Okoljsko varstvoslovje

Osemnajst let po sprejetju Kyotskega protokola so se narodi Združenih narodov zopet združili v mestu ljubezni. Ljubezni do planeta. Udeleženci pariške konference so, zahvaljujoč  ameriškemu vodstvu, 12. decembra rešili svet pred največjo grožnjo – globalnim segrevanjem. Omejili ga bodo namreč na manj kot 2 stopinji celzija. Zaupajmo znanosti in se ne sprašujmo, zakaj omejitev ni raje določena s količino dovoljenih izpustov. Zgodovinski preobrat finančne ekologije v Parizu je navdušil tudi številne izmed 600 000ih protestnikov po celem svetu, razen tistih, ki so prepričani, da ni treba spremeniti le klime, ampak tudi sistem, ki jo segreva.

Pariški okoljski pogovori so ignorirali stališče svetovne konference v Boliviji, da vprašanje klimatskih sprememb zahteva politično spremembo. Ker okolje ogrožajo predvsem razvite države in multinacionalke, varuje pa ga po večini lokalno prebivalstvo, reševanja okolja ni mogoče prepustiti trgu z dovolilnicami za onesnaževanje, temveč je potrebno razpustiti prav ta koncept trga. Konferenca v Boliviji je bila sklicana po neuspešni konferenci v Kopenhagnu in je sploh prvič iz perspektive globalnega juga opozorila, da glavno škodo okolju ne prizadeva nek življenjski stil ali mirnodobna industrija, ampak vojne za naravna bogastva in njihovo surovo izkoriščanje. V prizadevanju za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, je tudi pariška konferenca izpustila na primer vprašanje kontaminacije z osiromašenim uranom od Balkana, skozi Bližnji vzhod, do Somalije, in problem uničenja kmetijskih površin v vojni z drogami.

Zahteve svojih domačih skupnosti so nasilno utišale in marginalizirale iste vlade, ki naj bi se na pariških okoljskih pogovorih vneto zavzemale za planetarno ohlajanje. Pripadniki skupnosti v prizadevanjih za zaščito zemlje in naravnih virov niso izpostavljeni le nasilju in drugim kršitvam človekovih pravic, ampak so postali tudi tarče protiterorističnih zakonov. Ti se uporabljajo za zatiranje uporov proti vladnim politikam, ki bodisi neposredno prispevajo k degradaciji okolja, ali pa posredno, ko dovoljujejo izkoriščanje območij ne glede na morebitne negativne posledice za okolje.

Lokalno prebivalstvo se obravnava kot »teroristične skupine«, če zahtevajo pravico, da soodločajo o posegih v njihov prostor in se jim upirajo. Tako je Kanada označila protestniške prvotne prebivalce skupaj z okoljevarstveniki za »nasilne ekstremiste« in sprejela protiteroristične zakone, ki omogočajo varnostno ukrepanje proti vsakemu delovanju, ki spodkopava suverenost, varnost ali teritorialno integriteto države in ogroža življenja in varnost državljanov.

V Ekvadorju so bili številni lokalni voditelji obsojeni terorizma in sabotaže, v Čilu antiteroristični zakon dovoljuje opredeljevanje odporniških dejanj kot aktov terorizma in posledično legitimira neupravičeno zaostrene ukrepe represivnih organov proti staroselskim protestnikom. Le nekaj tednov nazaj je Human Rights Watch objavil poročilo o Brazilskem protiterorističnem zakonu. Zasedbe krajev, cest, šol, javnih ali privatnih stavb se smatra kot teroristično dejanje, če ga motivira politični ekstremizem s ciljem izzvati splošno paniko. Glede na pretekle akcije brazilskih protestnikov, ta zakon daje zeleno luč, da se vsaka oblika javnega nasprotovanja uničevanju okolja obravnava kot »terorizem«.

Kot kažejo naše domače razmere, ista varstveno-varnostna politika, ki naj bi staroselce ščitila pred migranti, s svojimi ograjami uničuje življenje lokalne skupnosti. Varstveniki identitete okolja in ljudstva se mimogrede spremenijo v varnostnike in v lokalnih nergačih vidijo ekstremiste, ki spodkopavajo državno varnost. Tako so prebivalci iz Kostela najprej služili kot primer najbolj ogroženih zaradi begunske nevarnosti, zdaj pa jih, ko so začeli s svojimi pobudami segrevati okolje, pošiljajo na drugo, nedržavotvorno stran žice, najbolj radikalni pa kar na njo. Prav tako je bilo potencialnim segrevalcem med konferenco v Parizu prepovedano zbiranje. Kot sem že omenil v oddaji pred dvema tednoma (http://radiostudent.si/univerza/jak-dijak/spolitizirana-apoliti%C4%8Dnost), v Franciji niso prepovedani le shodi, pač pa oblasti izvajajo hišne preiskave pri podnebnih aktivistih in jim odrejajo hišne pripore. Obravnavajo jih podobno kot potencialne teroriste.

Zunanji minister je na vprašanje, ali ne poviševanje izdatkov za obrambo države manjša količino denarja za penzije, odgovoril naslednje: »Da lahko uživamo v pokoju, potrebujemo najprej varno državo«. Podobno tudi preprečevanje globalnega segrevanja ni mogoče brez vzpostavljanja globalne varnosti, ki ni problematična zgolj zato, ker uvaja varčevalno politiko pri izpuščanju toplogrednih plinov, istočasno pa vsiljuje sporazume, ki morebitne poskuse zaščite okolja dopuščajo le, dokler ne ogrožajo interesov kapitala. 

Še bolj zaskrbljujoča je obravnava slehernega lokalnega odpora kot ekstremizma in terorizma. Zdi se, da tu sploh ne gre več za varstvo okolja, ampak za varnost - za zgodovinsko utemeljeno pravico zahodne varnokracije, da rešuje svet pred globalnim segrevanjem tako kot ga je in ga še vedno rešuje pred neubogljivimi lokalnimi tirani, kljub katastrofalnim posledicam tega koncepta in te prakse. Okoljevarstvena retorika se tako izkazuje zgolj kot še ena v nizu pravičniškega liberalizma, ki je stoletja legitimiral kolonializem in imperializem. V Parizu so bili sprejeti projekti, ki naj bi ublažili škodljive vplive človeka na okolje in rešili svet, tisti, ki so najmanj prispevali k njegovemu uničenju pa bodo še naprej nosili posledice tako njegovega uničevanja kot njegovega reševanja. Označevanje odporniških gibanj zoper te procese kot teroristična in posledično zatiranje teh radikalnih členov so pravi protokoli ohlajevanja našega planeta. Zato je skrajni čas, da v protestniškem duhu časa, čim bolj segrejemo in onesnažimo okolje, kakršnega predvidevajo varnostne čistke našega starega kontinenta. Onesnaženi vseh dežel, segrevajte!

http://www.pravapeticija.com/v/35713557/63RLUE

https://www.facebook.com/jak.dijak