Jedrska radio aktivnost
Šestega in devetega avgusta 1945 je obnemel svet.
V Japonskih mestih Hirošima in Nagasaki sta odjeknili najsilovitejši eksploziji, kar jih je vojna do takrat poznala. Eksploziji, tako veliki in siloviti, da je umrlo okoli 200 000 ljudi in katerih posledice so vidne še danes. Večina človeštva je spoznala moč, skrito v samih atomih jedra. Govorimo o atomskih bombah in tehnologijah.
Izraz atomska bomba je nekoliko zavajajoč, saj se glavni proces dogaja v jedru, zato je jedrska ali nuklearna bomba nekoliko bolj pravilen. Atomsko jedro vsakega kemijskega elementa je namreč sestavljeno iz protonov in nevtronov. Število protonov, torej pozitivno nabitih delcev, je enako številu elektronov, ki krožijo okoli jedra. Pojavljajo pa se različice ali izotopi elementov, ki v jedru vsebujejo različno število nevtronov, delcev brez električnega naboja. Večja ali manjša vsebnost nevtronov pa se kaže v spremenjenih stabilnostih elementov in njihovih lastnostih.
Večina kemijskih elementov, kot na primer ogljik, je najpogostje stabilnih in imajo neomejen življenjski čas. V njihovih drugih izotopnih oblikah, ki jih v naravi srečamo redko, pa je struktura elementov manj stabilna in lahko začne razpadati. Temu razpadanju jeder elementov, pri katerem atom izgublja energijo z oddajanjem sevanja, pravimo radioaktivnost. Ob tem se sproščajo alfa delci, ki jih sestavljata dva protona in dva nevtrona ter beta delci, kar imenujemo pri razpadu nastale elektrone in pozitrone z visoko energijo in hitrostjo. Oddaja se tudi visokofrekvenčno elektromagnetno valovanje oziroma fotoni, ki tvorijo gamma žarke. Eno od snovi, ki se v naravi ne pojavlja v stabilnih oblikah, predstavlja uran, ki ga pridobivamo v rudah z več izotopi. Več o tem nam pove Žiga Štancar, doktorski študent na Odseku za reaktorsko fiziko instituta Jožef Stefan:
Za uporabo v jedrskem orožju je prisotnost urana 235 veliko večja, ponavadi višja od 85-ih odstotkov. Izotop urana U-235 je torej tista komponenta, ki omogoča jedrsko reakcijo, primerno za jedrske elektrarne in orožje. Žiga Štancar:
Temeljno načelo, ki je prisotno pri vseh vrstah jedrskega orožja in elektrarn je fisija, oziroma cepljenje jedra atoma.
A cepljenje enega samega jedra ni dovolj, da bi povzročilo destruktivni učinek jedrskega orožja. Za to je potrebna jedrska verižna reakcija.
Da lahko takšna verižna reakcija nastane, moramo imeti na kupu dovolj atomov urana, kar imenujemo kritična masa.
Za jedrsko verižno reakcijo urana z 80 odstotki U-235 izotopa tako potrebujemo okoli 50 kilogramov te snovi, kar ustreza krogli urana s premerom le 17 centimetrov. Če dosegamo kritično maso, pri cepitvi enega jedra nastali prosti nevtroni trkajo z ostalimi jedri snovi in s tem povzročijo nove cepitve. Pri vsaki cepitvi pa se sprosti energija, ki skupaj tvori eksplozivno moč jedrske bombe.
Da jedrske bombe ne bi spontano eksplodirale, vsebujejo radioaktivni material s podkritično maso. Še vedno govori doktorski študent Žiga Štancar:
Detonacijo jedrskega orožja lahko dosežemo s tem, da v podkritično maso ustrelimo projektil iz istega materiala. Drugi, boljši način detonacije pa dosežemo z implozijo podkritične mase. Radioaktivni material obdamo s sferično strukturo kemijskega plastičnega eksploziva. Posamezni kosi, ki sestavljajo sfero, so oblikovani v posebne stožčaste oblike, ki usmerjajo detonacijo in jih zato imenujemo eksplozivne leče.
Detonacija eksploziva te stukture z vseh strani povzroči pritisk na radioaktivno jedro. To povzroči zgostitev v bolj kompaktno maso, ki ima superkritično vrednost za začetek verižne jedrske reakcije. Reakcije, ki sprosti energijo, evkivalentno več kot 500 kilotonam TNT, ki lahko popolnoma uniči večino Ljubljane.
Spoznali smo, kako s cepljenjem jeder oziroma fisijo povzročiti oddajanje energije v obliki eksplozije. A podoben, še močnejši učinek, je mogoče doseči tudi s procesom, tako močnim, da poganja zvezde in sonce - fuzijo. Žiga Štancar iz odseka za reaktorsko fiziko:
Zlitje jeder odda ogromno energije, pogosto pa tudi prosti proton ali nevtron. Ta učinek izrabljajo termonuklearna orožja, ki jim zaradi uporabljene snovi pravimo tudi vodikove bombe. V teh se fuzijske reakcije vršijo z zlivanjem jeder dveh izotopov vodika - devterija in tritija. A da lahko dovedemo dovolj energije za združitev jeder, moramo v vodikovih bombah najprej povzročiti fisijsko reakcijo.
Termonuklearne bombe so torej sestavljene iz dveh delov, primarne, prej opisane fisijske strukture, in sekundarne strukture z gorivom za fuzijo. Fisijska detonacija povzroči segretje in kompresijo fuzijskega goriva do dovolj velike energije za zlitje jeder. Fuzija pa sprošča energijo in nevtrone z visokimi hitrostmi, ki lahko sprožijo fisijsko jedrsko rekacijo tudi v snoveh, ki običajno niso primerne za fisijo, denimo uran z majhno vsebnostjo U-235 izotopa.
Prvotne jedrske bombe je bilo zaradi njihove velikosti treba dostaviti z večjimi bombniki. Manjšanje struktur pa je privedlo do tega, da jih lahko do cilja privedejo z raketnim pogonom.
Pomembno se je zavzemati za to, da jedrsko orožje nikoli več ne bo uporabljeno v vojaške namene. Nadaljne raziskovanje jedrskih pojavov pa je ključno za bogatenje znanja in razvoj človeštva. Kot poudarja Žiga Štancar:
Raziskovanje jedrskih procesov je denimo privedlo do odkritja drugih elementov, ki jih sicer ne bi poznali.
Na ta način se pridobiva tudi plutonij:
Nadaljujemo s pregledom uporabe energije, ki nastane pri cepitvi atomskih jedr v miroljubne namene. Po padcu atomskih bomb na Hirošimo in Nagasaki so mnogi ljudje začeli iskati načine, kako izkoristiti novo pridobljena znanja za povečanje blaginje človeštva. S tem se je začela ideja o tako imenovani atomski dobi, ki je želela znanja o jedrski fiziki uporabiti praktično v vseh energetsko potratnih napravah in procesih v vsakodnevnem življenju slehernika. Sanjali smo o avtomobilih, vlakih, ladjah in letalih, ki bi jih poganjali jedrski reaktorji.
Sanje o jedrski revoluciji pa so se kmalu razblinile, ko se je izakzalo, da fizike iz papirja ni enostavno prenesti v realnost. Nadzorovanje jedrskih reakcij je namreč, kot bomo spoznali v nadaljevanju oddaje, izjemno zahteven proces in v kolikor nam uide iz nadzora, so posledice katastrofalne, o čimer pričata nesreči v Černobilu in Fukušimi.
Čeprav ne vozimo avtomobilov, gnanih z jedrskim reaktorjem, pa nam je jedrska doba pustila darilo z imenom jedrska elektrarna. V začetku sedemdesetih let je cena nafte namreč močno narastla in izdelava jedrskih elektrarn je bila kljub svoji kompleksnosti in posledično visoki ceni ekonomsko upravičena. Po vsem svetu so začele rasti jedrske elektrarne in do leta 1985 smo zgradili več kot polovico od 438-ih jedrskih elektrarn, ki so v obratovanju še danes.
Jedrske elektrarne imajo kljub možnim katastrofalnim posledicam najmanjše število smrtnih žrtev na količino proizvedene energije. Študija, ki jo je opravila NASA v letu 2013, je pokazala, da je uporaba jedrskih elektrarn med letoma 1976 in 2009 preprečila približno 1.8 milijonov statistično ocenjenih smrti. Število rešenih življenj je bilo izračunano iz razlike med številom ljudi, ki so umrli zaradi posledic pridobivanja električne energije iz jedrskih elektrarn, in številom ljudi, ki so umrli v procesu pridobivanja energije iz ostalih elektrarn. Tako jedrske elektrarne kljub svojim potencialno katastrofalnim posledicam predstavljajo manjše zlo kot toplogredni izpušni plini iz termoelektrarn. Te danes proizvedejo okoli štirideset odstotkov vse električne enegije na svetu in pri tem oddajo v ozračje neznanske kolčine toplogrednih plinov.
Čeprav se v primerjavi s konvencionalnimi metodami pridobivanja energije uporaba cepitev radioaktivnih jeder na prvi pogled zdi pametna ideja, pa skladiščenje odsluženega jedrskega goriva predstavlja potencialno katastrofo. Gorivo, ki ni več primerno za pridobivanje energije, shranjujemo v svinčene sode, ki jih dandanes zakopljemo na močno varovana mesta, pred letom 1993 pa smo jih enostavno odvrgli v morje.
Vendar to odsluženo gorivo še vedno vsebuje veliko količino radioaktivnih izotopov in plutonija. Ta je neprimeren za uporabo v konvencionalnih jedrskih elektrarnah, lahko pa ga uporabimo pri izdelavi atomske bombe. Ker je razpolovna doba radioaktivnih elementov, vsebovanih v odsluženem gorivu, zelo dolga, bo to gorivo predstavljalo potencialno nevarnost še tisoče let. V namen varnejšega skladiščenja se radioaktivne odpadke obdeluje na več načinov, veliko raziskav pa se ukvarja s tem, kako vse večje število jedrskih odpadkov uporabiti za alternativne namene in tovrstno problematiko odpraviti.
Po tem, ko smo spoznali nekaj prednosti in slabosti izkoriščanja jedrske energije v miroljubne namene, pa si poglejmo delovanje jedrskega reaktorja za pridobivanje električne energije in kako se njegovo delovanje razlikuje od atomskih bomb.
Kot smo slišali v prvem delu oddaje, je za jedrsko eksplozijo potrebna verižna reakcija, ki povzroči razpad radioaktivnih elementov v najkrajšem možnem času. To v trenutku eksplozije pripelje do sprostitve ekstremne količine energije. Jedrski reaktor za razliko od jedrske eksplozije omogoča nadzorovano cepljenje jeder urana. Za pridobivanje električne energije v jedrskem reaktorju uporabljamo jedrsko gorivo, ki se nahaja v obliki dolgih tankih palic in vsebuje uran 233, uran 235 in plutonij 239. Koncentracija radioaktivnih elementov v teh gorivih je pod desetimi odstotki, kar je v primerjavi s koncentracijami v atomskih bombah zelo nizko.
Razpad jedrskega goriva nadzorujemo s tako imenovanimi kontrolnimi palicami, običajno izdelanimi iz kadmija, bora ali indija. Kontrolne palice prestrezajo nevtrone, ki se pojavijo ob cepitvi jedra in s tem omogočajo, da je število prostih nevtronov primerno za vzdrževanje jedrske reakcije. Tako dobimo nadzorovano cepljenje jedr, ne pa verižne reakcije, ki vodi do eksplozije. Število prostih nevtronov v jedrskem reaktorju reguliramo s položajem kontrolnih palic med jedrskim gorivom. V kolikor želimo reakcijo pospešiti, kontrolne palice odmaknemo od goriva, v želji po obratnem procesu, torej upočasnitvi jedrske reakcije, pa kontrolne palice vstavimo med palice jedrskega goriva. Glede na število cepitev jeder govorimo o podkritični, kritični ali nadritični reakciji. V kolikor je število prostih nevtronov, ki bodo prispevali nadaljnim cepitvam, enako številu cepitev, govorimo o kritični reakciji. Manjše število nevtronov pripelje do zamiranja nadaljnih cepitev in reakcija je podkritična. Povečano število prostih nevtronov v reaktorju pa pripelje do nadkritične rekacije.
Za pridobivanje energije iz cepitev jeder je potrebna še ena ključna komponenta, poimenovana moderator. Zanj v večini jedrskih elektrarn uporabljamo kar navadno vodo. Moderator igra v procesu pridobivanja električne energije dve vlogi. V prvi upočasni visokoenergijske nevtrone, ki nastanejo z razpadom radioaktivnega jedra. To ima za posledico povečano verjetnost, da bo ta nevtron sprožil cepitev naslednjega jedra in ohranil reakcijo pri življenju. Druga naloga moderatorja pa predstavlja poganjanje turbine, ki proizvaja elektriko.
Pri cepitvi jeder se namreč sprosti velika količina toplote. S to toploto segrevamo vodo, ki je v našem primeru tudi moderator. Ta je v zaprtem sistemu pod visokim pritiskom, kar omogoča, da kljub svoji visoki temperaturi ne zavre. Segreto vodo s pomočjo črpalk dovajamo v tako imenovani uparjevalnik. Tam se nahaja velika količina vode, ki prestavlja tako imenovani sekundarni tokokrog, saj se voda iz reaktorja in voda v uparjevalniku ne mešata. Vročo vodo iz rekatorja uporabimo zgolj za uparitev vode v sekundarnem tokokrogu. Nastalo paro iz uparjevalnika dovedemo do lopatic turbine. Ta pod pritiskom pare začne poganjati generator, kjer preko pojava elektromagnetne indukcije proizvajamo električni tok.
Z opisanim postopkom nadzorovano cepimo jedra radioaktivnih elementov, ki oddajajo energijo v obliki toplote. Z oddano toploto segrevamo moderator, ki v uparjevalniku povzroči nastanek pare. To vodimo do turbine, iz katere dobimo električno energijo, ki poganja naše elektronske naprave.
Jedrske elektrarne za pridobivanje električne energije izkoriščajo jedrsko fisijo, v prihodnosti pa bomo imeli najverjetneje tudi fuzijske elektrarne. O tem nam pove Žiga Štancar:
Jedrske tehnologije nam v bodoče lahko ne le izboljšajo bivanje na našem planetu, temveč pomagajo v tudi vesolju. Uporaba se morda najde pri morebitnem razstreljevanju grozečih asteroidov, kot pogonsko sredstvo za vesoljska plovila ali energijsko preskrbljenost na oddaljenih planetih.
Če smo vam v prvem delu oddaje predstavili delovanje jedrske bombe, izkoriščanja jedrske energije ter delovanje jedrskega reaktorja, vam bomo v nadaljevanju povedali še kaj več o sevanju in njegovem vplivu na žive organizme.
Atomske bombe in jedrski reaktorji niso edina nahajališča radioaktivnih snovi. Pravzaprav se te nahajajo povsod v naravi. Najobilnejši viri so zemlja, kamnine in kozmični žarki ter nenazadnje hrana, voda in zrak. Zaradi slednjih smo sevanju izpostavljeni iz notranjosti telesa in ga nekaj oddajamo tudi navzven.
Nizkim dozam ionizirajočega sevanja iz radioaktivnih virov smo izpostavljeni ves čas. Kot enoto nizke doze sevanja nekateri uporabljajo banano, ki je ena od bolj radioaktivnih živil, saj je obilen vir kalija. Nekaj tega elementa v naravi se namreč nahaja v obliki izotopa kalij 40, ki je nestabilen in izredno redek. Ko pojemo banano, naše telo zaradi tega kalija prejme 0,1 mikro Sieverta ionizirajočega sevanja.
Človeško telo potrebuje veliko kalija in čeprav je njegovega nestabilnega izotopa relativno malo, na sekundo razpade približno 5 tisoč nestabilnih atomov, pri čemer nastanejo tudi gama žarki. Gama žarki so sevanje zelo visoke energije, ki potuje v vse smeri, pri tem pa nekoliko poškoduje naše celice in prehaja skoraj nespremenjeno skozi telo v okolico. Kalij je glavni razlog, da so naša telesa radioaktivna in predstavljajo posreden vir sevanja tudi za druge ljudi. Sevanje iz teles drugih ljudi pa predstavlja zelo majhen delček celotnega sevanja, saj v eni uri dobi od bližnje osebe približno eno petnajstino sevanja ene banane.
V našem okolju v dobrem letu posameznik prejme med 2 in 3 mili Sieverte sevanja iz naravnih virov, dodatnen mili Sievert pa prispevajo umetni viri. Med njimi so razlog skoraj izključno medicinski posegi, pri katerih se uporabljajo rentgenski žarki.
Učinek sevanja na organizem smo podali v enoti Sievert, ki označuje efektivno dozo sevanja. Ta temelji na absorbirani dozi – to je energija, ki jo sevanje ob prehodu skozi snov preda enoti mase te snovi in jo izražamo z enoto Gray [grej]. Obe omenjeni veličini pa izhajata iz tretje. To je aktivnost radioaktivnega izvora v številu razpadov jeder na sekundo in jo merimo v Becquerellih.
Katere vrste ionizirajočega sevanja poznamo in kako se razlikujejo po učinku, nam je povedal doc. dr. Marko Grmek iz Klinike za nuklearno medicino:
Kako pa ionizirajoče sevanje vpliva na naše celice in zakaj je škodljivo:
Pri nizkih dozah ionizirajočega sevanja, ki smo jim izpostavljeni vsakodnevno, pride torej do učinkov, ki so naključni in se ne pojavijo pri vsaki izpostavljeni osebi, na primer nastanek raka. Z dolgotrajnim preučevanjem izpostavljenih populacij in s sprejetjem linearnega modela se je izkazalo, da se za vsak Sievert prejetega sevanja tveganje za nastanek malignega obolenja poveča za okoli 4 odstotke pri odraslih in 8 odstotkov pri otrocih.
Sedaj pa poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi običajno letno dozo sevanja prejeli v zelo kratkem času in jo pomnožili s tisoč. Dobili bi efektivno dozo 2 Sievertov, ki lahko povzroči smrt, pri 10 Sievertih pa je smrtni izid skoraj zagotov. Taka stopnja sevanja je posledica nesreč v jedrskih reaktorjih in eksplozij jedrskega orožja.
Tudi pri teh visokih dozah pa do smrti ne pride takoj. Pri dozah do 10 Sievertov po nekaj dneh ali tednih navideznega zdravja pride do izčrpanja vseh vrst celic v krvi, brez katerih organizem ne more preživeti. Pri nekoliko višjih dozah je smrtno uničenje sluznice prebavil, ki ostane brez epitelija, črevesni mikroorganizmi prodrejo v krvni obtok, telo pa nenadzorovano izgublja tekočino, česar ni mogoče preprečiti.
Če je stopnja sevanja še višja, okoli 40 Sievertov, pa takoj začnejo nastajati tudi poškodbe najmanjših žil v možganih. Tekočina zato začne nenadzorovano pronicati vanje, kot da žil več ne bi bilo, kar do smrti pripelje v nekaj urah. Tolikšno dozo so prejeli denimo černobilski likvidatorji. Eden od njih je pred smrtjo sevanje opisal kot okus po kovini in občutek zbadanja z iglicami po obrazu.
Vendar pa je za stopnjo učinkov zelo pomembno, kateri del telesa je sevanje absorbiral. Če enkratno dozo 7 Sievertov absorbira celo telo ali kateri od najobčutljivejših organov, je smrt brez zdravstvene oskrbe neizbežna. Majhna površina kože na periferiji telesa pa lahko absorbira dvakrat tolikšno dozo in pride le do kožnih pojavov in izpadanja dlak. Pri radioterapiji raka se zato lahko uporabi zelo visoke doze sevanja, usmerjene točno na območje tumorja, kjer uniči hitro deleče se tumorske celice, zelo občutljive na sevanje. Več o dozah sevanja, ki se uporabljajo v medicini, pa ponovno doc. Marko Grmek:
V zadnjem delu oddaje se bomo posvetili vplivu sevanja na žive organizme. Za večino živali vključno z vrsto Homo sapiens je vpliv ionizirajočega sevanja, ki je posledica radioaktivnih snovi, v visokih odmerkih lahko zelo uničujoča in pogosto smrtna.
Stopnjo absorbirane doze ionizirajočega sevanja merimo v enoti imenovani Gray . Vplivi sevanja niso enaki za vse organizme, zato recimo pri človeku govorimo o 10 odstotnem preživetju pri absorbirani dozi med 4 in 10 grejev. Za psa je ta meja še nižja, in sicer dosežemo 90 odstotno smrtnost pri okoli 3,5 grejev. Obstajajo pa različne živali, pri katerih se 90 odstotna smrtnost zgodi ob absorbirani dozi 1000 grejev. Te živali, ki jih bomo opisali v nadaljevanju, so vsaj stokrat bolj odporne od omenjenih sesalcev. Kot primerjavo pri sesalcih lahko omenimo še podgane, ki preživijo okoli 7,5 grejev in miši, ki preživijo tudi do 9 grejev.
Razlog, da sesalci preživijo manjše količine absorbiranega odmerka sevanja je v hitrem celičnem ciklu. V našem telesu se nekatere celice nenehno delijo in podvajajo, takrat pa so tudi najbolj ranljive za vpliv ionizirajoče energije sevanja. Živali, ki imajo počasnejše celične cikle in se njihove celice delijo manj pogosto, so na sevanje bolj odporne. V nadaljevanju bomo opisali pet primerov živali, katerih smrtnost je ob visokih količinah sevanja relativno nizka.
Najbolj odporna žival prihaja iz vrst mikroorganizmov brez celičnega jedra, in sicer gre za vrsto Thermococcus gamatolerans. Leta 2003 so jih odkrili v vodnem vrelcu 2000 metrov globoko pod morjem v okolju s temperaturo med 55 in 95 stopinj celzija. Uvrstili so jih med ekstremofilne arheje, saj živijo pod najbolj ekstremnimi pogoji na Zemlji. Predstavniki te vrste lahko preživijo tudi do 30.000 grejev sevanja. Izjemna odpornosti te arheje se kaže tudi ob primerjavi z drugimi mikroorganizmi, recimo bakterijo E. coli, pri kateri zadošča 60 grejev, da ubije celo bakterijsko kolonijo. Ali če opišemo drugače - ta arheja bi preživela 7500 takšnih jedrskih bomb kot je padla na Hirošimo.
Izjemna odpornost termokokusa gamatolerans na sevanje še ni natančno pojasnjena. Lahko gre bodisi za počasno ali za hitro ponovno sestavljanje poškodovanih kromosomov in tako ohranjanje nespremenjenega genskega zapisa. Raziskovalci razmišljajo celo o načinih, kako bi njihov popravljalni mehanizem DNA vpeljali v genom višjih organizmov in tako povišali njihovo odpornost in upočasnili staranje celic.
Naslednji mikroorganizem je v Guinessovi knjigi rekordov zapisan kot najodpornejša bakterija. Govorimo o vrsti Deinococcus radiodurans, ki jo prav tako uvrščamo med ekstremofile, natančneje med poli-ekstremofile. To pomeni, da lahko živijo v zelo različnih okoljih od izjemnega mraza, kislosti, preživijo tudi vakum in dehidracijo. Zaradi dobrega popravljalnega mehanizma DNA ta ostane nespremenjena tudi pod vplivom do 15000 grejev sevanja. Najdemo jo lahko v mesu, prahu, medicinskih pripomočkih in celo v suhem sadju, a za človeka na srečo ne povzroča nobene grožnje.
Sledečo žival uvrščamo v deblo organizmov, ki bi lahko izhajali iz vesolja. V slovenščini jim rečemo počasniki, včasih tudi medvedki, njihovo latinsko ime pa je Tardigrada. Med počasniki najdemo okoli 1150 različnih vrst zelo odpornih organizmov, velikih med 0,1 in 1,5 milimetri. Na radioaktivno sevanje je najbolj odporna kozmopolitska vrsta Milnesium tardigradum, predstavnike te vrste počasnikov so našli celo v morju okoli Antarktike. Poleg sevanja 5700 grejev lahko preživijo tudi vakumsko okolje vesolja.
Drugi večcelični organizem, odporen na sevanje, najdemo v družini parazitoidnih os, imenovanih Braconidae. V tej družini najdemo tudi najmanjše predstavnike žuželk, preživijo pa lahko sevanje okoli 1800 grejev brez izgube plodnosti. Pri svojem razmnoževanju uporabljajo zametek sto milijonov let stare skupine poli DNA virusov, s katerim okužijo gostitelja in oslabijo njegov imunski sistem, kar ličinki ose omogoči, da se razvije in odraste v telesu drugega organizma.
Po napadu na Japonsko se je razvila podoba planeta Zemlja, ki naj bi mu po jedrski vojni zavladali ščurki. Takrat so namreč opazili, da so bili ščurki edini, ki so napad preživeli. Glede na vse vrste, ki smo jih že opisali, pa lahko sklepamo, da so bili ščurki zgolj edine živali, ki so jih opazili s prostim očesom. Hipotezo o odpornosti ščurkov so testirali Mythbustersi v popularni poljudno-znanstveni oddaji Discovery Chanella. Pokazali so, da vrsta Blatella germanica preživi 100 grejev ali več le v 10 odstotkih. Vsi osebki pa so umrli, ko so bili izpostavljeni sevanju 1000 grejev. To pomeni, da so glede na ta poskus ščurki le 6 do 15-krat odpornejši od človeka. Resnejših raziskav o odpornosti ščurkov nismo zasledili, dejstvo pa je, da so zaradi počasnejše delitve celic in zaradi levitev žuželke v splošnem na ionizirajoče sevanje odpornejše kot sesalci.
Poslušali ste 27. oddajo Frequenza della Scienza. Z njo zaključujemo triptih oddaj o orožju in bombah, ter njihovih posledicah na naše vsakdanje življenje. V naslednji oddaji pa vas vabimo, da z nami preverite, kako radikalen je svet virutalne resničnosti.
Radioaktivnost smo merili Ian, Rok, Maja in Urša.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj