Dijaški samomori

*Po podatkih Statističnega urada RS si je leta 2010 življenje vzelo 28 mladih med 10. in 24. letom.

Dijaški samomori

Lani smo v kinodvoranah ploskali slovenskemu filmu Razredni sovražnik, v katerem dijakinja nekega razreda stori samomor, ostali pa za to okrivijo novega učitelja nemščine. Če ob strani pustimo večplastno zgodbo in razplet, film črpa temeljni zaplet iz resničnih dogodkov, ki se še kar dogajajo. Minuli teden se je na Gimnaziji Vič ubil že drugi dijak v enem letu, zelo odmeven pa je bil lanski samomor dijaka s Šubičeve gimnazije, ki je skočil z Nebotičnika. V tokratnem prispevku ugotavljamo, ali je res kriv učitelj, ali pa je spekter vzrokov morda nekoliko širši.

Delež samomorilcev, mlajših od 20 let, je višek doživel konec 90. let, ko je znašal skoraj 5 % vseh samomorilcev v državi. Do danes je ta delež padel na približno 2 %. Državni Statistični urad za leto 2010 poroča, da je uspešnih bilo 12 samomorilcev med desetim in devetnajstim letom, do 24. leta pa je ta številka še dvakrat večja. Pri tem velja omeniti, da je število neuspešnih poskusov samomora po nekaterih raziskavah tudi do trikrat večje. Daleč največje število samomorov, tako med odraslimi kot med mladimi, je v severovzhodni Sloveniji s centrom v Celju, medtem ko se proti Primorski zmanjšuje.

Med samomorilci je delež fantov skoraj štirikrat večji od deleža deklet, čeprav dekleta bolj pogosto razmišljajo o samomoru in ga pogosteje neuspešno poskušajo izvesti. Razlike so tudi pri izbranih sredstvih, saj fantje ponavadi izberejo bolj učinkovite metode, kot na primer obešanje in strelno orožje, medtem ko se dekleta pogosteje poslužujejo potencialno rešljivih načinov odvzema življenja, recimo z zaužitjem tablet. Razlikovanje med spoloma poskuša pojasniti Vita Poštuvan, namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora, ki mladim v praksi pomaga preko spletnega portala Živ?-Živ!.

(izjava v posnetku)

Zahteva po nečustvenosti je le ena oblika pritiskov, s katerimi se mladi srečujejo v času šolanja. Gimnazijski učitelji poročajo, da otroci iz sistema devetletke prihajajo povsem oropani kreativnosti in samostojnosti. Že v osnovnih šolah desetletne otroke navadijo na kupe vsakodnevnih domačih nalog in tedenska preverjanja znanja, rezultati katerih morajo seveda zadostiti pričakovanjem staršev, ki hkrati pričakujejo tudi vestno obiskovanje glasbenih šol in jezikovnih tečajev. Raziskave kažejo, da so osnovnošolci v zadnjem triletju devetletke s tako ali drugačno obliko šolanja obremenjeni med 12 in 14 ur na dan. Za primerjavo: delavnik odraslega uslužbenca v javni upravi, poslednjem stebru spoštovanja predpisov delovne zakonodaje, ne sme presegati osem ur. Pri tem so šolarji pogosto pod bistveno večjim stresom, kajti marsikateri starš se z zgolj povprečno nadarjenostjo svojega potomca enostavno ne more sprijazniti. Če upoštevamo, da je za zdrav razvoj otrok potrebna tudi zadostna količina spanja, jim za veselo, igrivo in brezskrbno otroštvo v dnevu enostavno zmanjka ur. S tem ko imajo zelo omejene možnosti odkrivanja svojih interesov in njihovega kreativnega izražanja, se jih v resnici robotizira in iz njih ustvari poslušne in ubogljive zombije, še preden dobro stopijo v najstniška leta.

Učenci pridejo v gimnazije že povsem vkalupljeni v učni proces in preveliko težo pripisujejo ocenam, obšolski dosežki in aktivnosti pa so postranskega pomena, vkolikor se z njimi ne pridobiva točk za štipendije ali želene fakultete. Učitelji se pritožujejo, da dijake zanima samo snov, ki bo na testu oziroma maturi, podajanje splošnega znanja pa je razumljeno kot nepotrebno zapravljanje časa, ki ne služi nobenemu cilju. Razloge in posledice takega vrednotenja šolskega dela pojasnjuje dr. Robert Masten, docent za klinično psihologijo na Oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete.

(izjava v posnetku)

Z njim se strinja tudi Vita Poštuvan:

(izjava v posnetku)

Člani dijaških skupnosti sicer pogosto ne vidijo svoje privzgojene pretirane ambicioznosti, temveč za probleme krivijo šolski sistem, ki naj bi postavljal previsoke kriterije. Vanj je namreč že prodrla ideja liberalne tekmovalnosti, ki gimnazije razvrščajo glede na uspešnost njihovih dijakov na maturi, čeprav uradno to ni dovoljeno. Prevzema se tudi ideologija človeškega kapitala, skladno s katero se investicija v družboslovni ali humanistični študij enostavno ne izplača, skladno s tem tudi starši in država pritiskajo na šole, naj vendar spodbujajo naravoslovje.

Dijaki se pritožujejo, da so naravoslovni predmeti preveč podrobni za nekoga, ki mu bolj ležijo druga področja, hkrati pa se ravno ta druga področja postavi na stranski tir in tako na nek način razvrednoti naravoslovno nenadarjene. Najbolj očitno se to kaže pri podeljevanju štipendij, kjer so rezultati naravoslovnih tekmovanj ovrednoteni boljše od dosežkov z družboslovnih tekmovanj. Učitelji so na drugi strani obupani, kajti nenehoma morajo spuščati kriterije osvojenega znanja, saj v primeru slabih ocen starši pogosto tudi z odvetniki pritiskajo na ocenjevalce, zakaj ocene ne ustrezajo njihovim pričakovanjem. Če starši z odvetniki ne pretiravajo s skrbnostjo za dobrobit, beri dobre ocene svojih otrok, pa so ponavadi povsem odtujeni od šolskega življenja svojih najmlajših. Z učiteljem sploh ne komunicirajo oziroma opažanja, opozorila in nasvete dojemajo kot nesprejemljivo pametovanje o vzgoji njihovih potomcev. Znotraj šolskega sistema si v primeru stisk torej stojijo eden nasproti drugemu, dr. Robert Masten pa glavne okoliščine, ki vodijo v samomor, vidi tudi izven šolskega sistema.

(izjava v posnetku)

Poleg navedenih okoliščin je eden od dejavnikov tveganja tudi samomor v socialnem krogu mladostnika. Raziskave kažejo, da vsaka tovrstna smrt napelje na razmišljanje o lastnem samomoru pri kar šestih bližjih osebah. Ne glede na to, kako utopično se sliši, bi država morala skrbeti za dobrobit svojih državljanov. A državna prizadevanja dr. Masten ocenjuje kot nezadostna.

(izjava v posnetku)

Enega možnih razlogov, zakaj država tako slabo sistematizira reševanje problemov samomora in kako je možno, da je svetovanje nadstandardna storitev, izpostavlja Vita Poštuvan. V slovenski postkrščanski družbi je namreč samomor še vedno velik tabu, sam samomor pa strogo osebni dogodek v življenju posameznika in njegovih svojcev.

(izjava v posnetku)

V 21. stoletju in v družbi, ki je nadvse samozadovoljna, da je v primerjavi z islamističnimi skrajneži uspešno izpeljala sekularizacijo, vodje šol ne dovolijo odpiranje pogovora na temo samomorilnosti in depresije. Nekdo, ki je bil imenovan za vodenje ustanove nekaj generacij mladih, degradira debato o reševanju občutljivih osebnih stisk na škodenje ugledu ustanovi in s tem zada zadnji žebelj v krsto naraščajočemu številu mladih v stiski. Da je tabu v šolskem sistemu resnično prisoten, potrjuje tudi izkušnja pripravljanja tega prispevka. Za izjavo oziroma vsaj pogovor smo klicali svetovalne službe štirih različnih gimnazij, vendar so sodelovanje odklonile vse.

Na zadnjem ljubljanskem Festivalu dokumentarnega filma smo si lahko ogledali film Abeceda, v katerem so slavno pridni kitajski učenci prikazani kot papirnati zmaji, ki jih usmerjajo njihovi starši in učitelji. Ti papirnati zmaji vse preveč pogosto tudi pregorijo zaradi prevelikih apetitov ravno tistih, ki jih usmerjajo. Če se nad to oblastjo staršev in učiteljev nad otroci v kvazisvobodni zahodni družbi zgražamo, smo si pozabili nastaviti ogledalo. V želji po konkuriranju Kitajski na področju učinkovitega šolstva smo tudi sami začeli iz otrok ustvarjati papirnate zmaje. Če kateri izgori ali kako drugače pade z neba, pa namesto iskanja vzrokov raje preusmerimo pozornost na tiste, ki še otopelo plavajo po nebu.

Do vzgajanja papirnatih zmajev je kritična Tina.