Kaj ti bo šola, če se ne moreš objeti

Današnjo oddajo Kaj pa univerza? začenjamo z nejasnostmi, ki so se pojavile z včerajšnje-današnjim preklicem-nepreklicem epidemije. Kot kaže, bodo ukrepi veljali do konca maja, Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, krajše SVIZ, pa se trenutno ukvarja z nerazčiščenim dogovorom o vrednotenju presežnega dela in varnostno-zdravstvenih tveganjih. Danes bi se namreč morali dobiti s predstavniki pristojnega ministrstva, to je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, krajše MIZŠ, ti pa so srečanje zadnji hip odpovedali. Tako učiteljice in učitelji, ki se s ponedeljkom vračajo v šole, ne vedo, ali bodo za dodatno delo in delo v tveganih razmerah tudi dodatno plačani. Več o tem pa prihodnji teden.

S ponedeljkom bodo karseda normalen učni proces začeli vrtčevski otroci, učenke in učenci prvega triletja, nekateri otroci, ki obiskujejo posebne programe izobraževanja, ter dijakinje in dijaki zaključnih letnikov srednjih šol. 

Ministrstvo je večkrat imenovalo razloge, zakaj v šolo ne bodo smeli vsi otroci. Pri manjšem številu otrok bo lažje zagotavljati razdaljo, prav tako bo manj možnosti za potencialen prenos okužbe. Učenke in učenci prvega triletja so načeloma premajhni, da bi dneve preživljali sami doma, obenem pa se učijo brati, pisati in računati, kar je ključno za usvajanje nadaljnjih znanj, zato je najpomembneje, da se - ob vračanju vse več staršev na delovna mesta - vstop v šolo najprej zagotovi njim. Enako velja za predšolske otroke. Devetošolke in devetošolci se teden kasneje, 25. maja, v šolo vračajo predvsem zato, da bodo lahko normalno zaključili osnovnošolsko izobraževanje in se še zadnjič podružili s svojimi vrstnicami in vrstniki. Ministrica Kustec je v sredinem Izodromu povedala, da upa in pričakuje, da si bodo devetarke in devetarji v razredu priredili - glede na razmere sprejemljiv - spodoben valeta žur. 

Kakšne bodo torej spremembe in kaj si o tem mislijo starši ter učiteljice in učitelji? V šolah se bodo vzpostavile nove skupine oziroma razredi, saj bo v istem prostoru naenkrat lahko do 15 otrok. S to zahtevo se pojavi določen problem: dva razreda se bosta razdelila na tri, kar pomeni, da bo v tretjem razredu polovica otrok iz enega in polovica otrok iz drugega razreda. Ta razred bo nekaj časa poučevala tretja učiteljica, nekaj časa pa se bosta izmenjevali razredničarki prvotnih razredov. Logično pa je, da razredničarki delujeta različno, da se pri obravnavi šolske snovi ne skladata povsem, ena prehiteva, druga zamuja, vsaka poudari druge stvari … Tako bo tudi s strani učiteljev potrebna dosledna komunikacija, ki bo omilila prepad med različnimi pristopi, če ga že ne bo premostila. 

Po eni strani so ravnateljice, učiteljice in starši - za otroke ne vemo - z navodili za delo v vrtcih in šolah nezadovoljni, saj so ta prestroga, protislovna, predvsem pa niso primerna za otroke, zlasti najmlajše. Četudi jih do neke mere lahko razumejo, bodo na omejitve hitro pozabili ali pa priporočil ne bodo znali dosledno upoštevati. Roke si bodo že umili, kihali pa bodo verjetno vse povprek. V medijih je zaokrožilo več odzivov na omenjena navodila; vsekakor je najudarnejša izjava, da »to ne bo šola, temveč taborišče ali zapor«. 

Izjava vseeno zveni pretirano. Šole so še vedno polne pisanih plakatov in risbic, iz učilnic bo umaknjen le manjši del igrač, ki se jih ne da enostavno razkužiti, oglašanje otrok bo verjetno še toliko glasnejše, saj jim bo situacija zanimiva. Hrana bo ista, učitelji tudi. Znašli se bodo, še posebej zato, ker se načeloma neizmerno veselijo, da ponovno srečajo prijateljice in učitelje. 

Nekatere starše skrbi, da bo nov šolski vsakdan otrokom povzročil več stisk, žalosti, frustracij in nezadovoljstva kot pa veselja, da so ponovno skupaj s sošolkami in sošolci. Pričakujejo, da bodo otroci, ko se bo učiteljica prikazala v maski, doživeli neozdravljive travme, četudi svoje starše gledajo v maskah že cela dva meseca, učitelji pa se tako ali tako lahko odločijo, ali bodo med učno uro - ko bo zagotovljena primerna razdalja - uporabljali masko ali ne. Navodila bolj skrbijo starše kot otroke, četudi bo tamalim vsekakor težko ohranjati primerno razdaljo, si ne izmenjevati igrač ali pisal in podobno. 

Ministrstvo poudarja, naj bodo učitelji pri izvajanju ukrepov življenjski, saj vseh ukrepov ne bo moč dosledno upoštevati. Saj bodo tudi morali biti, ker vsi vedo, da priporočila niso absolutno izvedljiva. V razredu bo poučevala ena učiteljica. Če bo kateri izmed otrok med uro moral na stranišče, se bo tja odpravil sam. In potem lahko na stranišču sreča prijateljico iz drugega razreda. Morda se bosta objela, morda pa ne. In kdo bo vedel, da si kak otrok ni umil rok? Da ni - ker je zdaj toliko bolj zabavno - poslinil sten na hodnikih? Nadalje se zna zgoditi, da se bodo kateri izmed otrok skupaj vozili v šolo ali domov, ali pa se že tako ali tako družijo na domačih dvoriščih in podobno. 

Če so nekateri starši proti odpiranju šol, se drugi veselijo, da se bodo otroci vrnili v šolo, in opozarjajo, da bi bilo edino prav šole odpreti za vse. Strah pred okužbo je poniknil, dva meseca homeschoolinga, ki je terjal še precej računalniške pismenosti, pa sta bila dovolj. Treba se je namreč odločiti: če se zdi, da je tveganje za okužbo še vedno veliko, šol sploh ni smiselno odpirati, če pa zaključimo, da smo epidemijo dobro obvladali in da se otroci zatorej lahko vrnejo v šole, naj bodo tudi varnostna navodila temu primerna, torej blažja. Ukrepi se namreč rahljajo tudi v vseh drugih okoljih javnega življenja.

 Za konec se obregnimo še ob vrtce. Triletnice in štiriletniki ne bodo mogli v igralnicah ves dan sedeti ločeno in se izolirano igrati, takoj ko bi igračo zavrgli, pa bi vzgojitelj poskočil, jo temeljito zdrgnil in postavil na neko visoko polico, vse dokler si te igrače ne bi zaželel kak drug otrok. Poleg tega so vrtčevski otroci zelo vešči vsakodnevne vrtčevske rutine: najprej je zajtrk, potem se bere pravljico in malo poigra, nato se gre ven. Sledita kosilo in počitek, potem pa spet prosta igra. Z nekajtedenskim premorom so, kot prvo, na nekatere izmed teh navad že pozabili, kot drugo pa bi za vzpostavitev nove rutine potrebovali precej več časa, zato se zna zgoditi, da bo v prostorih vrtcev več neudobja in negotovosti. 

Navodila takoj, ko se začne razmišljati o praksi - kaj šele, ko se jo začne tudi izvajati - postanejo priporočila, smernice, ohlapni nasveti. Vsi se zavedajo, da se bo, če se v šoli ali vrtcu pojavi okužen otrok, okužilo še več otrok. Glede na splošno stanje po Sloveniji pa v bistvu izgleda, da bo v vrtcih in šolah vse okej in da se bodo, upajmo, v vzgojno-izobraževalne prostore kmalu vrnili tudi tisti, ki zaenkrat ostajajo doma. O tem, kako se bodo ukrepi obnesli in o odpiranju fakultet, ki jih danes nismo omenili, pa naslednji teden.

Po vrtcih in šolah bi šla zijala past Hana.