Zakaj študentje ne volijo?
Prejšnji teden je na mariborski univerzi potekal drugi krog volitev. Soočila sta se Zdravko Kačič in Žan Jan Oplotnik. Neuradni rezultati kažejo, da naj bi na volitvah za mišjo dlako zmagal Kačič, odločilni pa naj bi bili študentje, ki so letos prvič volili neposredno in ne prek elektorjev. Kljub temu pa je bila volilna udeležba študentov mizerna: zgolj sedem odstotkov se jih je udeležilo volitev, napram slabim osemdesetim odstotkom zaposlenih. V današnji oddaji bomo poizkusili ugotoviti, zakaj je do tega prišlo.
Govorili smo s predsednikom ŠOS-a, Jako Trilarjem, in si pomagali tudi z nekaj študenti, ki študirajo v Mariboru in so nam zaupali svoja videnja volilnega procesa. Za začetek smo predsednika ŠOS, Jako Trilarja, vprašali za splošno mnenje o nizki politični participaciji mladih.
Poizkusimo torej opredeliti problem nizke participacije na volitvah. Zakaj do nje pride? V nadaljevanju Trilar.
Po mnenju ŠOS-a je bil eden izmed problemov nizke udeležbe na volitvah torej volilni sistem. Za mnenje smo povprašali tudi nekaj študentov mariborske univerze. Študent medicine svoje videnje volitev opredeli tako.
Naključni študent varnostnih ved je podobnega mnenja.
Ko smo predsednika ŠOS-a vprašali, katere rešitve se zdijo najpomembnejše, nam je še enkrat povedal, da je volilni sistem pomemben faktor.
Zadnja Trilarjeva misel nam da lepo iztočnico, da se pogovorimo še o enem možnem vzroku nizke participacije: o slabi informiranosti. Govorili smo s študentko medicinske fakultete na mariborski univerzi, ki nam je sprva povedala, zakaj sama ni volila na volitvah.
Vprašali smo jo, katere informacije so ji bile dane na voljo.
Na koncu smo jo vprašali, ali ve, kakšen je profil študenta, ki je volil na teh volitvah, oziroma zakaj večina študentov ni volila.
Na tej točki že lahko poizkusimo identificirati problem nizke udeležbe: po eni strani so bile volitve izpeljane sredi izpitnega obdobja, ko študentje niso veliko prisotni na fakultetah, hkrati pa razmišljajo predvsem o svojih izpitih. Jasno je tudi, da je bilo potrebnega nekaj truda, da se študent informira.
Tako glede informiranja kot tudi glede volitev lahko rečemo, da so študentom bile dostopne, vendar študentje očitno niso imeli dovolj interesa, da bi se potrudili in udeležili volitev, hkrati pa dovolj spremljali dogajanje, da bi lahko sprejeli informirano odločitev. Študentka medicine nam pove, kako na nizko udeležbo gleda ona.
Trilar nam je povedal, zakaj po njegovem mnenju pride do tega manka razumevanja študentske in visokošolske politike, ki potem vodi do apatičnosti.
Če poizkusimo ta manko pozornosti materializirati, lahko pogledamo rektorske kandidature. Opazimo, da se glede študentov oba kandidata v večini točk programa strinjata. Oba podpirata neodvisnost študentskih organizacij, vključevanje študentov v raziskovalne procese, podporo projektom in tako dalje. Opazovalca bi lahko omenjeno presenetilo. So študentje torej res skupina ljudi, ki ima trenutno le nekaj manjših problemov, ki so očitni in hkrati apolitični, torej zgolj tehnične narave? Sta spodbujanje projektov in obsojanje seksizma res dovolj, da bo s študenti vse v najlepšem redu?
Nizka participacija študentov je najverjetneje povezana z dejstvom, da se jim zdi, da je za njih vseeno, kdo je rektor. Kljub moči, ki jo rektorska funkcija prinese, je po branju kandidatur Oplotnika in Kačiča nejasno, kaj odločitev za enega ali drugega študentom pomeni. Oba zagovarjata podobne, splošne, težko oprijemljive principe. Kaj pa študentje v resnici potrebujemo? Trilar nam za zaključek poda svoje videnje študentov: smo homogeni ali ne?
Očitno je, da obstajajo določene skupne točke, določen študentski interes: boj proti prekarnosti, boj za bolj dostopne štipendije in tako dalje. Na prvo žogo bi rekli, da gre pri teh problemih predvsem in samo za diskusijo med državno politiko in študentskimi organizacijami ter sindikati, vendar to ni nujno dana predpostavka: zgodovinski primeri nam kažejo, da so pri teh problemih močno vlogo velikokrat imele tudi univerze. Če ne drugega, se lahko spomnimo na vlogo univerz pri dogodkih leta 1968, ko so bile v boj močno vključene. Ko so junija ‘68 protestirali beograjski študentje, se jim je s stavko priključila tudi univerza, vključno z rektorskim vrhom, kajti boj za študentske interese je posredno tudi boj za avtonomijo univerze in za vse, ki na univerzi tako ali drugače delujejo.
Na tej točki je na mestu vprašanje: se študentje sploh zavedajo svojih težav? Trilar v izjavi nakaže, kateri so ključni problemi mladih in študentov nasploh, vendar je videti, da večina študentov teh problemov ne artikulira, če pa jih že, jih ne artikulira v povezavi z univerzo. Te volitve so bile po mnenju visokošolskega sindikata pomembne - predvsem za zaposlene, kar je nedvomno tesno povezano s študentskimi pravicami in interesi. A vseeno se trenutno namesto diskurza solidarnosti prevečkrat ustvarja diskurz različnih interesov in interesnih skupin, ki svojih problemov, če jih že prepoznajo, med seboj ne povežejo dovolj.
Za zaključek še del izjave Visokošolskega sindikata Slovenije: “Od novega rektorja pričakujemo, da bo ta dialog ohranil in ga dvignil še na višjo raven. Prepričani smo, da se bo držal predvolilnih zavez glede ohranjanja sedanje ravni pravic zaposlenih, obenem pa ga vabimo h konkretnim pogovorom o tem, kakšna naj bi bila prihodnja ureditev slovenskega visokega šolstva. Skupaj z vodstvom Univerze v Ljubljani in, kot upamo, tudi Univerze na Primorskem, bi želeli v duhu univerzitetne avtonomije in ne glede na sestavo prihodnje vlade oblikovati predloge zakonodajnih rešitev, tudi kar zadeva področje univerzitetnega raziskovanja.”
Če iz iztočnice, ki jo ponudi VSS, potegnemo kar največ: čeprav je ta oddaja namenjena specifičnim volitvam in kampanjam, problemi, ki smo jih identificirali, ne izvirajo samo iz volitev, pač pa so strukturni. Študentski boj za pravice na tej točki torej ne more in ne sme biti samo boj za dejanske emancipatorne izboljšave sistema, pač pa se morajo hkrati vsakič znova prepoznati skupni študentski problemi - in vsakič znova se morajo prepoznati kot ključni problemi, na katerih se bodo lomile oziroma odločale volitve.
V kolikor bi bil v sklopu univerzitetne in študentske politike govor o takih temah - pa ne samo mesec pred volitvami, pač pa ves čas - predvidevamo, da bi tudi študentje bolj množično volili. V trenutni situaciji pa se študentom zdi, kot da je popolnoma vseeno, kdo bo rektor, in res: danes za študente je [poudarek] vseeno, kdo je rektor. Od študentov danes ne bi smeli zahtevati, da se opredelijo do kandidata, zahtevati bi morali, da zahtevajo, da bi njihova opredelitev imela realne posledice.
Tako, morda nam je zdaj malo bolj jasno, zakaj študentje niso volili - ali pa nam je vsaj jasno, o čem moramo govoriti, ko govorimo o razlogih za nizko participacijo študentov. Kljub temu nam pozitiven trend daje upanje, da je prihodnost svetlejša.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Super!
Komentiraj