VZGAJAMO K NIČELNI TOLERANCI DO NASILJA

V današnji oddaji Cicigan se bomo posvetili temi nasilja nad otroki, njihovi zaščiti s strani različnih institucij in organizacij ter povezovanju teh ustanov v praksi. Obravnavana tema je podrobno predstavljena v knjigi, ki je decembra lani izšla pri založbi Fakultete za socialno delo. Monografijo z naslovom Zaščita otrok pred nasiljem in zanemarjanjem v Sloveniji je pripravilo 13 strokovnjakinj z različnih področij, ki se pri svojem delu tako ali drugače srečujejo z otroki, ki so žrtve nasilja. Monografijo so avtorice 22. januarja predstavile tudi v Trubarjevi hiši literature v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana. 

Nasilje nad otroki in zanemarjanje otrok sta nemalokrat skrita očem javnosti, saj se prijava nasilja v družbi pogosto obravnava kot poseganje v intimno okolje družine in kot nekaj, kar sodi v zasebnost. Nasilje nad otrokom, sploh če ga je ta deležen znotraj družine, močno vpliva na njegov razvoj in nemalokrat vpliva tudi na razvoj duševnih in drugih bolezni. Zato je toliko pomembnejše govoriti o nasilju, izobraževati laično javnost ter usposabljati strokovne delavke in delavce, da bodo v prihodnosti postopki zaščite otrok in preventivna ravnanja učinkovitejši in hitrejši. 

Avtorice v knjigi problematizirajo številna sistemska, zakonodajna in konceptualna vprašanja, ki vplivajo na terensko izvedbo pomoči otrokom, ki so žrtve nasilja. Mnogokrat je področje zaščite otrok zavito v mrežo nujnih, a hkrati omejujočih opredelitev, ki pišejo zakone države. Ena izmed teh je koncept otrokove koristi, ki mora biti vsem strokovnim delavcem, ne glede na to, ali prihajajo iz šolstva, zdravstva, socialnega varstva ali policije, najpomembnejše merilo pri obravnavi nasilja ali zanemarjanja. Vendar pa se lahko že pri tem konceptu stvari močno zapletejo. 

Eno ključnih vprašanj se glasi: »Kaj točno je otrokova korist in kako jo določiti?« Določanje koristi otroka in delovanje v skladu z njimi je v socialnem delu ena najtežjih nalog, a vendar tudi ena najpomembnejših. Prevelika ohlapnost pojma lahko namreč povzroči manipulacije in zlorabe, vsakršno pretirano uokvirjanje pa lahko nasprotuje svojemu prvotnemu namenu. Ko opredeljujemo otrokovo korist, se namreč ne smemo izogniti specifičnosti konteksta, v katerem otrok živi. To pa ne pomeni, da upoštevamo zgolj življenjske razmere, temveč tudi otrokovo zrelost, starost, osebnost in druge specifike. Ker točna merila za presojanje otrokove koristi niso zapisana niti v slovenski sodni in socialno-delovni praksi niti v dokumentih, kot je Konvencija o otrokovih pravicah, se strokovnjaki zatekajo k individualnem pristopu k vsakemu otroku. To je sicer izredno počasen in zahteven pristop, a vendar tudi najboljši. 

Otrokove koristi pa vendar ni mogoče doseči brez upoštevanja otrokovega mnenja, kot opozarja soavtorica knjige Gordana Čižman. Kljub temu da mnogi še vedno vztrajajo v tradicionalnem pogledu na otroka, ki potrebuje zaščito in je hkrati izključen iz postopka zaščite, se vedno bolj uveljavlja tudi pogled na otroka kot osebo, ki si želi biti informirana in želi uveljavljati svoje pravice. Pa vendar na tej točki ponovno trčimo ob pomislek, ali sta otroku v takih situacijah sploh omogočeni izbira in možnost vpliva na oblikovanje njegovega lastnega življenja in kdaj ga z odgovornostjo odločanja obremenjujemo. Kot omenjajo avtorice knjige, se to vprašanje najpogosteje pojavi ob razvezi otrokovih staršev in določanju skrbništva, pri čemer se otroka vpraša po njegovi želji.  

Zavedati se moramo, da otrok kot splošna kategorija ne obstaja. Otroke moramo obravnavati kot posameznice in posameznike s številnimi razlikami. Zato je zelo pomembno, da pri obravnavi nasilja razumemo, kako socialne kategorije, kot so razred, spol, starost, posebne potrebe in drugo, vplivajo na otrokovo ogroženost. Vsekakor to predstavlja velik izziv za strokovne delavce, kajti potrebno je opraviti celovit pregled otrokove situacije. In točno na tem mestu ne smemo prezreti nujnosti povezovanja in sodelovanja institucij. Kjer je sodelovanje dobro, so namreč postopki zaščite dokazano učinkovitejši. 

Avtorice monografije, ki prihajajo tako s področja socialnega varstva kot tudi s področja kazenskega prava, kriminologije, psihoterapije, sociologije in pedagogike, v monografiji izpostavljajo prav nujnost povezovanja različnih strok in medinstitucionalnega sodelovanja. Opozarjajo, da je povezovanje edini način, s katerim lahko uspešno izvajamo preventivne ukrepe in postopke zaščite otrok, ki so žrtve nasilja. A pogosto je sodelovanje med institucijami v praksi pomanjkljivo ali pa ga sploh ni, čeprav Zakon o preprečevanju nasilja v družini iz leta 2008 različnim institucijam zapoveduje, da morajo obvezno sodelovati in se medsebojno obveščati. Isti zakon nalaga centrom za socialno delo, da morajo za boljšo zaščito otrok v primerih nasilja koordinirati sodelovanje med institucijami. S takim načinom sodelovanja se slovenski model uvršča v tako imenovano koordinirano timsko delo, pri katerem ena od organizacij prevzame vlogo koordinatorke, druge pa sodelujejo v timu. 

Medinstitucionalno sodelovanje ne prinaša zgolj boljše komunikacije, temveč tudi razumevanje kompetenc in pristojnosti posameznih služb. Žal velja, da strokovni delavci slabo poznajo svoje pristojnosti, še manj pa pristojnosti drugih služb. Na uspešnost sodelovanja med institucijami vplivajo različni dejavniki: od usposobljenosti strokovnih delavk in delavcev do kadrovskih normativov, notranje organizacije posamezne institucije, osebnih stikov med zaposlenimi in strahu pred prevzemanjem odgovornosti. 

Predsednica društva za nenasilno komunikacijo, Katja Zabukovec Kerin, opozarja na nekatere slabosti delovanja institucij, ki posledično slabo vplivajo na možnost medinstitucionalnega povezovanja.

Največja sistemska pomanjkljivost v Sloveniji se kaže v pomanjkanju ustreznega in stalnega izobraževanja strokovnih delavk in delavcev različnih strok na področju zaščite otrok. Predsednica društva za nenasilno komunikacijo pa opozarja na še eno pomanjkljivost.

Najpogosteje se usposabljanj, izobraževanj in multidisciplinarnih timov, ki jih lahko skliče Center za socialno delo, udeležujejo predstavniki policije, saj so tudi najpogosteje vabljeni. Sledijo predstavniki šolstva, najmanjkrat pa se multidisciplinarnih timov udeležuje tožilstvo in zdravstvo. Mnogi predstavniki in predstavnice sodstva se glede na raziskavo, ki so jo opravile avtorice knjige, namreč ne prepoznajo v timskem delu, ker menijo, da je to stvar socialnega varstva in ne sodnega sistema. Razlog za slabo odzivnost zdravstvenih ustanov pa je med drugim nepogrešljivost zdravstvenih delavk in delavcev na delovnem mestu. Navzočnost na sestanku multidisciplinarnega tima se prav tako nekaterim ne šteje kot delovna obveznost.

O primeru dobre prakse medinstitucionalnega sodelovanja smo se pogovarjali z glavnima članoma Medinstitucionalne skupine za preprečevanje nasilja v družini Pomurje: s koordinatorko obravnave nasilja v družini na Centru za socialno delo Pomurje, Sašo Car, ter s samostojnim policijskim inšpektorjem Borisom Rakušo iz Policijske uprave Murska Sobota. S kakšnim namenom je bila skupina ustanovljena, razloži Car.

Poleg tega Car poudari, da je bil eden od povodov za ustanovitev  medinstitucionalne skupine dejstvo, da pred letom 2013 praktično niso dobivali prijav nasilja nad otroki s strani družinskih zdravnikov, vrtcev in šol. Rakuša dodaja, da ni mogoče doseči opolnomočenja žrtve, če vsaka institucija ne prispeva svojega deleža. 

Poleg povezovanja z drugimi institucijami na področju zaščite otrok, sodelovanja na konferencah, kongresih, pri okroglih mizah in celo mednarodnih projektih skupina tudi ozavešča laično javnost. Od leta 2013 je na območju Pomurja že obiskala številne vrtce, šole, srednje šole, vzgojne zavode, zdravstvene organizacije, domove za starejše občane, krajevne organizacije Rdečega križa in še bi lahko naštevali.  Pri ozaveščanju širše javnosti ima skupina ves čas v mislih, kdo je ciljna publika. Samostojni policijski inšpektor razloži in ponazori s primerom.

Car dodaja.

Cilji Medinstitucinalne skupine za preprečevanje nasilja v družini Pomurje so pri izobraževanju laične in strokovne javnosti predvsem doseči večjo občutljivost ljudi do tematike ter skrajšati čas odkrivanja in prijavljanja povzročiteljev nasilnih dejanj. 

Glasbeni premor.

Po komadu Sentien Oona skupine Thee Oh Sees se vračamo k oddaji Cicigan, v kateri recenziramo knjigo Zaščita otrok pred nasiljem in zanemarjanjem v Sloveniji. Ko govorimo o postopku zaščite otrok pred nasiljem in zlorabljanjem, je medinstitucionalno povezovanje bistvenega pomena. Povezovanje med institucijami je uspešno, ko omogoča tekočo komunikacijo vseh udeleženih, zmanjšuje stigmo in povečuje razumevanje otrokove situacije in njegovih potreb. Zadnjih dveh pa ne moremo v celoti razumeti brez poznavanja otrokove izkušnje nasilja. Zavedati se moramo, da je otrok lahko doživljal dolgotrajno ali kratkotrajno oziroma enkratno nasilje. Govorimo lahko o fizičnem, psihičnem ali spolnem nasilju in zanemarjanju. Povzročitelj nasilja je lahko nekdo iz družine ali sorodstva, soseske, vrstniške skupine, znanec ali popolni tujec. 

Napačno je tudi mišljenje, da se nasilje dogaja zgolj v nižjih družbenih razredih in slabše izobraženih družinah. V vsakodnevnih praksah se vendarle lahko izkaže, da več otrok, ki so žrtve nasilja, prihaja iz revnih družin. Vendar pa, opozarjajo avtorice, je to le rezultat delovanja služb, saj se te fokusirajo na določene skupine ljudi, to pa so tiste, ki imajo manj moči in so bolj marginalizirane.

Klasificiranje nasilja ima lahko izredno negativne učinke, saj ne prepoznava nasilja v vseh njegovih oblikah in na vseh področjih, na katerih se lahko pojavi. Poleg tega se pojavljajo tudi mnogi stereotipi, na primer da so vsi starši dobri starši, da matere niso izvajalke nasilja in da otroci lažejo, fantazirajo in si izmišljajo, da so bili zlorabljeni. Če otrok zaupa odrasli osebi, da se nad njim izvaja nasilje, in mu ta odrasla oseba ne verjame, nasilje pa minimalizira, je zelo malo verjetno, da bo otrok o tej stvari še kdaj spregovoril.

Vsaka izkušnja nasilja, sploh če ga povzroči oseba, ki ji otrok zaupa, pa pogosto povzroči travmo. Kot razlagata Mešl in Radobuljac, izkušnja nasilja povzroči nevrobiološke, telesne in psihične spremembe v razvoju otroka, to pa lahko ogroža sposobnost obvladovanja stresorjev tudi kasneje v življenju.  

Definicije oziroma meje koncepta travme so zelo nejasne. To je tudi razlog, zakaj je travmo, sploh pri otrocih, tako težko prepoznati. Soavtorica obravnavane knjige Nina Mešl razloži.

Strokovnjaki, ki delajo z otroki na področju njihove zaščite in se ne zavedajo moči travme, ki jo otrok doživlja, lahko s svojimi dejanji in odzivi nenamerno sprožijo travmatične spomine in poslabšajo simptome pri otroku. Govorimo o tako imenovani retravmatizaciji ali sekundarni travmatizaciji. Gre za to, da je otrok, ki je žrtev nasilja, v prvi vrsti travmatiziran zaradi nasilnega ravnanja. V trenutku, ko se odloča, ali naj o nasilju spregovori, lahko ponovno doživlja travmo. Ko za nasilje izvejo drugi, ga lahko prevevajo različni občutki strahu, sramu, krivde. Avtorice knjige navajajo, da velik stres povzroča naslednji korak, to je pogovor o nasilju z različnimi, velikokrat neznanimi osebami, pogosto v otroku tujem okolju. Gre za stiske, ki jih povzroči sama obravnava. 

Ker je pripoved otroka o lastni izkušnji nasilja nezamenljiva z drugimi oblikami pridobivanja informacij, je treba pogovor z otrokom opraviti na čim manj stresen način. Avtorice opozarjajo, da je pogovor z otrokom potrebno opraviti čim manjkrat, če je potreba po večkratnemu pogovoru, pa naj ga opravi isti preiskovalec in to zgolj o vsebini, o kateri še ni prijel informacij. Če nasilje izvaja kateri izmed staršev ali pa oba, je najboljše, da fizično ni navzoč pri pogovoru z otrokom. Otrok si pri pogovoru tudi lahko izbere osebo, za katero izrazi, da bi jo rad imel pri sebi. Opora s strani osebe, ki ji otrok zaupa, je v tako težkih trenutkih namreč zelo pomembna.

Bistvenega pomena je torej, da se strokovnjake, ki delajo z otroki, usposobi za prepoznavanje znakov in posledic travme ter izobrazi o načinih zaščite in pomoči otroku. Katja Zabukovec Kerin opozarja na še eno slabost delovanja institucij na področju sekundarne travmatizacije.

Koncept sekundarne travmatizacije lahko razumemo tudi v kontekstu doživljanja situacije strokovnih delavk in delavcev. Mnogo obravnav nasilja nad otroki, pa tudi postopki zaščite, lahko povzročijo stresne pogoje pri delu, ko so pomembne hitre odločitve glede otrokove ogroženosti, oblikovanja akcijskega načrta in dejanskega ukrepanja. Gre za pomembne odločitve, ki zahtevajo ogromno odgovornosti, saj vplivajo na otrokovo prihodnost. Strokovne delavke in delavci so v anketi, ki so jo izvedle avtorice obravnavane monografije, navedli tudi nasilje in grožnje, ki so jih deležni s strani staršev oziroma skrbnikov. Tako lahko stresne razmere za strokovne delavke in delavce pomenijo tudi sekundarno travmatizacijo. 

Še vedno so odprta mnoga vprašanja in potrebne bi bile še mnoge diskusije na temo nasilja nad otroki. Kljub temu da se obravnavana monografija osredotoča zgolj na medosebno nasilje, odsotnost drugih oblik nasilja bralca ne zmoti, kajti že z obravnavo ene vrste nasilja poseže globoko tako v njeno  teoretsko kot tudi v praktično obravnavo. 

Avtorice torej ne opozorijo na druge vrste nasilja, kot je strukturno oziroma institucionalno nasilje. Gre za vrsto nasilja, ki ga lahko institucije z lastnimi mehanizmi izvajajo odkrito ali prikrito. Govorimo lahko tako o odvzemanju svobode odločanja kot tudi o marginalizaciji in diskriminaciji. Kot primer tega so romski otroci, otroci s posebnimi potrebami ter otroci migrantov in beguncev. Takšno nasilje je veliko težje opredeljivo in prepoznavno kot nasilje fizičnih oseb. Če nasilje fizičnih oseb nadzorujejo za to pristojne institucije, kdo potem nadzoruje nasilje povzročeno s strani institucij? 

Še ne tako dolgo tega smo se aktivno ukvarjali s takrat izredno perečo temo begunske krize. Kljub temu da imamo jasno mednarodno in državno zakonodajo, ki ščiti otrokove pravice, je bila zaščita otrok migrantov, beguncev in prosilcev za azil pomanjkljiva, in še vedno je. Otroku in mladostniku, ne glede na njegov status v državi, bi bilo potrebno omogočiti varno okolje, ki bi mu omogočalo zdrav in dostojen razvoj. Slovenija ima področje medinstitucionalnega sodelovanja, ki ščiti otroke s posebnimi potrebami in invalide pred nasiljem, zakonsko izredno pomanjkljivo urejeno, še manj pa je dobre prakse. 

Monografija z naslovom Zaščita otrok pred nasiljem in zanemarjanjem v Sloveniji z obravnavo področja pravic otrok, postopka zaščite in obravnave nasilja ter medinstitucionalnega sodelovanja v Sloveniji nudi dober vpogled tako v zakonodajno področje kot tudi v področje terenskega dela. Ugotovitve in raziskava knjige vsekakor služijo nadaljnjim razpravam o tovrstni problematiki ter možni uvedbi boljših in uspešnejših praks za zaščito otrok. Tako je na vrsti država, ki mora nadaljevati z uvajanjem sprememb, ki bodo krepile moč tistih, ki doživljajo nasilje, in obenem opozarjati na prisotnost nasilja ter ga s tem detabuizirati.

Knjigo je recenzirala Maruša, uvajala je Hana H., tehniciral je Jura, lektorirala Nataša Martina, brala sta Benjamin in Lovro.