PRAZNJENJE ŠTUDENTSKIH DOMOV
Sama izdaja odloka je stanovalce študentskih domov postavila v zelo negotovo situacijo. Študentje so bili o izselitvi namreč obveščeni v nedeljo, svoje sobe pa naj bi izpraznili najkasneje do dvanajste ure naslednjega dne. Tako so se morali mnogi soočiti z nenadno odločitvijo: oditi v domači kraj, s čimer bi tvegali, da morebitno okužbo prenesejo na družinske člane, ali ostati v študentskem domu, kar je po novem nezakonito. Informacija o sprejetem odloku se je hitro širila tako na socialnih omrežjih kot tudi med samimi študenti. Na tej točki se je vključila Uprava Študentskega doma Ljubljana, krajše ŠDL, je študente okrog pete ure pozvala z uradnim obvestilom k izselitvi obvestila. O tem smo se pogovarjali s študentom, ki želi ostati anonimen:
Tudi Nika, ki je v svojem študentskem domu ostala, ker ne želi ogrožati domačih iz rizične skupine, je imela podobno izkušnjo. Informacija se je najprej razširila po socialnih omrežjih, šele kasneje so jo uradno prejeli od uprave študentskega doma.
Izjemno kratek rok izselitve pa ni bil edini problem, s katerim so se soočili študentje. S ponedeljkom so se namreč zaustavili tudi vsi javni prevozi, ki bi jim omogočili vrnitev v domači kraj.
Tudi gibanje Kje bomo pa jutri spali?, ki že nekaj časa aktivno opozarja na stanovanjsko problematiko študentov, je istega dne opozorilo na ostale upravičene razloge študentov, ki jih vlada ni upoštevala, kot so strah pred prenosom okužbe domov in na poti domov, različne življenjske okoliščine, zaradi katerih se oseba ne more vrniti domov ali pa je ta vrnitev tvegana, in delovne obveznosti, ki jih oseba ima v Ljubljani. Skupaj s študentskimi predstavniki stanovalcev, gibanjem Akademski kolegij študentom in Študentsko organizacijo Slovenije so vladi Republike Slovenije predstavili zahteve po sprejetju ustreznejših ukrepov na stanovanjskem področju. Pogovarjali smo se s Saro Svati Sharan iz gibanja Kje bomo pa jutri spali?:
Mnogi študentje so se v strahu pred izselitvijo iz študentskega doma obrnili na upravo študentskih domov. Na spletni strani ŠDL-ja, je sicer bila navedena telefonska številka, ki so jo lahko študentje poklicali, a informacije s strani uprave so bile po izkušnjah večine naših sogovorcev skope in nejasne.
Govorili smo tudi s študentko, ki je sicer slovenska državljanka, vendar pa ima naslov stalnega prebivališča v drugi državi. Glede na sprejeti odlok ne spada pod izjeme, ki lahko ostanejo v študentskih domovih, hkrati pa znotraj Slovenije nima drugih bivalnih možnosti. Pomanjkanje informacij s strani uprave jo je do zadnjega držalo v negotovi in stresni situaciji.
Klara, namestnica predstavnika svojega študentskega doma, pove, da je študentski svet stanovalcev zbral mnenja in razloge študentov, ki si želijo ostati. Na podlagi tega so napisali dopis, v katerem so opozorili na skupine študentov, ki jih odlok ne zajema.
Nejasno je tudi, če se študentje, ki so domove zapustili pred odlokom ali v naglici, lahko vrnejo po svoje stvari.
Kontaktirali smo tudi upravo Študentskega doma Ljubljana, ki nam je zgolj potrdila uradno izjavo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, neuradno pa nam je zatrdila, da študentov ne bodo prisilno izselili iz študentskih domov.
Dan po izdaji odloka je pravnica Barbara Rajgelj, profesorica na Fakulteti za družbene vede, objavila pravno mnenje o njegovi nezakonitosti. Odlok naj bi posegal v več ustavno zagotovljenih pravic stanovalcev, med drugimi tudi v človekovo pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, za kar pa naj ne bi imel podlage v zakonu. Zakon o nalezljivih boleznih, na podlagi katerega je odlok bil sprejet, namreč dopušča prepoved zbiranja v študentskih in dijaških domovih, odlok pa z zaprtjem le-teh ne posega zgolj v pravico do zbiranja, temveč tudi do bivanja, saj je študentski dom bivanjski objekt. Odlok poleg tega posega v zasebno sfero, za kar prav tako nima podlage, saj zakon dopušča zgolj omejitve v zvezi z javnimi mesti, kar pa študentske sobe niso.
Saša Zagorc, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, v zvezi s tem pove, da študentskih sob ne moremo opredeliti kot “javnih mest”, ker bivanje v njih spada v koncept doma, kot ga opredeljujeta Evropska konvencija za človekove pravice in ustavna določba o nedotakljivosti stanovanja. Hkrati meni, da bi sodišče v primeru presoje zakonitosti odloka glede na nujnost in neizogibnost varovanja javnega zdravja verjetno dopustilo bolj široko in vladi naklonjeno tolmačenje koncepta "zbiranja". A poudarja, da bi bilo v bodoče smiselno imeti jasnejšo določitev možnih ukrepov že na ravni zakona. Z vidika sorazmernosti ukrepa se mu obenem zdi nujno, da bi bile izjeme od dolžnosti zapustiti sobo predvidene dovolj natančno in bi tako izključevale možnost, da bi slovenski študent z zapustitvijo sobe ostal brez alternativne nastanitve ali bi s potovanjem v drug kraj ali nastanitev ogrožal javno zdravje. Za te posameznike bi po njegovem vlada morala urediti nadomestno bivanje ali ustrezen varen prevoz.
Sporen pa je tudi sam postopek sprejema odloka. Čeprav je po Zakonu o nalezljivih boleznih za izdajo tovrstnih ukrepov pristojen minister za zdravje, je odlok sprejela vlada oziroma tako imenovani Krizni štab, ki ga je ustanovila 13. marca. Jaka Kukavica, doktorski raziskovalec na European University Institute v Firencah, meni, da za takšno ravnanje ne obstaja nobena pravna podlaga.
Kukavica dodaja, da sprejeti odlok ne predvideva nobene alternative za študente, ki bi se morali izseliti, s čimer v težko situacijo postavlja tudi študente, ki se domov ne želijo vrniti.
Uprava študentskega doma študentov ni izseljevala, odloka pa tako ni izvršila v celoti. Kukavica opozarja, da bi odlok lahko bil že na samem začetku bolje zastavljen.
Čeprav je študentske domove še pred sprejetjem odloka zapustilo od 80 do 90 odstotkov stanovalcev, je odločitev vlade, da iz Ljubljane, žarišča koronavirusa, odpošlje študente domov, zagotovo nepremišljena. Študentje bi odpotovali na vse konce Slovenije, z njimi pa tudi tveganje prenosa okužbe. Tistim, ki so ostali v domovih, je sprejet odlok povzročil občutek nenehnega strahu pred prisilno izselitvijo. Sara Svati Sharan opiše situacijo, v kateri je izvedela za možno evikcijo.
Odlok za stanovalce študentskih domov predstavlja še toliko večjo težavo, saj tako za študente kot druge prebivalce vsesplošna karantena pomeni izpad možnega finančnega dohodka, ker je opravljanja študentskega dela v večini primerov trenutno onemogočeno. Zaenkrat ni predviden nikakršen ukrep, ki bi študentom nudil nadomestilo, ne ve se niti, ali bodo študentje opravičeni plačila najemnin študentskim domovom. Slovenski primer neurejene situacije za študente ni izjema - študentski domovi se zapirajo v številnih državah, v Ameriki na primer poročajo o primerih, ko so bili študentje denar, namenjen za nadaljevanje študija, primorani porabiti za zadnji let domov.
Tudi na področju študentskega vprašanja mora država zagotoviti varnost socialnega položaja študentov. Zato pozivamo vlado, da oprosti najemnine in stanarine študentom in dijakom, ki so zaradi zaprtja študentskih in dijaških domov ostali brez namestitve. Vsem, ki so zaradi različnih življenjskih okoliščin ostali brez strehe nad glavo, pa naj se uredi ustrezno nadomestitev, ki omogoča samoizolacijo. Če je v teh kriznih časih in obdobju vsesplošne panike kaj zares pomembno, je to družbena solidarnost vseh nas.
V stanovanju je ostala vajenka Maruša.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj