ŠOU javnega naročanja

Današnjih 5 minut za boljši ŠOU se posveča Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani kot novo določenemu zavezancu za uporabo določb zakona, ki ureja javno naročanje, in podjetjem, ki ŠOU pomagajo v teh postopkih.

Oktobra 2019 je začela veljati novela Zakona o skupnosti študentov, ki je ŠOU opredelila kot pravno osebo javnega prava ter ga zavezala k postopanju v skladu s predpisi, ki urejajo postopke javnega naročanja. Zaradi nujnosti prehoda na sistem javnega naročanja je ŠOU v Ljubljani na trinajsti redni seji predsedstva oktobra leta 2019 na pobudo direktorja Andreja Klasinca sklenil dve pogodbi. Pri prvi gre za poslovno sodelovanje s podjetjem S-Procurement d.o.o., ki zagotavlja uporabo platforme za javno naročanje in katerega lastnika sta Boštjan in Petra Ferk. Poleg tega je ŠOU sklenil še pogodbo za storitve pravnega svetovanja na področju javnega naročanja z Inštitutom za javno-zasebno partnerstvo, zavod Turjak, katerega direktor je prav tako Boštjan Ferk. Omenjen inštitut in njegov direktor sta sicer znana iz afere z radarji v mariborski občini. Na ŠOU v Ljubljani so nam zatrdili, da jim ta zadeva ni znana.

Na prvi pogled najbolj izstopa cena, ki jo ŠOU plačuje Inštitutu za javno-zasebno partnerstvo za pravno svetovanje. Sodeč po zapisniku trinajste redne seje predsedstva ŠOU za uro pravnega svetovanja zavodu plačuje 115,90 EUR bruto. Zavod Turjak smo povprašali, kako so določili to urno postavko. Na zavodu so nam predlagali, da se za vsa vprašanja obrnemo na naročnika. Sledila so izčrpna pojasnila piarovke ŠOU Ive Meršnik v zvezi s tem, koliko ur pravnega svetovanja je ŠOU plačal Zavodu Turjak: “Z Inštitutom za javno zasebno partnerstvo, zavodom Turjak, smo sodelovali kolikor je bilo potrebno za vzpostavitev sistema javnega naročanja.” Na vprašanje, kdaj je bil ta sistem vzpostavljen, do zaključka redakcije nismo prejeli odgovora. 

Od februarja 2020 do preteklega meseca je ŠOU Zavodu Turjak nakazal nekaj manj kot 27 tisoč evrov, v kar je poleg zneska za pravno svetovanje vštetih še 4.392 EUR “za vzpostavitev sistema” in 122 EUR mesečno za uporabo sistema. Odgovorov na to, za kakšen sistem gre, še nismo prejeli. Če odštejemo omenjena zneska od vseh nakazanih sredstev, ugotovimo, da bi ŠOU za pravno svetovanje Zavodu Turjak v preteklih 13 mesecih moral plačati približno 21 tisoč evrov. Iz omenjenega računa domnevamo, da je ŠOU plačal približno 181 ur pravnega svetovanja.

Ivo Meršnik smo vprašali, ali lahko navede osebe na ŠOU, ki jim je zavod svetoval: “Svetovali so vsem zaposlenim na ŠOU v Ljubljani in študentskim funkcionarjem.” ŠOU smo vprašali še, zakaj so v tem primeru potrebovali svetovanje: “Ker nismo imeli nobenih izkušenj, smo v tem primeru uporabili sistem svetovanja.” Pomanjkanje izkušenj zaposlenih je ŠOU v tem primeru drago stalo. Po podatkih na erarju so od 41 oseb javnega prava, ki so v letu 2020 poslovale z Zavodom Turjak, več sredstev nakazali le v občinah Piran, Ig ter Novo mesto.

ŠOU postopke javnega naročanja izvaja prek elektronske platforme, ki jo nudi podjetje S-Procurement; uporaba omenjene platforme sicer ni obvezna. Zanimivo pri platformi je predvsem to, da sta lastnika podjetja hkrati lastnika inštituta, ki za ŠOU in mnoge druge osebe javnega prava opravlja pravno svetovanje na področju javno-zasebnega partnerstva. 

Konfiguracija platforme je ŠOU stala skoraj 13.400 evrov, mesečni znesek za njeno uporabo pa je s pogodbo opredeljen v višini okrog 2.400 evrov. Leta 2020 je ŠOU družbi S-Procurement za opisane storitve tako nakazal približno 41.900 evrov, kar je več kot katerikoli drug javni uporabnik platforme. Mestna občina Novo mesto, ki je po podatkih erarja leta 2020 po višini nakazil na drugem mestu, je S-Procurement lani na primer nakazala okrog 20.500 evrov. Medtem je letni znesek, ki ga plačujejo druge občine, še precej nižji in se giblje med 10 in 15 tisoč evri. Izstopajoč je sicer predvsem visok začetni znesek za izvedbo konfiguracije, ki ga vsaj v tej vrednosti ni plačala nobena druga oseba javnega prava.

Kakšne posebne usluge torej družba nudi ŠOU, da si je ta privoščil izdatek, s katerim je presegel več slovenskih občin? Meršnik odgovarja: “ŠOU v Ljubljani za razliko od občin nima docela urejene pravne subjektivitete, saj je tudi Zakon za urejanje položaja študentov ponekod sam sebi kontradiktoren, zato je to težje izvesti.” Ker, kot izhaja že iz naslova zakona, ZUPŠ ureja položaj študentov in ne študentske organizacije, je verjetno mišljen ZSKuS. Kljub temu nismo uspeli razbrati, v čem je kontradiktornost zakonske določbe, ki se glasi: ŠOU uporablja določbe zakona, ki ureja javno naročanje.

Poleg tega naj bi bil znesek za konfiguracijo platforme po besedah ŠOU višji tudi zato, ker naj bi družba S-Procurement storitev izvedla tudi za vse pravne osebe, ki jih je ŠOU ustanovil. Iz zapisnika seje predsedstva, na kateri je bila potrjena pogodba z družbo, sicer izhaja, da bodo tudi zavodi plačevali mesečni znesek v višini 366 evrov, če se bodo odločili za uporabo platforme. Vsaj v primeru Radia Študent in Zavoda ŠOLT, ki sta člana družine ŠOU, omenjena konfiguracija ni bila izvedena.

Zavod ŠOU, ki storitve S-Procurement dejansko uporablja, pa je Socialni inkubator Študentski kampus. Maja 2020 je kampus na primer objavil naročilo za storitve komunikacij z javnostjo. Na razpis sta se prijavili družbi M komunikacije, ki je sicer povezana s študentsko skupino Modro za študente, in Propiar. Prvi ponudnik, M komunikacije, je bil zavrnjen, saj ni izpolnjeval razpisnih pogojev: manjkale so mu dvanajstmesečne izkušnje s podobnimi storitvami, hkrati pa ni dosegal zahtevane višine letnega prometa. Družba Propiar je izpadla, saj je predložila previsoko ponudbo. Dober mesec pozneje je bil postopek ponovljen. Ponudbo je izdala zgolj družba M komunikacije, ki je tokrat izpolnjevala vse pogoje in bila izbrana. S kampusom je sklenila pogodbo v višini približno 32.000 evrov, ki pa naj bi bila decembra 2020 prekinjena.

Kljub temu, da je leta 2020 ŠOU za storitve na področju javnih naročil skupno plačal okrog 70.000 evrov, kar je približno 2 odstotka vrednosti celotnega lanskoletnega proračuna, tudi postopki naročanja krovne organizacije ne potekajo brez zapletov. Konec leta 2020 je ŠOU na primer začel postopek za izbiro ponudnika za dobavo promocijskega materiala. Čeprav je ponudbe predložilo pet družb, ŠOU ni izbral nobenega ponudnika. Namesto izbire ponudnika so se na ŠOU odločili, da bodo postopek ponovili, in sicer zaradi ugotovitve, da v razpisu niso pripravili dovolj natančnih specifikacij blaga.

Primer vzpostavitve in uporabe sistema javnih naročil na ŠOU v Ljubljani tako ponovno kaže na neracionalno porabo javnih študentskih sredstev na eni strani ter neučinkovitost sicer dobro financiranega administrativnega aparata ŠOU na drugi strani.

Po zaključku redakcije smo prejeli odgovor Zavoda Študentska svetovalnica, da zavod uporablja sistem S-Procurement. Z Zavoda Kersnikova so nam odgovorili, da so "[...] seznanjeni, da lahko storitve S-Procurement koristimo v sklopu družine ŠOU v kolikor se za to pojavijo potrebe."

Odgovori-na-dodatna-vprašanja.pdf