Izobraževalno romanje

Tokrat bomo govorili o Nacionalni konferenci o vzgojno-izobraževalnih programih za romske otroke. Konferenca se je zgodila decembra lani na podu ministrstva za izobraževanje. Pred začetkom dogodka smo dobili značke z imenom in priimkom, gnetli smo se v avli, se prestopali in si živčno kodrali lase. Ni bilo jasno, ali ministrica pride ali ne, ali se ji zdijo Romi, no, Pedagoški inštitut, dovolj pomemben gost, da bo točna. Ni bila točna. Kakorkoli, nagovorila nas je, nagovoril nas je tudi predsednik Pedagoškega inštituta, prof. dr. Igor Žagar Žnidaršič. Ta je govoril o retoriki, o tem, da umira kot predmet preučevanja in vaje ter da je to velika škoda, kajti izgubljamo pomembno dediščino antike. In o Romih. Kajti, če nekdo govori o Romih in antiki, mu lahko očitamo kvečjemu preveč romantike.

Paradoksno imajo največje težave z retoriko, no, z jezikom, v Sloveniji prav Romi, a več o tem pozneje. Program je bil zastavljen korektno, a vendar je ostajal grenak priokus, da smo v dvorani samim sebi namen. Zadovoljni, da smo vrsta ljudi s prispevki na konferencah. Strokovni delavci iščemo legitimnost za svoje delo in Romi so pri tem hvaležne stranke. Za članke, publikacije, za tale prispevek. Ne nazadnje je več kot polovica nacionalne konference izzvenela v predstavitvah vrtcev: vrtca Kočevje, Radovedneža iz Škocjana, Kekca iz Grosuplja, vrtca Čerošnovci. Vse lepo in prav, vendar pa so bili predstavljeni samo videi in slike … no, vrtcev pač.

Izdelki iz gline, sankanje in lutkovni dan ne bi nikdar našli svojega mesta na ministrstvu, razen če glino v skupini oblikuje tudi romski otrok. V večino predstavljenih enot je vpisanih nekaj romskih otrok, redno prihajata le eden ali dva. Dejavnosti so bile običajne. Saj ne, da bi bilo kar koli narobe s predšolsko pedagogiko. Leseni inštrumenti, plastelin in  Kovičeve pesmice so vendar pomembni. Vprašanje pa je, ali je vsebina sama po sebi vredna predstavitve, če se je udeleži romski otrok. Legitimacijo slajdom in slikam daje tisto bolj črnolaso bitje, za katerega kaže, da je integrirano! Juhu.

Da ne bomo preveč krivični, govorci seveda niso bili le distancirani izvajalci programov, prišla sta tudi Samanta Baranja, prva dama romske skupnosti, zaposlena na Pedagoškem inštitutu, in Darko Rudaš, romski svetnik. Torej Roma, ki ju v marsičem pozitivno diskriminiramo, uporabimo kot točko vzpona,  kot neljubo primerjavo s preostalo romsko skupnostjo. Sta torej »drugačna od drugačnih«. Kakopak ni bilo nobenega Roma povprečne situiranosti, četudi smo na konferenci govorili prav o njih.

Čeprav smo bili znotraj ministrstva, na konferenci s pompoznim nadimkom »nacionalna«, smo srečali le malo strategij, ki bi lahko postale obče. Izvedeli smo, da v nekaterih vrtcih pojejo tudi romske pesmi, da vzgojitelji obiskujejo romska naselja in med Rome vnašajo večje zaupanje do institucij. Spoznali smo mnoge projekte, projekt brezplačnega prevoza do vrtca, osveščanja o pomembnosti predšolske vzgoje, projekt Nacionalna platforma za Rome, program terenskega dela v družinah. Čeprav so bile vse predstavljene prakse odlične, to fragmenitirano skladovnico programov težko imenujemo nacionalna strategija.

Vprašanje o tem, kaj se zgodi, ko se financiranje prevozov v vrtce konča, je obležalo med nami. S koncem projekta se konča tudi vključenost, kar daje misliti, da je dolgoročnost in stanovitnost tisto, kar manjka našim programom. Ampak o tem nismo govorili, duh kongresnosti je tudi v tem, da smo predstavniki pozitivnih praks, optimizma in multikulturne prihodnosti, ne pa delegati cinizma in grenkih komentarjev.

Dobili smo vtis, da nekaj delamo, da je napredek že to, da o problematiki sploh govorimo in jo naslavljamo kot tako. Vključenost romskih otrok v predšolske programe se zdi kot predrzna avandgardnost in do neke mere je res tako.

Ob vsem tem pa nas je zamikalo, da bi poizvedovali tudi na drugi strani. Na strani, ki ne vključuje, temveč je vključena. Strani, ki postaja  paradni konj sanj o inkluziji, se pravi na strani romskih staršev. Mogoče smo se pogovora lotili v duhu ravnoteženja, da vsakdo dobi besedo o vzgoji in izobraževanju. Vse prepogosto informacije, ki jih dobimo, z neko strokovno samoumevnostjo spuščamo skozi sito akademske terminologije in percepcije. Tako rekoč poklicni primanjkljaj socialca, ki se odtuji, alienira od svojega objekta. Alienira, kakopak.

Biljana in Hakija Ferhatović, s katerima smo govorili, imata sedem otrok pa tudi sedem izkušenj iz vrtca in pet izkušenj iz osnovne šole Janeza Levca, kjer otroci obiskujejo prilagojen program. Pogovarjali smo se o vključevanju v vrtec, v šolo, o splošnem socialnem položaju v Sloveniji ter o krivičnem ravnanju socialnih služb, ki so mu ranljive družine pogosto izpostavljene.

Oba menita, da je najpomembnejše zgodnje vključevanje v vrtec. Hakija Ferhatović o nujnosti obiskovanja vrtca, tudi z vidika kulturne vključenosti, pove:

IZJAVA

In Biljana Ferhatovič o tem, kako hitro njeni otroci v vrtcu napredujejo ob strokovni pomoči:

IZJAVA

Kljub svoji naravnanosti se oba srečujeta s težavami. Njuna najmlajša hči je odšla v vrtec leto dni kasneje, kot bi si želela:

IZJAVA

Prej, bolje, pove Hakija. Nehote s temi besedami povzame geslo opisane konference, ki se glasi: Prej, bolje, dlje. Vendar pa se je v tej družini zataknilo z upom na prej in na bolje. Dolgovi izpred mnogih let so namreč onemogočili vpis otroka v vrtec:

IZJAVA

Nadalje so imeli težave tudi z vpisom v osnovno šolo. Za enega izmed otrok so vzgojitelji predlagali podaljšano leto v vrtcu, da bi se bolje naučil jezika in se kasneje mogoče vključil v običajen program. Starši so se izrekli za to, da ostane v vrtcu, vendar je postopek vpisa v Center Janeza Levca stekel tako rekoč samodejno:

IZJAVA

Spregovorili smo tudi o bolečini ob lažni prijavi zanemarjanja otrok, ki je starše doletela od neke znanke in na katero so se pristojne službe odzvale z odvzemom otrok sredi noči:

IZJAVA

Nazadnje Hakija Ferhatović povzame svojo zamero državi, ki po njegovem pušča ob strani predvsem otroke.

IZJAVA

Tako. Konferenco smo v luči prvoosebne pripovedi uzrli nekoliko drugače, mnogi problemi pa ostajajo nenaslovljeni. Naj bo perspektiv več, saj vendar skupaj romamo proti cilju.

Pisala je Lucija.