Habilitacije, drugič

Pozdravljeni v oddaji Kaj pa univerza?, v kateri bomo danes nadaljevali s temo habilitacijskih meril. To so tisti kriteriji, ki jih visokošolski učitelji in učiteljice morajo izpolniti, da lahko kandidirajo za naziv docenta, izrednega profesorja in podobno. Sito, skozi katerega vsi ti kandidati potujejo, v rokah držijo habilitacijske komisije na ravni fakultet in univerz. Velikost in obliko luknjic v situ pa tkejo različni akterji, v ospredju je NAKVIS skupaj z visokošolskimi zavodi.

Univerza / Kaj pa univerza

CESARJEVA NOVA MERILA

Dr. Smrke in dr. Gorazd Kovačič o habilitacijskih merilih UL.

Hana Radilovič

 / 29. 6. 2018

S takimi podrobnostmi se zdi odvečno ukvarjati, večino časa namreč tkanje sita prepuščamo ljudem, izvoljenim v funkcije, ki naj bi se na to spoznali. Skrbi se v javnosti pojavijo šele ob primerih, kot je zavrnitev prošnje za naziv sicer spoštovanemu in izkušenemu pedagogu doktorju Marjanu Smrketu. V takih trenutkih se razširijo dvomi o tem, po kakšni logiki se merila postavljajo in ali lahko institucijam, zadolženim za skrb za kakovost, sploh zaupamo. Postavljati se začnejo vprašanja, kako na take primere reagirati. Kaj je potrebno, da se stvari spremenijo? V Smrketovem primeru smo po zadnjem dogajanju priča kombinaciji različnih pristopov. Sprva se je profesor odločil za protest, ko je javno oznanil svoj bojkot procesa habilitacije, kot je vzpostavljen na ljubljanski univerzi.

Smisel takega protesta, torej prekinitev delovnega procesa, se izjasni, ko pogledamo na to, kakšne so pogajalske možnosti med kandidatom za naziv in univerzo kot institucijo. Prvi je delavec, drugi delodajalec. Prvi ima v lasti le svojo delovno zmožnost in svoje znanje, drugi razpolaga s stavbo, financami, institucionalno močjo. Delavec lahko v tem primeru svojo moč črpa le iz upravljanja s svojo delovno silo, ki jo delodajalec potrebuje, da sploh obratuje. Grožnja z odvzemom delovne sile iz enačbe je edini zares gotovi način, da se delodajalca prisili, da pristane na pogoje delavca. Alternativni pristopi so bolj ali manj učinkoviti glede na to, koliko ugleda in podpore delavec uživa in v kakšnem finančnem položaju je delodajalec. Recimo temu kompromisni pristop, ki terja, da delavec požre dobro mero ponosa in pred delodajalca stopi v iluziji, da imata v pogajanjih enakomerno razporejeno moč. Takšna pogajanja potekajo potiho znotraj institucije, po pravilih igre, ki jih postavi delodajalec, torej univerza.

Za ljubljansko univerzo je jasno, da na prvo mesto postavlja lasten ugled v očeh tujih elit. Poleg tega je finančno podhranjena. Za delavca, v našem primeru kandidata za naziv, to pomeni, da se k javnosti ne more zateči brez sankcij niti kaj dosti prostora za postavljanje pogojev nima zaradi omejenih sredstev delodajalca. Izboljšanje stanja je po kompromisni poti v takih razmerah stvar lepih želja, kakršni koli napredki pa trajajo le tako dolgo, kot traja dobra volja delodajalca. Po drugi strani je bojkot oziroma odvzem delovne sile izjemno tvegan in dolgoročno nevzdržljiv pristop za delavca. Še posebej, če za sabo nima armade sodelavcev, ki bi storili enako in s tem stopnjevali pritisk na delodajalca. Kompromisna pot je z vidika golega preživetja bolj smiselna in je tista, za katero se odloči večina akademikov in akademičark. Ob tem bijejo počasen in negotov boj za boljše pogoje ne samo zase, ampak za vednost kot tako.

V današnji oddaji bomo prisluhnili dvema zaposlenima na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Prva je dekanja fakultete, doktorica Monika Kalin Golob. Njej bo sledil doktor Jernej Amon Prodnik s Katedre za novinarstvo. Kalin Golob nam najprej predstavi svoje stališče glede Smrketovega primera:

Izjava 1

Kalin Golob pojasni, da se počuti zavezano h konsistentnosti in enaki obravnavi vseh, ko pride do meril. Dokler bodo trenutna merila v veljavi, pravi, da jih bo upoštevala. Rešitev vidi kvečjemu v tem, da se merila spreminja preko sodelovanja v razpravah, kar sicer traja dlje, a se ji zdi ta opcija varnejša. Zato je tudi vesela, da se je Smrke naposled odločil prijaviti za naziv docenta, torej nižji naziv kot tisti, za katerega je bil zavrnjen. Kalin Golob pravi, da bo tako lahko sodeloval pri razpravah o spremembah meril znotraj fakultete, poleg tega da mu to zagotovi varnost zaposlitve.

Nekatera merila, na primer tisto o neprekinjenem trimesečnem bivanju v tujini ter tisto o sodelovanju pri projektih, vlečejo ločnice med generacijami. Bolj ustaljeni akademiki in akademičarke v zrelejših obdobjih življenja imajo pri izpolnjevanju teh meril manjše težave kot mlajši kolegi in kolegice. Ločnica se nato vleče tudi pri tem, kateri od prej omenjenih pristopov pri pogajanju jim je bližje, četudi so mlajši bolj izpostavljeni tveganju in posledično preferiranega pristopa pogosto ne udejanjijo. Kalin Golob ponudi svojo razlago za to ločnico:

Izjava 2

Ločnice se vlečejo, kot smo ugotovili že v prejšnji oddaji, tudi med naravoslovnimi smermi na eni strani ter humanističnimi in družboslovnimi na drugi. Kalin Golob to opaža pri merilu o bivanju v tujini:

Izjava 3

Ko smo prej govorili o tkalcih sita, torej tistih, ki merila postavljajo, smo omenjali v grobem dva akterja: NAKVIS in visokošolske zavode. V obeh primerih naj bi šlo za avtonomne institucije v oziru na gospodarstvo, državo in civilno družbo. Toda kakšen je odnos med njima, kdo ima prvo in kdo zadnjo besedo? Kalin Golob opiše zagato:

Izjava 4

V prejšnji oddaji smo od profesorja Kovačiča izvedeli za delovno skupino na UL, ki se trenutno ukvarja s habilitacijskimi merili. Za več informacij smo pisali na rektorat, od koder so nam odgovorili, da so v skupini enakovredno zastopani predstavniki različnih ved ter da je skupina šele začela z razpravo. V pogovoru s profesorico Kalin Golob smo nato izvedeli, da je tudi sama v omenjeni skupini, zato nam je lahko podala več podrobnosti:

Izjava 5

V naslednjem koraku se bomo premaknili h gledišču pripadnika mlajše generacije, doktorju Jerneju Amonu Prodniku s Katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede UL. Ta nam za začetek predstavi svoj pogled na Smrketov primer in komentira razliko med generacijsko zaznamovanimi stališči:

Izjava 6

Amon Prodnik nam pove tudi za pismo, ki so ga nekateri zaposleni na Fakulteti za družbene vede naslovili na tamkajšnji senat glede habilitacijskih meril.

Izjava 7

Glede omenjenega kriterija neprekinjenega trimesečnega bivanja v tujini Amon Prodnik navede primer svojega kolega, ki kljub dejanski vpetosti v mednarodno okolje kriterija, kot je zastavljen zdaj, ne izpolnjuje.

Izjava 8

Zaostrovanje meril Amon Prodnik razlaga kot varčevalni ukrep na področju kadrovanja na univerzi, kar nas vrne na neugodno pogojevalsko pozicijo delavca v času zmanjšanih sredstev delodajalca.

Izjava 9

Merila, ki so zavoljo aplikabilnosti ne glede na vsebino vede zasnovana vedno bolj kvantitativno, Amon Prodnik vidi po eni strani tudi v pozitivni luči.

Izjava 10

Te varčevalne ukrepe delavci na univerzi občutijo različno glede na generacijsko pripadnost. Amon Prodnik opaža, da so mlajši kolegi in kolegice posebej na udaru.

Izjava 11

Bolj negotov položaj porodi ostrejša nasprotovanja, večje skrbi in v marsikaterem primeru vodi v načelno držo, da bi se ubranilo neke osnovne standarde v vednosti in pri delovnih pogojih. Amon Prodnik to pozicijo mlajših kolegov in kolegic primerja s starejšo generacijo in ugotavlja paradoks, ki drži stvari v stanju, kakršno je. Varčevalne ukrepe bo mogoče premagati šele s premagovanjem te medgeneracijske vrzeli, kar posebej otežuje kompromisni pristop starejše generacije.

Izjava 12

S to mislijo zaključujemo oddajo, za katero smo želeli sicer dobiti tudi komentar doktorja Jurija Jakliča, predsednika Habilitacijske komisije na Univerzi v Ljubljani. Ta nas je napotil k službi za odnose z javnostmi na UL, rekoč, da tema zadeva delovanje univerze. Kot zanimivost pa lahko navedemo, da je podporo doktorju Smrketu izreklo tudi Slovensko sociološko društvo. Poleg tega se bo Smrke s celotno izkušnjo spopadel primerno svojemu poklicu in sicer tako, da jo bo strokovno zapopadel. Prijavil je namreč raziskovalni projekt z naslovom Alma mater ali strictus pater? Habilitacijska merila univerz  kot sredstvo discipliniranja.