Med konkurenčnostjo in pluralnostjo medijev
V današnjem Zeitgeistu se bomo posvetili medijski politiki Evropske unije in preučili, kakšno vlogo na tem področju igra Evropski parlament. Evropska unija je na področje medijev začela posegati v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Od takrat je mogoče prepoznavati nasprotno stališče o regulaciji medijev med Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom. Medtem ko si Evropski parlament prizadeva za vzpostavitev mehanizmov za zaščito pluralnosti medijev, je glavni cilj Evropske komisije zagotavljanje prostega in konkurenčnega trga medijskih storitev. Poleg tega je vprašljivo, do katere mere je Evropska unija pristojna za regulacijo medijev v nasprotju z nacionalnimi državami. Alison Harcourt z Univerze v Exetru razloži, da Evropska komisija nima pristojnosti, da bi se odzvala na pozive Evropskega parlamenta po zaščiti medijske pluralnosti:
Zgodovina evropske medijske politike se je pričela z liberalizacijo trga medijskih storitev v 80-ih letih. Vendar je bilo zaradi pomislekov v zvezi s ščitenjem javnega interesa treba harmonizirati korporativne interese z državnimi, zaradi česar je sledila vrsta uredb o sovražnem govoru, prepovedi določenega načina oglaševanja, zaščiti otrok in podobno. Več Harcourt:
Poskusi parlamenta, da bi reguliral lastništvo medijev, so se začeli leta 1984, kmalu po tem, ko je Evropska komisija objavila zeleno knjigo o direktivi Televizije brez meja oziroma Television without frontiers. Vendar Evropski svet v končni verziji direktive iz leta 1989 ni upošteval nobenega izmed njihovih predlogov.
Televizija brez meja je tako vzpostavila enotni evropski avdiovizualni trg s pravnim okvirom za prenos televizijskih programov med državami članicami. Po njej je za regulacijo medijskih podjetij pristojna država, v kateri imajo sedež, in ne država, v kateri oddajajo programske vsebine.
Pred desetletjem je bila avdiovizualna direktiva prenovljena tako, da je vključevala še spletne medije, razloži Marko Ala-Fossi, profesor na Fakulteti komunikacijskih znanosti iz mesta Tampere na Finskem.
Predstavniki Velike Britanije so se zelo zavzemali, da prenovljena direktiva ne bi vključevala spletnih medijev, vendar neuspešno. Proces razloži Ala-Fossi.
Leta 2007 je Evropska komisija poleg prenove direktive o Televiziji brez meja nameravala vzpostaviti tudi evropski nadnacionalni nadzorni organ za elektronske komunikacije, a so ta načrt nacionalne vlade zavrnile. Zato je komisija prevzela pristop, ki se je pri reguliranju osredotočal na meddržavno sodelovanje, razloži Ala-Fossi.
Direktiva o Televiziji brez meja je kasneje doživela več sprememb in preimenovanj ter je trenutno v procesu posodobitve. Razloži Harcourt:
Kaj se še spreminja s trenutno direktivo, pove Ala-Fossi.
Poslušate oddajo o evropski medijski politiki. Pred glasbenim premorom smo predstavili spremembe direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Zdaj se posvetimo še enemu primeru poseganja evropskih organov na področje medijev, ki prikaže razkol med težnjo Evropske komisije k deregulaciji trga na eni strani in parlamentovo težnjo k regulaciji lastništva medijev na drugi.
Leta 2011 se je Evropski parlament odzval na madžarski zakon o medijih, ki je v javnosti dvignil prah zaradi domnevnega ogrožanja svobode medijev. Evropski komisiji je parlament predlagal intervencijo, ker je menil, da ima madžarska vlada preveč vpliva na javne medije. Vendar ukrepanje komisije ni ustreglo pozivom parlamenta.
Evropska komisija je na podlagi priporočil Visokonivojske skupine za svobodo medijev in pluralizem ustanovila več organov za nadzor medijev in financirala več projektov, ni pa ustregla pozivom parlamenta po strožji regulaciji.
Od takrat je Evropska komisija vzpostavila še nekaj projektov, ki naj bi zagotavljali vsaj transparentnost medijskega lastništva, če že ne njegove regulacije. Vendar o posebni evropski zakonodaji, ki bi regulirala lastništvo medijev, še vedno ni sledu. Kaj so na tem področju storile evropske institucije, razloži Harcourt:
K transparentnosti lastništva medijev bo prispevala tudi nova evropska zakonodaja proti pranju denarja, razloži Harcourt:
Za omenjeno direktivo proti pranju denarja se je potegovala Velika Britanija. Harcourt razloži, kako bo na britanske medije vplival brexit.
Čeprav Evropski parlament vedno znova poziva komisijo k večji zaščiti pluralnosti medijev, pa Harcourt zaključi, da komisija za kaj takega nima prave pravne podlage.
Oddaja je nastala v okviru projekta DeEP – Delovanje Evropskega parlamenta, ki poteka od novembra 2016 do junija 2017 in ga podpira Evropski parlament. Podana mnenja v oddaji so mnenja avtorjev oddaje, in ne odražajo mnenj Evropskega parlamenta, slednji pa tudi ne odgovarja za uporabo podanih informacij v oddaji.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj