Tri minute do katastrofe

Strankarski kampanji Donalda Trumpa in Hillary Clinton postajata vse ostrejši, oba kandidata pa obljubljata vse mogoče. Od Trumpa tako lahko pričakujemo prepoved vstopa vseh muslimanov v ZDA, od Hillary pa nadaljevanje ameriških katastrofalnih intervencij po vsem svetu zaradi lažnega humanizma in "odgovornosti za zaščito".

Ob tem pa bi bilo prav tako potrebno oceniti še nekaj - namreč, kaj se zgodi z obljubami predsedniških kandidatov po njihovi izvolitvi. In kot kaže primer odhajajočega predsednika Baracka Obame - ne prav veliko. Tudi Barack Obama je pred svojim prihodom na položaj predsednika ZDA obljubljal marsikaj, izpolnil pa le malo. Iz Obaminih ust smo lahko slišali veliko vzpodbudnega, od obljub o končanju ameriških vojn in ukinitve taborišča na Guantanamu, vse do jedrske razorožitve, vendar so vse to ostale samo - obljube. Uvedba "Obamacare-a" v ZDA, podpis sporazuma o iranskem jedrskem programu, otoplitev odnosov s Kubo in zaustavitev napada ZDA na Sirijo v zadnjem trenutku, to so - ob precejšnji odgovornosti ZDA za nekaj dodatnih vojn, od Libije do Ukrajine - morda največji uspehi sedanjega ameriškega predsednika.  

V časniku Rolling Stones so tako na primer nedavno opozorili, da je samo v času mandata Baracka Obame zaradi vojn umrlo več kot 2500 ameriških vojakov. V mandatu Obame so bile ZDA uradno v vojni 2687 dni. To je več kot v času Georga W. Busha. Ob tem Barack Obama ukazal zračne napade na sedem držav: Afganistan, Irak, Pakistan, Somalijo, Jemen, Libijo in Sirijo.  Obama je na ta način bombardiral tri države več kot George W. Bush. Ameriške sile so še danes zapletene v spopade in vojne v treh državah - Iraku, Afganistanu in Siriji, kar pomeni, da Barack Obama še vedno vodi eno vojno več od svojega predhodnika, ki ga je prav zaradi nezakonitih napadov na druge države pred svojim mandatom tako vneto kritiziral. Obama je res zmanjšal število vojakov v teh vojnah - toda hkrati je povečal število napadov z brezpilotnimi letali, ki redno ubijajo veliko število civilnih "postranskih žrtev."

Zapor na Guantanamu še vedno služi kršitvam človekovih pravic ujetnikov, še najslabše pa je morda stanje na področju jedrskega oboroževanja. Zveza ameriških jedrskih znanstvenikov (FAS) je kazalce na svoji uri, ki kaže na čas do jedrske katastrofe, s petih premaknila na samo tri minute do polnoči. Na tem istem mestu so kazalci stali leta 1984, na vrhuncu hladne vojne. Pred nastopom mandata Baracka Obame so kazalci kazali pet minut do jedrske katastrofe. Danes se na prvi pogled odnosi med ZDA, Rusijo in drugimi velikimi silami v našem multipolarnem svetu zdijo boljši kot tedaj, toda po drugi strani je veliko bolj natančnega jedrskega orožja danes na svetu več, nadzor nad njim pa predvsem zaradi odstopanja ZDA od vrste sporazumov - vse slabši.

Spomin množičnih medijev je kratek in mnogi so danes že pozabili, da je 5. aprila leta 2009 Barack Obama, samo nekaj mesecev po začetku svojega mandata, v Pragi napovedal jedrsko razorožitev kot enega od pomembnih ciljev. Prvič se je zgodilo, da je aktualni predsednik ZDA popolno jedrsko razorožitev, pa čeprav brez končnih datumov, postavil med svoje naloge. "Če verjamemo, da je širitev jedrskega orožja neizbežna, potem si na nek način priznavamo, da je tudi uporaba jedrskega orožja nujna. Danes pa zatrjujem jasno in s prepričanjem, da so ZDA zavezane k iskanju mira in varnosti v svetu brez jedrskega orožja," je aprila leta 2009 dejal Barack Obama. 

Ob koncu Obaminega mandata, ko je obiskal Hirošimo, kjer so ZDA  6. avgusta leta 1945 prvič uporabile jedrsko orožje in takoj ubile 60 000 ljudi (še 70 000 pa zaradi posledic sevanja) je ameriški predsednik jasno dejal, da njegov obisk ni nikakršno "opravičilo"  za ameriško dejanje in znova poudaril zavezanost ZDA da gradijo miroljubni svet. Toda ameriška zunanjepolitična strategija glede jedrskega orožja se v njegovem času ni spremenila. Obama je to, kar je začel Bush nadaljeval, hkrati pa so ZDA odstopile tudi od Sporazuma omejevanju izstrelkov srednjega dosega. Danes imamo tako med ZDA in Rusijo torej dve ključni pogodbi manj kot v času hladne vojne.

Že Obamin predhodnik George Bush ne samo da z Rusijo ni sklenil sporazuma START II, pač pa je v imenu ZDA odstopil od sporazuma o omejevanju antibalističnih izstrelkov (ABM). Novi START II bi moral zmanjšati jedrsko nevarnost vsaj z omejitvijo balističnih izstrelkov s števila 31 000, kolikor jih je bilo na vrhuncu hladne vojne, na 1550 za vsako stran po podpisu sporazuma. Toda podatki Zveze ameriških jedrskih znanstvenikov kažejo, da je število jedrskih bojnih glav, ki so bile razgrajene "v času mandata Obama manjše v primerjavi z vsemi drugimi ameriškimi administracijami". Septembra leta 2015 so imele ZDA po uradnih podatkih 4571 jedrskih bojnih glav, kar je trikrat več, kot bi jih bilo, če bi bil uveljavljen novi sporazum START II. Da bi sporazum dobil podporo v kongresu medtem različni senatorji in kongresniki zahtevajo najmanj 85 milijard dolarjev vredno modernizacijo jedrskega programa. Dolgoročno pa načrtujejo celo investicije v višini trilijona dolarjev v naslednjih 30 letih.

Morda največja napaka sedanjega ameriškega predsednika pa je vztrajanje pri izgradnji "protiraketnega ščita". Z protiraketnim ščitom se namreč ameriškim strategom odpira možnost izvedbe "prvega udarca" na nasprotnike, predvsem Rusijo, saj bi protiraketni ščit lahko sklatil manjše število raket iz povračilnega udarca, ki bi sploh preživele prvi ameriški napad. Čeprav se nam ta možnost, da bi ZDA prve napadle Rusijo ali Kitajsko danes zdi neverjetna, se kaj takega ne zdi neverjetno tistim, ki so potencialne tarče takšnega scenarija. Rezultat izgradnje protiraketnega ščita pa je seveda znan - Rusija in tudi Kitajska pripravljata "asimetrični odgovor" na nove grožnje ZDA, od izgradnje novih in še tišjih podmornic, do proizvodnje novih jedrskih raket.

Ruski predsednik Vladimir Putin je ob odprtju ameriškega centra v Romuniji dejal, da je postavitev ameriškega protiraketnega ščita "jasna kršitev rusko-ameriških pogodb o oboroževanju", prav zaradi možnosti, da bi iz teh baz lahko izstreljevali tudi rakete kratkega in srednjega dosega. Po oceni Rusije so torej prav v mandatu Baracka Obame ZDA prekršile tudi Pogodbo o prepovedi razvijanja in nameščanja jedrskih raket kratkega in srednjega dosega iz leta 1987 (Intermediate-Range Nuclear Forces Treaty). Omenjena pogodba sicer prepoveduje razvijanje in nameščanje raket z dosegom od 500 do 6500 kilometrov.

Težava omenjenih raket v Romuniji pa je seveda v tem, da obdobje odločanja v Rusiji glede morebitnega odgovora na pravi ali namišljeni jedrski napad "zahoda" zmanjšujejo - na samo nekaj minut. Teh nekaj minut - in na to opozarjajo tudi tri še preostale minute na "jedrski" uri Zveze ameriških jedrskih znanstvenikov - pa bi lahko bilo bistveno premalo časa za to, da bi se svet izognil novi katastrofi. In prav to je morda največji zunanjepolitični polom sedanjega ameriškega predsednika, ob tem celo Nobelovega nagrajenca za mir. Kar ne obeta nič dobrega niti v času, ko ga bosta nasledila Hillary Clinton ali Donald Trump.