo tako zbranega denarja.

Marsikaj od tega seveda tudi drži, vseeno pa je pri oceni našega davčnega sistema tudi veliko poenostavljanja ter zanemarjanja dejstev. Zato poglejmo nekaj osnovnih značilnosti našega davčnega sistema: kljub splošnemu prepričanju, da so davčne obremenitve v Sloveniji nadpovprečno visoke, je delež pobranih davščin (vsi davki in prispevki skupaj) v primerjavi z BDP približno na povprečju Evropske Unije. Pri tem je značilno, da razvite Evropske države zberejo podoben odstotek davkov glede na BDP kot Slovenija, pri čemer so v skandinavskih državah obdavčitve še precej višje. Res pa je tudi, da so davčne obremenitve v manj razvitih oziroma novih državah EU dejansko nižje. Nižje so seveda tudi davčne stopnje oz. skupaj pobrani davki izven Evrope, v bolj liberalnih državah kot ZDA, Japonska, Singapur...; tam pač izhajajo iz drugega vrednostnega sistema po katerem je vloga države precej manjša, vendar pa morajo ljudje ob nižjih davkih poskrbeti sami za večino svojih potreb, ki jih v Evropi v veliki meri krije država z davki. Višina davčne obdavčitve ima namreč dve zelo pomembni značilnosti oz. dva vidika: na eni strani višje obdavčitve oz. več zbranih davkov praviloma pomenijo večjo vlogo države, manjšo učinkovitost, neracionalnost porabe javnih sredstev, večje izkoriščanje davčnih ugodnosti - čeprav to vseeno ni pravilo, kar dokazujejo skandinavske države, ki zberejo največ davkov, a so še vedno učinkovite; na drugi strani pa večji obseg zbranih davkov zagotavlja večjo solidarnost v družbi, manjšo neenakost ter večjo socialno kohezivnost. Ta dva vidika sta zelo povezana in to se običajno pozabi - pač ne moremo imeti nizkih davkov ob tem pa solidarne ter socialne družbe.

Pri notranji strukturi davkov je za Slovenijo v primerjavi s povprečjem EU značilno, da zbere več davkov z obremenitvijo plač, manj z obremenitvijo premoženja in kapitala ter nekaj več z davki na potrošnjo. Pri obremenitvi plač je potrebno navesti, da je pri ocenjevanju prisotno precej zavajanja. Primerjalno so močneje obdavčene samo najvišje plače, plače zelo ozkega kroga najbolje plačanih ljudi, medtem ko je obremenitev ostalih plač precej podobna z obremenitvami plač v sosednjih državah, npr. v Avstriji. Najnižje plače so obdavčene celo manj, ker imamo možnost dodatnih izplačil (regres, prehrana, prevoz), ki so skoraj neobdavčene, a predstavljajo v povprečju pri nižje plačanih osebah tudi tretjino prejemkov - večine teh ugodnosti v sosednjih državah ni oz. ti prejemki niso tako davčno ugodno obravnavani. Imamo eno najnižjih efektivnih davčnih stopenj v Evropi pri obdavčitvi kapitala - 11,4 % v 2016, v 2017 zaradi dviga mogoče okoli 13 %. Petina dobička oz. petina podjetij z dobičkom na primer sploh ni obdavčeno - to predvsem zaradi tega, ker imajo podjetja možnost koriščenja visokih davčnih olajšav, največ za investicije in zato potem skoraj ne plačajo davkov (veliko največjih podjetij v domači ali tuji lasti plačuje le kak odstotek davka na dobiček). Pri tem ni odveč navesti, da empirične raziskave v svetu kažejo, da nekaj odstotkov nižje davčne stopnje na kapital nimajo večjega učinka na povečane naložbene aktivnosti (kar je običajno razlog za znižanje davčnih stopenj)  - odločitve za investicije so namreč odvisne bolj od tržnih možnosti in ostalih pogojev in ne od višine davka. Primerjalno z drugimi državami imamo tudi nižje zbran znesek davkov na premoženje, pri čemer vemo, da glede tega potekajo aktivnosti za spremembo sistema iz dosedanjega plačevanja zemljiškega prispevka v davek od premoženja. Davki na potrošnjo (DDV, trošarine), ki predstavljajo drug največji vir davčnih prihodkov, pa so glede na razmere v EU nekaj višje, predvsem stopnje DDV, ki smo jih za desetino zvišali pred leti,

Glede na takšno stanje menim, da glede na usmeritve države ni potrebe po kakšnem večjem oz. generalnem davčnem razbremenjevanju, ker to na žalost posledično pomeni tudi zniževanje zagotavljanja javnih storitev in solidarnosti v družbi. Ta dva vidika sta namreč zelo povezana in preprosto ni izvedljivo, da bi davke znižali, nivo solidarnosti v družbi pa ohranili. Načelno  je to sicer mogoče sprejeti, a zaplete se pri konkretni uvedbi sprememb, ko je pač vsako močnejše znižanje davčnih prihodkov potrebno na drugi strani uravnotežiti z ustreznim znižanjem izdatkov, kjer pa je prostora precej manj. Seveda to ne pomeni, da niso smiselni napori za večjo učinkovitost in  racionalnejše delovanje javnega sektorja. Prav tako pa tudi pregled obstoječe davčne zakonodaje z določene korekcijami davčne obremenitve, s katerim bi dosegli predvsem bolj pravično (ali bolj smiselno) davčno obremenitev, torej znižanje določenih obremenitev, a tudi zvišanje kakih drugih, kjer danes zaostajamo.

Ob tem pa bi izpostavil, da pa je nujen tudi napor za korektno predstavljanje razmer na področju obdavčitve v Sloveniji, tako doma kot tudi v tujini, ki pogosto preprosto povzema domače opredelitve. Glede na prej navedene značilnosti posameznih obdavčitev, je splošna ocena o davčni neprijaznosti slovenskega okolja vseeno precej neupravičena, vsaj v določenih delih, a jo vsi ponavljajo in postala je aksiom. Na vsakem koraku samo poslušamo, kako imamo obremenjeno delo, skoraj nikoli pa ni poudarka, da so na primer naše davčne stopnje na kapital (dobiček) med najbolj ugodnimi na svetu, pa tudi kakšne druge. Danes ima pogosto večjo težo zaznavanje, percepcija kot konkretne številke in zaradi tega je ta vidik predstavljanja razmer na davčnem področju v Sloveniji tudi izjemno pomemben, čeprav se to lahko razume kot neka podpora visoki obdavčitvi ali izogibanje potrebnim spremembam.

Menim tudi, da ne bi smeli izpostavljati samo tega, kako bomo znižali davke, temveč moramo Slovenijo promovirati predvsem z drugimi prednostmi, ki jih imamo in ki bi jih lahko imeli, tudi za poslovno okolje. Tu so nam vzor lahko skandinavske države, kjer so obdavčitve še precej višje, a tudi nivo socialne povezanosti družbe. Zavzemanje samo za nižjo obdavčitev (dela) namreč pomeni zavzemanje za nižje plačilo ljudi v Sloveniji, ker se z davki na plače pravzaprav le zagotavlja plačilo ostalih (socialnih) ugodnosti, ki jih imajo ljudje v Sloveniji poleg neto izplačila. Zadati si moramo cilj, da se bodo skupni prejemki ljudi z leti povečevali, tudi tisti del, ki je namenjen za plačilu njihovih potreb izven delovnega okolja in celotne družine.

Verjamem, da bo takšno razmišljanje večina razumela kot zavzemanje za višje davke in neracionalno državo, a skušam samo realno opozoriti na povezanost davkov in socialnega blagostanja države. Je pa seveda mnogo bolj enostavno kritizirati visoke davke ter pričakovati čim več državne podpore.