Priročnik: Kako preživeti ŠOU referendum?
V današnjem Šouvizorju zopet nadaljujemo z dogajanjem na Primorskem, kjer se študentje borijo proti netransparentni porabi sredstev in nedemokratičnosti Študentske organizacije na Primorskem (ŠOUP). V zadnji ediciji oddaje Pod katedrom je ena izmed študentk in študentov, ki so na nepravilnosti znotraj organizacije skušali vplivati prek običajnega postopka volitev, poročala o tem, kako so bili pri tem onemogočeni.
S podobnimi preprekami so se v Ljubljani soočali Iskraši leta 2013, ko so poskušali vpeljati nov statut Študentske organizacije v Ljubljani (ŠOULJ), ki bi temeljito spremenil samo strukturo organizacije. Pogledali si bomo, kako so to izpeljali in kako bi takšen referendum lahko izgledal na Primorskem.
Borut Brezar, nekdanji član Iskre, ki je sodeloval v kampanji za referendum, pojasni, v kakšnem kontekstu je sploh prišlo do idej za referendum o reformi Študentske organizacije univerze (ŠOU).
Do gradnje hotela nazadnje sicer ni prišlo, je pa že prvi referendum pokazal na slabo urejenost referendumske zakonodaje. Potekal je namreč v času počitnic, Tine Bele, nekdanji član predsedstva Iskre, pa razloži tudi njegove nemogoče enačbe.
Kje torej začeti, da bi referendum sploh lahko bil demokratičen? Tretji sogovornik, Mladen Zobec, prav tako nekdanji Iskraš, pojasni spremembe, ki so bile potrebne pred izvedbo Iskrinega referenduma.
Opisane nepravilnosti v referendumski zakonodaji so Iskro spodbudile, da se reformiranja ŠOU namesto prek volitev loti kar s spreminjanjem samega statuta. Vprašanje tretjega referenduma je bilo torej potrjevanje novega statuta. Brezar pojasni, kakšne novosti je ta vpeljeval.
Največja sprememba bi bila vpeljava skupščin na fakultete. Kako so si jih v Iskri zamislili, razloži Bele.
Če smo se prej ukvarjali s tem, kako zadovoljiti osnovne pogoje, da se enačba referenduma sploh lahko izide, se zdaj vprašajmo, kako številke prevesiti na svojo stran. Kakšno strategijo je za kampanjo izbrala Iskra, opiše Brezar.
Podrobneje Iskrine gverilske kampanjske taktike razloži Zobec. Kot glavno prednost kampanje poudarja njeno vseobsežnost in odločenost doseči prav vsakega študenta.
Pozabili niso niti na študente vozače.
Zobec poudarja, da je bil ključen del kampanje tudi izobraževanje študentov o stanju v ŠOU.
In po vsem tem verjetno najpomembnejše vprašanje: je referendum uspel? Odgovarja Zobec.
Brezar pa pojasnjuje, v katerih vidikih je referendum vendarle bil uspešen.
Bele pomen tovrstnih gibanj vidi tudi v demistifikaciji in približevanju študentske politike študentom.
Kot pravi, se študentske organizacije s svojimi praksami kažejo kot zaprte institucije, do katerih ima dostop samo ozek krog ljudi. Zato je študente pomembno opozarjati na sam obstoj ŠOU pa tudi na to, kako študentom lahko koristi in kako bi se z njim dalo bolj demokratično upravljati.
ŠOU v Ljubljani je samo ena izmed članic Študentske organizacije Slovenije (ŠOS). Referendum bi tako zadeval samo eno izmed študentskih organizacij. Kaj pa študentje na ostalih univerzah?
Povezovali so se tudi s Fakulteto za humanistične študije oziroma FHŠ in skupino Študentska burja.
S članom Študentske lupe smo se pogovarjali, ali je podoben referendum morda tudi pri njih na vidiku.
Če je bil leta 2013 v Ljubljani kvorum za referendum dvajset odstotkov, kar je pomenilo približno deset tisoč študentov, bi na primorski univerzi enak delež študentov znašal slabih tisoč glav. Toda v statutu ŠOUP referendum sploh ni opredeljen. Spremembe statuta se sprejemajo z dvotretjinsko večino študentskega zbora in nadzornega sveta. Ali je referendum in zanj potreben kvorum opredeljen v kakšnem od pravilnikov, še poizvedujemo, saj ti niso objavljeni na spletni strani.
Med oddajo smo ugotovili, da spremembe študentskih organizacij terjajo veliko napora in ljudi, zato bi primorskim študentom koristilo sodelovanje z drugimi skupinami. Tega si v prihodnje želijo tudi sami.
Za referendum agitirala Lucija, uvajala Hana R.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj