Nezadostna peticija

Včeraj smo v oddaji Pod katedrom poslušali kratek komentar o krizi šole, kjer smo razmišljali o problematiki peticije za spremembo šolskega sistema, ki je bila objavljena 28. januarja. Danes bomo sodobno občutenje vzgoje in izobraževanja analizirali obširneje ter temo vpeli v širši družbeni kontekst, saj se zdi, da njuna posebna vloga postaja vedno bolj nejasna.

Ena ključnih značilnosti šole naj bi bila njena strokovna avtonomija in neodvisni status. Kljub temu, da nobena institucija ne more biti popolnoma nevtralna, je pomembno, da vzgojno-izobraževalni proces poteka brez večjih družbenih, političnih ali ekonomskih pritiskov.

Danes bomo izpostavili problem pritiska, ki ga v šolskem prostoru predstavljajo starši s svojimi prepričanji in zahtevami. Oni edini vedo, kaj je najboljše za njihovega otroka in njegov razvoj. Tako ob branju 12. točke peticije, ki sicer obravnava otroke s posebnimi potrebami in inkluzivnost, izgleda, da si starši želijo spremljevalce za polovico razreda. Nenehno pomoč vsem, da lahko razvijajo svoje talente oziroma sploh dosegajo minimalne standarde. Po svojih individualnih zmožnostih in na personaliziran način ob nenehnem spremstvu svojega pedagoškega rešitelja.

Na spletu se kot priloga k peticiji pojavljajo konkretne izkušnje staršev, ki ponujajo dober vpogled v trenutno dojemanje vzgoje in izobraževanja. En prispevek komentira otroke z odločbo, kjer mama zapiše, da naloge opravlja namesto svojega otroka. Zakaj? Citiramo: “Da se otroku ne zmeša in da se ne počuti zapuščenega pred nalogo, ki ji sam itak ni kos.” Danes mame in očetje čutijo, da otrok brez njihove pomoči ne zmore. Če je bila še pred desetletjem ali dvema pomoč staršev bolj izjema kot pravilo, so danes prepričani, da zahteve šole že a priori prehitevajo naravni razvoj otroka in s tem uničujejo njegov potencial. Zakaj temu ni tako?

Otroci so v določenih aspektih sposobnejši od odraslih, zato je škodljivo predvidevati, da otroška kognicija predstavlja primitivno obliko kognicije odraslih, ki prav zato potrebuje nenehen nadzor in preverjanje. Kieran Egan v knjigi Zgodovina pedagoške zmote za ponazoritev uporabi jezik; manjša kognitivna orodja, kot so prepoznavanje in tvorjenje metafor ali domišljija otroci velikokrat obvladajo bolje kot povprečen odrasli.

Če bi pred učenko in njeno mamo postavili zaprto škatlo, je za pričakovati, da bi učenka naštela veliko več stvari, ki bi se lahko nahajale v tej škatli. Otrok je kreativnejši, manj vpet v odrasli svet realnega in odprt za veliko idej. Zaradi prožnejšega miselnega procesa in boljših učnih sposobnosti, je učencem in učenkam nujno predajati znanje o rimah in ritmih, tvorjenju zgodbene strukture ali funkciji vejice in pike. Takšna mikroorodja tvorijo obsežnejša kognitivna orodja, kot so govorjeni jezik, pismenost in teoretske abstrakcije, ki večajo sposobnost učenja, obenem pa krepijo že obstoječe otroške zmožnosti in prednosti.

Kakšno vrednost pripiše mama otrokovim sposobnostim, če predvideva, da nalogam itak ni kos?

Pod objavo o težavah z domačo nalogo je komentirala mamica otroka s hudo disleksijo; za naloge in učenje njen otrok porabi veliko več časa kot drugi otroci, vendar na koncu prav zaradi trdega dela dosega dobre rezultate. Je vztrajen in prenese napor, zaveda se svojih pomanjkljivosti in prednosti ter jih spretno uporablja. Otrok, ki ga bodo starši že v začetku šolanja pomilovali, delo pa opravili namesto njega, bo imel prav zaradi staršev omejene možnosti za uspeh, saj ničesar ne bo zmogel sam. Zapis iz peticije, ki pravi, da bi z zmanjšanjem obsega učne snovi prepolovili število otrok z odločbami, je absurden in ne razkriva problema šole, temveč širši družbeni problem. Današnji otroci zaradi hipereksplozivnega okolja ne zmorejo ohranjati pozornosti, zato jih ritem šolskega dela prehiteva. A četudi zmanjšamo obseg snovi, poudarek mora obstajati in ostajati na vsebini, ki je iz leta v leto zahtevnejša, zato ne moremo sklepati, da bi samo “prevetritev” učnih načrtov doprinesla k šolski uspešnosti otrok.

Vodja upora proti represivni šoli, Nataša Šram, še nima šoloobveznih otrok, zato pa po želji in za plačilo lahko zastopa vas ter vašega otroka. V eni izmed svojih objav na Facebook strani Kakšno šolo hočemo je povprašala, zakaj ne bi stremeli k temu, da imajo vsi otroci petice, saj je naloga učitelja k tem peticam spodbujati in usmerjati vsakega otroka. Šola, kjer bi vsi otroci imeli same petice, nikoli ni obstajala. Če bi, bi bilo z vzgojo in izobraževanjem nekaj hudo narobe, saj tako imenovan otrok s splošno intelektualno nadarjenostjo ni vsak. Ima pa mnogo otrok z nižjimi ocenami specifične talente, ki se izrazijo pri posameznih predmetih. Tukaj je naloga pedagoškega delavca, da otroka spodbuja in usmerja do petice in še čez. 

Zakaj bi bilo kaj narobe z učenko, ki obvlada matematiko, ne zmore pa narisati mize v perspektivi, ali z učencem, ki zna na zemljevidu pokazati vse reke sveta, besedna zveza stavčna struktura pa mu je popolnoma tuja? Kljub temu si ne smemo domišljati, da bi bilo za otrokov razvoj in družbo bolje, če bi jih že v zgodnjih letih začeli specifično usmerjati in s tem onemogočati dostop do osnovnih znanj. Tudi otrok, ki nikoli ne bo obvladal zgodovinske faktografije, si zasluži vpogled v zgodovino, saj ta “razširja učenčevo mentalno obzorje, ga po svoje osvobaja vezi s sedanjostjo in preprečuje, da bi ustaljene navade zmotno imel za zakone narave,” kar v svojih pedagoških esejih poudari Robert Herbert Quick. To je namen tako imenovanih akademskih predmetov, ki jih danes mnogi vidijo kot nepotrebno snobovstvo abstraktnosti.

Starši pa se počutijo dolžni vstopati v šolske prostore in za svojega otroka zahtevati pravico do vsake petice. Če citiramo Belo knjigo iz leta 2011, ki jo mnogi krivijo za trenutne razmere v šoli: “Šole ne morejo le izvajati sicer kakovostno zasnovanega pouka, če na ravni izvedbe nimajo širše podpore pri tem, ko učencem izražajo primerno visoka pričakovanja in jih obremenjujejo z učenjem.” Skrbniki in starši morajo razumeti, da njihov podmladek ne bo uspešen vedno in povsod in da mora delo opraviti sam, a z njihovo podporo. Vendar so skupaj z otroki nad učenjem med počitnicami čisto zgroženi, čeprav so ga doživljale tudi generacije pred njimi, pa s tem nihče ni imel težav.

Kot smo ugotavljali že v včerajšnji oddaji, starši otrokom  najprej preprečujejo izkušnjo napora, ob vstopu v šolo, ko določen napor postane neizogiben, pa ga s svojim dramatiziranjem še povečujejo. Prepričani so, da tako hudega stresa šolajoča se populacija ni doživljala nikoli prej. Današnjo družbo namreč prevzema vsesplošno prepričanje, da so trenutne razmere neprimerljive z razmerami prejšnjih desetletij in da so se zaradi tega spremenila celo temeljna znanja ter potrebe otrok. O tem dvomimo, saj je, če povzamemo zapis iz knjige Zakaj šola ne izobražuje več? angleškega sociologa Franka Furedija, “vsaka vzgojno-izobraževalna politika vedno črpala iz kulturnih virov preteklosti, ki nam pomagajo osmisliti dejanskost, v kateri živimo.” Tudi branje, pisanje in računanje še vedno služijo kot ključni pripomočki za pridobivanje nadaljnih znanj.

S svojimi vsebinami je šola institucija, ki otrokom omogoča izkustvo, kvalitativno drugačno od rutine vsakdanjega življenja, kar pogojuje pridobivanje uvidov v širši svet, kot ugotavlja Furedi. Šolska snov mora predajati znanja, do katerih otroci sicer ne pridejo, zato so nujno nova in tuja. Družine so si različne, zato so si različna tudi izhodišča otrok ob začetku šolanja. Tako je prav šola tista, ki vsem otrokom ponudi enak dostop do znanj, izkušenj in spretnosti, ki širijo kulturni kapital.

O pomenu krepljenja kulturnega kapitala v družini in v šoli smo povprašali dr. Veroniko Tašner, docentko za sociologijo vzgoje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

IZJAVA

Staršem sta vzgoja in izobraževanje seveda pomembna, vendar trenutne šolske institucije in učiteljev ne cenijo, takšno občutenje pa prenašajo na otroka. Do učiteljskega poklica so nespoštljivi, do šole pa velikokrat nezaupljivi celo bolj od otrok. K takšnemu dojemanju šole so doprinesla mnenja znanstvene stroke, ki so ob koncu 19. stoletja s svojimi ugotovitvami o razvoju otrok začela prekinjati tradicijo vzgoje. Ta je bila do takrat strogo vezana na področje zasebnega družinskega življenja.

Zloglasno opozarjanje na čustveno nepismenost staršev, starševski deficit in dvom, da so starši lahko pozitivni moralni dejavniki pri razvoju otrok je starše upravičeno prestrašilo in negativno nastrojilo proti vzgojno-izobraževalni instituciji. Danes se zaradi nekompetentnosti staršev v šoli preizkuša nenavadne oblike socializacije. Ta ni več razumljena kot uvajanje v prevladujoči sistem kulturnih vrednot, temveč kot oblika vedenjskega nadzora, ki v svoji vsebini poskuša naučiti, kako uravnavati čustva ali voditi razmerja z drugimi. Če so odrasli, tako starši kot učitelji, "sami negotovi in zato nesposobni prepoznavati sami sebe skozi vrednote, za katere so bili socializirani", moralnega kodeksa ne morejo prenašati na otroke. Ponovno je potrebno vzpostaviti občutek, “da ima starejša generacija nekaj pomembnega, kar lahko preda naprej in česar se morajo otroci naučiti,” kot razpravo o zadregi sveta odraslih zaključi Furedi.

Otroci se morajo naučiti veliko stvari, ki so pomembne za že omenjeno usvajanje ključnih znanj, ki pogojujejo svobodo in avtonomijo posameznika. Sprememb šolskega kurikula in učnih načrtov se je potrebno lotevati premišljeno in kritično. Skrbi nas lahko namreč trenutno prepričanje družbe, ki domneva, da je na predmetih zasnovan kurikul strup, ki ubija ustvarjalnost otrok. Mi ocenjujemo, da je za prihodnost družbe nevarnejši strup kurikul, ki bi šolo preobrazil v univerzalen instrument socialne politike, kot to imenuje Furedi, kjer bi snov predstavljali pogovori o zdravem življenju, plačevanju položnic ali odvisnostih.

Samo akademsko osnovan kurikul lahko učencem nudi moralne in intelektualne vire, s katerimi posameznik bolje razumeva konkretne življenjske situacije in v njih deluje. Z utrjenimi temelji bodo otroci veliko lažje dojeli povezave med predmeti, zato ločena struktura nikakor ne izključuje v peticiji tematiziranega medpredmetnega povezovanja, saj je to že upoštevano v vseh obstoječih učnih načrtih. Letni delovni načrt šole, ki ga ta sestavi na začetku vsakega šolskega leta, upošteva tudi povezovanje znanj in raznolike oblike dela, ki učence spodbujajo k iskanju in vrednotenju informacij. V splošnih ciljih iz Bele knjige je zaslediti še predlog, da se delo v šoli “obogati z vključevanjem različnih organizacij, društev in posameznikov iz širšega družbenega okolja”, kar zagotavlja medgeneracijsko povezovanje. Ti deli peticije torej niso nič novega, kvaliteta izvedbe pa je odvisna od učiteljic in šole.

Na mestu je, da se vprašamo, čemu natančno otroci, navkljub raznolikim oblikam izobraževanja in vzgoje, stres in preobremenjenost sploh pripisujejo, o čemer so v odzivih na peticijo poročali tudi v drugih medijih. Ni samo šola tista, ki otroke obremenjuje, saj je posameznik vedno vpet v širši kontekst družbe. Občutek preobremenjenosti v šoli lahko pripišemo več dejavnikom; primerjanju s sošolci, slabim odnosom z učiteljicami, nizki koncentraciji, pritisku staršev ali nezmožnosti spopasti se z neprijetnim naporom, ki je potreben za uspešno napredovanje.

Šola mora otroke spravljati iz cone udobja. Odstranjevanje zahtevnosti, kot izpostavi Furedi, kaže na simptom vsesplošne nesposobnosti osmisliti vzgojo in izobraževanje. Progresivna pedagogika, ki v svojem izhodišču teži k “naravnemu“ učenju po zakonih “narave” in učitelje imenuje usmerjevalec ali podpornik, hodi po tankem ledu, saj z otroki ravna sentimentalno in predvideva, da niso zares sposobni razmišljati. Zdi se, da enako mislijo pisci peticije, ki v šolah želijo več praktičnosti, da bodo otroci imeli kaj početi, če že ne premorejo racionalnega mišljenja. S takšnim pogledom na otrokove sposobnosti popolnoma zanikajo njegovo ogromno intelektualno energijo, če ponovno povzamemo Egana. Otroci si želijo zahtevnih izzivov, ki jih bodo s primernimi usmeritvami avtoritete in vajo premagali, s tem pa usvojili doslej neznana znanja, ključna za njihov razvoj v kritično mislečega, avtonomnega posameznika.

Zato učenci in učenke potrebujejo avtoriteto učitelja, ki razume namene izobraževanja, poseduje vednost in daje že omenjen občutek, da ima mlajši generaciji nekaj predati. Odrasli morajo sprejeti odgovornost za svet, kot je opozorila Hannah Arendt, in s tem  prevzeti tudi odgovornost za vzgojo in izobraževanje otrok.

Učiteljice naj bile kakovostno usposobljene strokovne delavke, pa to niso vedno. Pedagoške fakultete v Sloveniji, ki producirajo večino učiteljev in učiteljic, za vpis na programe ne zahtevajo sprejemnih izpitov ali intervjuja, ki bi povedali kaj o nazorih in vrednotah bodočih pedagogov.

O vpisu na Pedagoško fakulteto v Ljubljani nam mnenje ponovno poda dr. Veronika Tašner.

IZJAVA

O pomenu dobrega pedagoginje ali pedagoga doda:

IZJAVA

Če šolski delavci v dilemi med akademskimi in pragmatičnimi cilji izbirajo slednje, se šola iz institucije znanja spremeni v institucijo usposabljanja za trg dela. Današnji učitelji in starši se že v zgodnjem otroštvu osredotočajo na nezanesljive ekonomske sile, prilagodljivost pa postavljajo nad kulturne dosežke. Zato se učiteljska stroka trenutno preveč ukvarja z metodami in motivacijskimi tehnikami ali tehnikami vedenjskega nadzora, vsebina pa nazaduje. To v vzgojno-izobraževalnih institucijah ustvarja antiintelektualno vzdušje. Ljudje, ki zagovarjajo stališče, da bi šola morala učiti “za življenje”, si prav to “za življenje” razlagajo kot prilagoditev, kjer posameznik spregleda svoje norme, vrednote in prepričanja ali pa te nikoli niso obstajale. Edinstvenost vzgojno-izobraževalnih institucij mora ostati v vsebini, ki je zgodovinska, ne neposredno relevantna in uporabna. Čeprav mora učitelj vedno upoštevati in nagovarjati trenutnost, se ji ne sme podrediti. Le z znanjem preteklosti lahko posameznik sploh misli in razume sedanjost ter prihodnost. To omogoča intelektualna vsebina, brez katere sta vzgoja in izobraževanje navadno manipuliranje in treniranje populacije.

Na drugi strani učiteljevo delo preprečujejo starši in otroci, ki se že ob sami omembi avtoritete zdrznejo, pa čeprav se lahko otroci samodiscipline in koncentracije naučijo samo, če so pedagogom podrejeni. Tukaj ne gre za avtoritarno vzgojo, ki od otroka zahteva brezpogojno vdanost brez preizpraševanja navodil, temveč za avtoritativno vzgojo, kjer so zahteve odraslega smiselne in utemeljene. Enako velja za odnos doma. Starši so figure primarne socializacije, ki začnejo otroke pripravljati za življenje, zato je nujno, da dosledno postavljajo meje in zahteve, obenem pa otroku ponujajo pogajanje in pogovor za razumevanje samega sebe ter sveta.

Predvidevanje, da so otroci že od nekdaj sposobni svoje izkustvo sami pretvoriti v posplošene teorije o svetu, se je namreč izkazalo za napačno. V trenutnih razmerah jih je zato še toliko pomembneje seznanjati z univerzalnimi pomeni in zgodovinskimi vzorci, saj se bodo le tako sposobni kritično upirati vsiljenim kalupom mišljenja in delovanja. 

Vzgoja in izobraževanje preobremenjujeta vajenko Hano.

Urednikovala je Zala, snemal Selile, brala pa Juš in Biga.