Svobodoiskateljstvo

V okviru filmskega festivala Kinotrip, sem zajahal oziroma se zapeljal s paradnim konjem svobode francosko-turške režiserke Deniz Gamze Ergüven. Mustang, posnet v letu 2015, je bil že nominiran za Oskarja, prejel je LUX nagrado evropskega parlamenta, prejšnji teden pa je bil na mladinskem festivalu edini film, ki so ga za predvajanje določili vsi člani organizatorskega kolektiva. Če kdo še ni slišal za ta film ali ne ve za kaj gre, zgodba opisuje 5 sester, ki jim je umrl oče, zato živijo z babico in stricem na turškem podeželju, kjer so žrtve represivnih ruralnih norm. Ker so se po pouku špricale s fanti, so zaprte v hišo, v kateri jih babica preoblikuje v material za omožit. Počasi jih obljubljajo in razdajajo raznim tipom, od starejše do najmlajše, vendar se plani sfižijo, ko se tretja ubije, četrta in peta pa zbežita v Istanbul s pomočjo lokalnega hipsterja.

Prva stvar, ki jo pomislimo ob tem je, kot je v svoji recenziji zapisal Valent Pavlić, da so pripadniki francoske festivalske publike največji jugonostalgičarji, ki se, odkar je šel Kusturičin Oče na službeno potovanje, preprosto ne morejo nasititi balkanskega primitivizma in orientalskega divjaštva. Nepobrit, represiven turški ujak oziroma motivika Turcev, kurcev in petih zaprtih devic je torej zares idealna za francosko filmsko elito. Na Kinotripu sem se imel priložnost pogovarjati z dvema izmed igralk – Ilaydo Akdogan in Tugbo Sunguroglu, ki sta trenutno dijakinji zadnjega letnika. Vprašal sem ju, če se tudi izven prikazanega v filmu v turški družbi počutita kot zaprti devici.

Izjava v posnetku oddaje.

Igralki pravita, da se odnos turške družbe do žensk in seksualnosti zelo razlikuje med posameznimi regijami in družinami. Čeprav sta slišali zgodbe, podobne tisti v filmu, sami nista v položaju vlog, ki jih igrata. Kako sta se torej vživeli v karakterje?

Izjava v posnetku oddaje.

Po mnenju igralk glavno sporočilo filma ni zaostalost turškega podeželja ali prikazovanje Francozom všečnega balkanskega primitivizma, temveč univerzalno iskanje svobode, ki je ne gre nujno iskati na zahodu. Kot sta to povedali Ilayda in Tugba, je v filmu Istanbul kraj, kjer dekleti najdeta svobodo. Vseeno pa v jedru filma ostaja liberalna filozofija, glede na katero je cilj vsakega mladega človeka iskanje svobode, ki je seveda popolnoma neopredeljiva in relativna, ampak obenem postavljena kot absolutna univerzalna norma našega delovanja.

Čeprav ima film smešne trenutke, za katere se gledalcu oziroma gledalki sprva zdi, da služijo kot ironični, subverzivni elementi, se ta občutek zgubi zaradi svobodoiskateljskega duha, ki v filmu vedno bolj rine v ospredje. Humor tako ni več dekonstrukcija norm, temveč manifestacija svobode, ki v sceni pred samomorom tretje sestre služi kot nekakšna uvertura v samožrtvovalno svečeniško dejanje v imenu osvoboditve. Elementi v filmu, ki bi bili lahko uporabljeni za subtilno in avtentično kritiko družbe, stopnjujejo patetiko, namesto, da bi ironizirali. Reprezentacija mladih, ki je podana v Mustangu, je poenostavljena redukcija, ki znotraj proslavljanja svobode pravzaprav le potrjuje stereotipe o mladih, ki kot svobodo označujejo lastno naivnost, omejenost in neizkušenost. Avtorica filma s svojo idealizacijo redukcionistične predstave o mladih zastopa le nasprotno stališče tistih, ki mularijo kriminalizirajo, ne predstavlja pa alternativne naracije o mladih.  

Festival se je zaključil s projekcijo nizozemskega filma Princ, ki je na prvi pogled High school musical z boljšo muzko. Za razliko od Mustanga prikazuje zgolj 4 devičnike - skupino fantov v blokovskem naselju amsterdamske revne četrti. Zgodba se vedno bolj fokusira na Ayouba, ki mu je všeč nedostopna punca, njegov fotr je đanki, sestra začne hoditi z njegovim najboljšim prijateljem. Skratka, vsi klišeji na enem igrišču. Po drugi strani pa se film kljub temu od tega distancira in to osnovno nezanimivo shemo popestri z elementi »visenja pred blokom«. Pogreb mrtvega očeta ima ironično konotacijo, mešajo se različne žanrske tehnike, tako da na koncu sam film postane kot nekakšna igra oziroma preambiciozno zastavljena drama za šolsko seminarsko nalogo. Po drugi strani pa tudi Princ vztraja pri reprezentaciji mladih kot precej preprostih, nekonsistentnih, a kljub temu zabavnih ljudi.

Kako torej sploh misliti ali prezentirati mladinski film kot nekaj, kar mladih ne zgolj objektivira. Kaj sploh označuje beseda mladi, ki je bila vseprisotna tekom festivala Kinotrip? Je to termin, ki ima nek pomen samo kot statistična enota? Bi bilo kaj bistveno drugače, če bi mladinske filme ustvarjali mladi in ne tako imenovani odrasli? Ne nujno, saj bi bila tudi naša kreacija lahko zgolj produkt nekih klišejev in reprezentacij, ki bi jih pobrali od profesionalcev in profesionalk. Je sploh smiselno ločevati mladinski film kot posebno kategorijo, ki naj bi imela za tarčno publiko mladino ali specifično vsebino, povezano s prav edinstvenimi problemi, značilnimi zgolj za to skupino »mladih«? Kinotrip bi bil torej dober projekt, če bi v prihodnosti projekcije filmov pospremil tudi s prevpraševanjem reprezentacij in klišejev v prikazovanju mladih.

https://www.facebook.com/jak.dijak