Kaj pa po doktoratu? 2. del

V včerajšnji oddaji Kaj pa univerza? smo se v prvem delu prispevka z naslovom Kaj pa po doktoratu? dotaknili vprašanja položaja mladih raziskovalcev. Zanimalo nas je, kakšno je stanje raziskovalnih in pedagoških delovnih mest ter kakšna prihodnost čaka mlade raziskovalce po končanem doktoratu. Včeraj smo se pogovarjali s strokovnjaki in poznavalci področja, danes pa se bomo osredotočili na to, kako projekt usposabljanja občutijo mladi raziskovalci sami.

Ponovimo. Mladi raziskovalci so študenti podiplomskega študija in sočasni raziskovalci, zaposleni na določeni raziskovalni instituciji. Ob sočasnem doktorskem študiju so tako tudi v delovnem razmerju. V primeru, da jih zaposluje fakulteta, pogosto opravljajo tudi pedagoško delo kot asistenti. Pogoji za to se razlikujejo od fakultete do fakultete – ponekod so obvezne pedagoške ure že vključene v osnovno pogodbo mladega raziskovalca, spet drugje pa fakulteta dodatno pedagoško delo mlademu raziskovalcu izplačuje preko avtorske pogodbe. 

Potem obstaja še druga skupina mladih raziskovalcev, ki svojo pogodbo podpiše z raziskovalnimi institucijami, ki niso fakultete. To je najpogosteje kakšen inštitut ali raziskovalni center. Največja in najbolj poznana sta vsekakor Institut Jožef Stefan in ZRC SAZU. 

Projekt usposabljanja mladih raziskovalcev, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, je vsekakor eden boljših projektov. Na to opozori tudi Tea Romih, predsednica društva Mlada akademija, ki deluje na področju združevanja doktorskih študentov in raziskovalcev na začetku kariere.

Že v včerajšnjem prispevku smo opozorili na negotovo prihodnost, ki čaka mlade raziskovalce po opravljenem doktoratu. Pogosto se zanje ne odpre nobeno prosto delovno mesto. A obstaja še en aspekt, in sicer kaj se dogaja v zakulisju dela mladih raziskovalcev med samim usposabljanjem. Pogosto se zgodi, da je mladim raziskovalcem naloženo delo, ki ga mentorji ali katedre ne uspejo oziroma ne želijo opraviti. Slednje vključuje številna administrativna, birokratska, pa tudi pedagoška dela. Mladi raziskovalec tako postane podaljšek svojega mentorja, prepuščen sam sebi in dobri volji svojega mentorja, katedre ali centra. 

Predvsem fakultete imajo izredno nejasne strategije, kaj želijo z mladimi raziskovalci doseči, potem ko le-ti doktorirajo. To vodi v zelo negotovo prihodnost. Stopili smo v stik z mnogimi mladimi raziskovalci, ki pa se zaradi razmer in strahu pred izgubo možnosti nadaljnje zaposlitve pogosto ne želijo izpostaviti. Pogovarjali smo se torej s tistimi, ki imajo pretežno dobre izkušnje. O svoji osebni izkušnji je spregovoril mladi raziskovalec, ki je želel ostati anonimen.

IZJAVA: "Po eni strani so bila to ena od najlepših štirih let v mojem življenju. Zagotovo nam status mladega raziskovalca da številne ugodnosti: lahko raziskujemo,  delamo to, kar nas veseli, študiramo, kar nas zanima... In da smo za to praktično plačani, je res izjemno. Poleg tega ti da veliko možnosti hodit okoli in se udeleževati raznih konferenc. Tudi to je bila res izjemna izkušnja. Iz tega vidika je torej super. Slabo pa je, da država nima strategije, kaj bi z nami rada počela. Ko končamo štiriletno obdobje, smo prepuščeni samemu sebi. Moja izkušnja je verjetno vseeno nekoliko drugačna, saj sam nisem mladi raziskovalec na univerzi, ampak na raziskovalnem inštitutu. Zato nisem imel pedagoških obveznosti. Videl pa sem, kakšno je dejansko stanje na področju raziskovanja. Grozno. Praktično nimaš redne zaposlitve. Tudi, če je zaposlitev uradno redna, velja, da če so projekti, imaš službo, če ni projektov, nimaš službe. Po štirih letih dela na doktoratu, prideš pred to dejstvo, da če so projekti, si lahko zaposlen naprej, če ni projektov, pa ne moreš biti več zaposlen. V bistvu pa je absurdno, da imaš kot mladi raziskovalec skoraj še boljše pogoje kot marsikateri raziskovalec kasneje. Težave se torej začnejo, ko ti enkrat preteče ta status." 

Svojo izkušnjo je z nami delila tudi Lucija Dežan, ki je mesto raziskovalke dobila na Inštitutu za raziskovalne študije.

Oseba, ki trenutno aktivno zaseda položaj mladega raziskovalca na eni izmed ljubljanskih fakultet in želi za današnjo oddajo ostati anonimna, pravi, da je odnos fakultete sicer korekten, a popolnoma stihijski in ni usmerjen v razvoj. Ni namreč jasno, ali ima fakulteta željo in možnost, da to osebo razvija kot lasten kader, kar pa vodi v nejasno delo z njo. Ob tem dodaja, da se v primeru odhoda s fakultete po zaključku doktorskega študija pogosto pojavlja težava, da so mladi raziskovalci zaradi narave dela popolnoma odrezani od drugih mrež zaposlitev. Posledično imajo zelo omejene delovne izkušnje. Tako torej dobimo 30-letnega doktorja, ki je vzgojen za delo na fakulteti, a ga ta potem vrže na trg dela brez veščin, povezav in vpetosti v druge družbene sisteme. 

Pogosto se postavlja vprašanje, kje je meja med izkoriščanjem na eni in nabiranjem izkušenj ter opravljanjem raznovrstnih del v času usposabljanja na drugi strani. Komentira naš anonimni sogovornik.

IZJAVA: "Stvar je dvorezna. To, da so izkoriščani iz pedagoškega vidika, seveda je problem. Hkrati pa so to vseeno pomembne izkušnje, ki jih nekdo lahko dobi. Jaz na primer nisem imel pedagoških obveznosti in zdaj vidim, da imam manjko. Opazil pa sem, da sem s tem, da sem mladi raziskovalec na raziskovalnem inštitutu, dobil neke vpoglede v pisanje projektov. Tanka je meja med tem ko rečeš, da prihaja do izkoriščanja in pridobivanja pomembnih izkušenj. Kljub vsemu sem na ta leta gledal pozitivno. Bolj problematično je to, da ne država, ne institucije nimajo nobene strategije, kaj bi z njimi naredile. Tisto eno leto po doktoratu, enostavno ne veš, kaj bi počel. Gre za absurdno situacijo, ko ti poteče pogodba in si praktično brez zaposlitve. Če nimaš projekta, nimaš zaposlitve. Torej bi moral prijaviti projekt, preden status sploh poteče. Sam sem v zadnjem letu in bi moral prijaviti postdoktorski projekt, preden sploh naredim doktorat. Prvič je to nemogoče, drugič pa absurdno, saj zadnje leto delaš na svojem doktoratu zelo aktivno. Skoraj vedno prihaja do tistih nekaj mesecev brezposelnosti in odvisnosti od dobre volje kolegov, ki pišejo projekte."

Ob tem dodaja še eno sporno prakso prijavljanja na projekte.

IZJAVA: "Kot mladega raziskovalca te lahko pišejo za ARRS projekte. A vedno te pišejo z 0 urami. Kaj pomeni teh 0 ur? To pomeni, da nisi nič plačan, a vendar je gotovo, da boš vseeno neko delo imel v okviru tega projekta. Obstajajo seveda omejitve, ko si lahko zaposlen za 120 odstotkov. A ne bi bilo po tem takem boljše, da so tisti študenti, ki želijo delati onkraj svojega MR-ja, dodatno za to plačani? Po mojem mnenju prihaja do anomalije: ARRS omogoča, da se mladega raziskovalca piše na projekt, hkrati pa za to ni plačan." 

V tokratnem prispevku, ki je zaradi svoje obsežnosti razdeljen v dve ločeni oddaji, vseeno nismo zajeli tistih študentov, ki svoj doktorski študij financirajo s štipendijami zasebnih institucij. Zavedati se moramo, da so ti mnogokrat v slabšem položaju. Vsekakor bomo o njih več poročali naslednjič, zaenkrat pa poslušajmo še izjavo Romih.

Kaj pa lahko mladi raziskovalec vendarle stori v primeru, da se znajde v nevzdržni situaciji? Romih meni naslednje.

Vendarle se moramo zavedati, da nevzdržna situacija, v kateri se lahko znajde mladi raziskovalec, najpogosteje ni stvar individualne narave. Gre za sistemsko težavo, ko menjava mentorja ne vodi nujno v boljše pogoje. Še več, s takšnimi prijemi si mladi raziskovalec, ki si svojo pot v kariero šele utira, možnosti kvečjemu zmanjša. Kadar gre za sistemsko težavo, prava rešitev tiči zgolj v kolektivni akciji. Status mladih raziskovalcev pa je vendarle kratkotrajen, zato je sindikalen boj toliko bolj otežen. Kot nam je sporočil predsednik Visokošolskega sindikata Univerze v Ljubljani, Gorazd Kovačič, posebnega sindikata za mlade raziskovalce ni. Tudi če bi ta obstajal, verjetno ne bi imel večje moči, kajti le redki se včlanijo v sindikat takoj na začetku svoje kariere, sploh pa če je to prva zaposlitev za določen čas z negotovo prihodnostjo v določeni instituciji. 
Kot pojasni Kovačič, je edini reprezentativni sindikat v raziskovalni dejavnosti v tem trenutku Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in športa, krajše SVIZ, sicer pa na tem področju deluje tudi Visokošolski sindikat Slovenije. Položaja mladih raziskovalcev se ni mogoče lotiti z nekaterimi klasičnimi prijemi proti prekarnosti, saj kot opozarja Kovačič, še ne moremo govoriti o nezakonitem veriženju pogodb za določen čas, ampak gre za bolj za stvar ustreznosti samih nalog, ki jih opravljajo. Kovačič trdi tudi, da delovnopravnih vzvodov za njihovo varnejšo in dolgoročnejšo zaposlitev še ni, saj so mladi raziskovalci šele na začetku verige oziroma celo pred njo.