Red in disciplina v EU

Izjava se nahaja v posnetku

Tako je nedavno dogajanje v EU opisala Ana Gomes, portugalska evropska poslanka in članica Progresivne zveze socialistov in demokratov Evropskega parlamenta. Njene trditve v taki ali drugačni obliki odmevajo med številnimi, ki se ne strinjajo s pristopom do Grčije, s, kot smo slišali, “mentalnim fiskalnim waterboardingom” premierja Ciprasa in z ignoriranjem totalne socialne krize, ki se je že razvila v Grčiji. Pravijo, da gre za propad vrednot Evropske unije, za kršitve osnovnih načel. Pa je to res? V današnjem Zeitgeistu bomo na kratko pregledali zgodovino EU ter prisluhnili nekaterim njenim trenutnim glavnim akterjem in tudi tistim, ki situacijo razlagajo drugače. Skušali bomo odgovoriti na vprašanje, ali gre pri brezkompromisnem odzivu institucij na izvolitev grške Sirize za propad Evrope ali morda le za utrjevanje njenih temeljev. Govori pred-referendumski grški premier Aleksis Cipras.

Izjava se nahaja v posnetku

Če se tako imenovani Zahod s čim identificira, je to liberalna demokracija. Vsi mi, napredni in civilizirani državljani, naj bi živeli v demokratičnih sistemih, kar pomeni, da imamo možnost odločanja vsaj o tem, kdo nas na oblastniških funkcijah predstavlja naslednjih nekaj let. Ta minimum demokratičnega odločanja - oddan glas na volitvah ali na referendumu - je bil uporabljen tudi s strani grških državljank in državljanov. Interpretacije rezultatov se delno seveda razlikujejo - medtem ko nekateri trdijo, da je referendumski NE pomenil popolno zavrnitev EU s strani ljudstva, drugi pravijo, da je šlo samo za odziv na negativne učinke varčevalnih politik in rdeč karton le-tem. Ne glede na to, kako si rezultat razlagamo, pa je jasno, da bi, če bi demokracija delovala in bi torej ljudje imeli vpliv na oblikovanje politik, moralo priti do temeljitih sprememb. A teh ni in jih, vsaj kot trenutno kaže, ne bo. Govori Cipras.

Izjava se nahaja v posnetku

Da si odgovorimo na vprašanje, kako je nekaj takega sploh mogoče znotraj velikega demokratičnega bisera Evrope, si poglejmo, kdo lahko vpliva na v tem primeru ključno institucijo, Evropsko centralno banko.

Ena od osnovnih idej, ki je pripeljala do situacije, v kateri institucije, kot je Evropska centralna banka, na noben način ne odgovarjajo direktno ljudstvu oziroma to na njihovo delovanje nima nikakršnega vpliva, je prepričanje, da je monetarna politika kredibilna samo takrat, ko je neodvisna od sfere, ki jo imenujemo politika. To naj bi ji omogočilo neodvisnost, stabilnost in trdnost ne glede na politične spremembe znotraj Unije.

Monetarna politika posameznih držav, ki so znotraj Evropske monetarne unije, seveda ne obstaja. Znotraj te unije je monetarna politika nefleksibilna in zaradi enotne valute posameznim državam ne omogoča devalvacije valute za začasno izboljšanje položaja države napram drugim. Vse, kar posameznim državam preostane, je prilagajanje cene dela - to pa privede v situacijo, v kateri torej države med seboj tekmujejo v tem, katera bo le-to uspela najbolj znižati.

Politike, ki urejajo trg dela, naj bi bile še vedno popolnoma v domeni držav članic. Te imajo tako v teoriji možnost samostojnega odločanja o tem, do kakšne mere regulirajo to področje in na kakšen način. Čeprav se ta samostojnost in suverenost sliši dobro, je seveda v praksi situacija malo bolj zapletena, kar dobro pokaže ravno današnji primer Grčije. Tej so institucije tako kot enega od pogojev za nadaljnja pogajanja o finančni pomoči naložila “temeljit pregled kolektivnih pogajanj, industrijske akcije in kolektivnih odpuščanj”. Vsa predvidevanja o tem, kaj to pomeni, gredo v smeri nadaljnjega omejevanja kolektivnega delovanja delavstva in preprečevanja upora. Države imajo torej pravico do odločanja o politikah na trgu dela v lastni državi, a le do neke točke. Do točke, ko se ta država znajde v finančnih težavah in imajo institucije priložnost postavljati pogoje, ki na prav ta trg dela, lahko rečemo kar trg delovne sile, seveda vplivajo. S tem je deregulaciji evropskega trga delovne sile, za katero navijajo institucije, odprta pot. Še enkrat prisluhnimo Aleksisu Ciprasu.

Izjava se nahaja v posnetku

Med raznimi sestanki, govori in sejami, ki smo jih lahko opazovali na televizijskih ekranih v zadnjih tednih, smo lahko prisluhnili tudi ideji o rešitvi, ki za posledico ne bo imela ne zmagovalcev ne poražencev. Za pokušino prisluhnimo predsedniku Evropskega sveta Donaldu Tusku in predsedniku Evropske komisije Jeanu-Claudu Junckerju.

Izjava se nahaja v posnetku

Govoriti o možnosti dogovora, ki bo pomenil nadaljnje zategovanje pasu in slabšanje življenjske situacije ljudi, ki so že zdaj na in pod robom revščine, kot o dogovoru, ki je nevtralen oziroma enak za vse strani, je na tej točki najmanj nesmisel. Tudi tukaj je povsem jasno, da se ne govori o posledicah za ljudi, ampak le o sprejemljivosti dogovora za politične akterje, institucije in s tem kapital. Ko se enkrat tovrstna zadeva doseže, je problem v njihovih očeh rešen. Brez zmagovalcev in brez poražencev, tipičen dogovor.

Pozdravljeni nazaj v nocojšnji izdaji oddaje Zeitgeist na Radiu Študent. Govorimo o grški politični krizi v kontekstu zgodovinskega razvoja ekonomske in monetarne unije, ki je podstat trenutne Evropske unije.

Pred glasbenim premorom smo že govorili o domnevni demokratičnosti Evrope, zdaj pa prisluhnimo še predsedniku Evropskega parlamenta, Martinu Schulzu.

Izjava se nahaja v posnetku

Evropski proces integracije je dojet kot razrešitev dolgoletnega konflikta med Nemčijo in Francijo. Sam proces je največkrat opisan kot ideja nekaj velikih mož, ki so s kompromisi in diplomacijo prišli do vsestransko ugodne rešitve, ki jo živimo še danes. Odsoten iz te zgodbe o nastanku je evropski delavski razred. Vendar pa ta odsotnost ne pomeni, da je bilo delavstvo pozabljeno s strani arhitektov ali, kot jim radi rečejo, očetov združene Evrope. Ob oblikovanju evropske ekonomske in monetarne unije je bilo jasno, da bodo breme prilagajanja nosili delavci. Evropska integracija v celoti pomeni predvsem poskus zaščite svobodnega trga pred željami in aspiracijami evropskega delavstva. Evropska skupnost je bila ustvarjena v kontekstu hladne vojne in s tem boja proti komunizmu. Njeni glavni arhitekti so prihajali iz levosredinskih krščanskih in socialnih demokratov, ki so upe polagali v ekonomijo obsega in neslavno krilatico o trickle-down pretakanju bogastva, ki naj bi evropsko delavstvo odvrnil od pošasti komunizma.

Duh radikalizma tudi danes straši kreatorje integrirane Evrope. Prisluhnimo prevodu dela intervjuja, ki ga je za časnik Financial Times pred dnevi dal predsednik Evropskega sveta Donald Tusk.

Izjava se nahaja v posnetku

V poznih sedemdesetih letih je bil na pobudo Nemčije in Francije ustanovljen Evropski monetarni sistem, ki naj bi preprečil nihanje valut, ki sta ga povzročali krizi britanskega funta in ameriškega dolarja. Evropski monetarni sistem si je podredil fiskalne in tudi socialne politike posameznih držav s ciljem stabilnosti cen in pomenil osnovo za deregulacijo, fleksibilizacijo, privatizacijo in reforme socialne države. Leta 1989 sta se Francija in Nemčija odločili, da bosta šli še dlje in ustanovili valutno unijo, ki bi spodbudila trgovanje in investicije do te mere, da bi nova valuta lahko konkurirala dolarju in japonskemu jenu. To bi Evropo oziroma nemško-francoski kapital postavilo na svetovni zemljevid. Da bi vse skupaj delovalo, je bilo najprej v opustitev nacionalne valute treba prepričati 10 držav. Šibkejšim državam je bila motivacija predvsem ideja, da bodo v skupni valuti svoj bruto domači proizvod in standard postopno prilagodile Nemčiji in Franciji. Pogoj za to je bil, da svoje obrestne mere in inflacijo ohranjajo na določeni stopnji, kar naj bi zagotovilo obstoj skupne valute in majhna neskladja med fiskalno in monetarno politiko. Države, tudi Nemčija in Francija, se dogovorjenega niso držale.

Projekt Euro se je kljub temu nadaljeval. Vendar pa je nato prišla kriza leta 2008, ki je pri nekaterih članicah evra pustila nesorazmerno količino dolga. Dolg ni bil porazdeljen med članice evrske skupine, ampak je bila težava rešena s še več zadolževanja, ki je bil v končni fazi preko reševanja bank prenesen na ramena delavcev in delavk. Naravo evropske ekonomskein monetarne unije opiše Kostas Lapavitsas, poslanec Sirize, sicer pa profesor londonski School of Oriental and African Studies.

Izjava se nahaja v posnetku

Ker pravila, ki naj bi skupaj držala monetarno unijo in ohranjala disciplino držav, glede na kršitve držav očitno niso bila dovolj, so se hitro pojavile ideje. Večja regulacija je pomenila predvsem večje kazni v primeru kršitev in tesnejše povezovanje držav - seveda le na področju ekonomskih politik. Sklop predlogov, ki so vplivali na številne dogovore in predpise v zadnjih letih, je leta 2010 predstavila Nemčija. Cilj teh predlogov je bil po njihovih besedah predvsem narediti monetarno unijo bolj odporno na krize. Pakt za stabilnost in rast, ki je odnose znotraj monetarne unije urejal pred tem, naj bi bil neučinkovit, zato so se mu pridružili novi paketi določil, katerih posledica naj bi bila predvsem večja strogost. Ideje, predstavljene pred petimi leti, ki še zdaj vodijo spremembe v ekonomski in monetarni uniji, so predvidele predvsem hude sankcije za vse, ki bi si jih drznili prekršiti. Tako bi na primer prestopniške države doletele kazni, morda bi izgubile svoja sredstva iz kohezijskih skladov ali pa bi celo izgubile pravico do glasovanja znotraj evrske skupine. Pojavil se je tudi poziv k možnosti soodločanja članic pri oblikovanju politik v določeni državi. Kako daleč po tej poti smo v zadnjih letih prišli, je jasno tudi iz sedanjih zahtev do Grčije. Zadnji sporazum med kreditodajalci in grško vlado razloži poslanec Sirize, Kostas Lapavitsas

Izjava se nahaja v posnetku

Trdno zastavljeni so načrti za naslednja leta razvoja monetarne unije. Usmerjeni so v preoblikovanje obstoječih pravil v zavezujočo zakonodajo s ciljem prenosa zavez v osnovne pogodbe Evropske unije, v večjo stopnjo koordiniranosti strukturnih reform, ki bi temeljile na pogodbenih dogovorih evropskih institucij in držav članic. Načrti ne omenjajo redistribucije znotraj EU, ki bi dejansko olajšala delovanje zveze in okrepila solidarnost, niti oblikovanja politične unije.

Vidimo torej lahko, da so institucionalni okviri zelo rigidni in državam, ki se znajdejo v krizi, ne dovoljujejo prilagajanja, oziroma se z življenjskim standardom prilagaja zgolj delavstvo. Situacija, v kateri se je danes znašla Grčija, torej ni nikakršen eksces, pač pa vse poteka v evropskem duhu, ki se ga lahko nadejamo tudi ostale periferne države. Tudi plani za v prihodnje ne predvidevajo izboljšav, pač pa politiko, ki se danes izvaja na izrednih vrhovih, zgolj sistematizirajo in jo delajo za še bolj neizbežno. Kaj je torej rešitev za periferne države. Lapavitsas:

Izjava se nahaja v posnetku