Cicigan je cicifuj

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je 1. junija v javno razpravo, ki se je zaključila 15. junija, poslalo predlog štirih zakonov: Zakona o urejanju trga dela, Zakona o socialno varstvenih prejemkih, Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Zaenkrat še ni znano, ali bo datum obravnave v državnem zboru pred ali po parlamentarnih počitnicah, ki trajajo od 15. julija do 31. avgusta. Strokovna javnost opozarja, da nekateri zakoni očitno diskriminirajo že sicer marginalizirane posameznike in skupine. 

V oči namreč najbolj bode zakon, ki bo otroke in družine prizadel, v kolikor otrok ne bo obiskoval osnovne šole, inšpektorat pa bo zoper starše uvedel postopek. V tem primeru se otroški dodatek tri mesece ne bo izplačeval v denarju, temveč v naravi. Profesorica Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo, ki se ukvarja z družbenimi neenakostmi, revščino, socialno državo, spolom in mladino, je že poudarila, da bo ta zakon prizadel romske otroke in njihove družine oziroma da je bil po njenem mnenju zakon namerno zasnovan tako, da bi kaznoval ta del populacije. Katarina Meden iz društva Mozaik predstavi delo z romskimi družinami in se opredeli do zakona o otroškem dodatku. 

Izjava

Minister Janez Cigler Kralj je v svoji izjavi zakon komentiral z dikcijo, ki je poskušala spremembe prikazati kot pozitivne, s tem pa je – tako se zdi – izkazala predvsem precejšnje nerazumevanje kompleksnosti položaja Romov. Dejal je, da želi otrokom pokazati, da je na njihovi strani in da starši nimajo pravice uničevati njihove prihodnosti, toda kaznovalna politika je le redko učinkovita in ne bo rešila strukturnih razlogov za odsotnost pri pouku. Kot je poudarila Meden, pa so včasih tudi otroci tisti, ki zavračajo šolanje, ne njihovi starši. Danes sicer od 14. ure naprej poteka 12. nujna seja Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki obravnava položaj pripadnikov romske skupnosti v Sloveniji v času razmer epidemije covida-19.

Nadalje bodo za tretjino nižji otroški dodatek prejemali mladostniki, ki po končani osnovni šoli izobraževanja ne bodo nadaljevali. Otroški dodatek je namreč namenjen preživljanju, vzgoji in izobraževanju otroka ali mladostnika. V Levici so sicer že opozorili, da temu ukrepu nasprotujejo, saj bo po njihovih besedah revščino nekaterih mladih to le še poglobilo, vzroki za prenehanje šolanja pa pogosto ležijo v hudih stiskah in kompleksnih življenjskih okoliščinah. 

Spremembe se bodo zgodile tudi na področju državnih štipendij. Vlada bi dodatnih devet milijonov evrov namenila za državne štipendije, a štipendije, ki v povprečju znašajo 120 evrov, ne bodo višje, temveč bodo do njih upravičeni tudi dijaki in študenti iz družin, ki dosegajo tudi do 1053 evrov neto dohodka na družinskega člana. Trenutno so do štipendije upravičene tiste osebe, katerih mesečni prihodek na družinskega člana ne presega nekaj več kot 680 evrov. Poleg tega se pri pogojih za prejemanje državne štipendije ne bo več upoštevalo premoženja, kot so nepremičnine in premičnine. Komentira študent Matej Zupanc.

Izjava

Spremembe zakonov na splošno pa pokomentira Jakob Počivavšek iz Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam 

Izjava

Argument ministra, da bo aktivacijska politika izboljšala socioekonomski položaj brezposelnih s tem, ko bo od le-teh po šestih mesecih terjala, da sprejmejo delo z dvema izobrazbenima stopnjama nižje, je neskladen z argumentom, da izobrazba predstavlja glavni način za izhod iz revščine. V primeru šestmesečne brezposelnosti izobrazba namreč izgubi vrednost. Gre za paradoksalna ukrepa oziroma sporočilo, pove Počivavšek.

Izjava

Slovenija tako nadaljuje – ali dodobra začenja – pot socialne države od skrbstvene k aktivacijski; različne oblike socialne pomoči ne bodo prišle do tistih, ki jo potrebujejo, temveč do tistih, ki si jo sami zaslužijo. O takšnem zasuku v knjigi Ponovno izumljanje socialnega piše Stephan Lessenich. Avtor ugotavlja, da se socialna država ne razkraja, ampak spreminja svoj način nadzorovanja in discipliniranja posameznikov, ki morajo postati samoaktivni in samonadzorovani. Gre za še en premik v smeri individualiziranja in spodbujanja internalnega pristopa k življenju, ki odgovornost za dostojno življenje z države prelaga na posameznika.