Programiranje visokega šolstva
FOTO: "Stacked" by ant.photos is licensed under CC BY 2.0
Pozdravljeni v oddaji, v kateri obravnavamo že vsaj tretji Nacionalni program za visoko šolstvo, ki se skupaj z nekaterimi sorodnimi smernicami pripravlja vsakih deset let. Poleg besednih iger s praznimi označevalci, kot so »kakovost«, »učinkovitost«, »odličnost« in podobno se iz programa običajno razvidi interese, ki jih država uresničuje preko visokega šolstva. Pripravo programa ob začetku vsakega desetletja skorajda tradicionalno pospremijo kritike, da interesi niso obči, ampak zgolj partikularni. Ker se novemu programu kmalu obeta obravnava na odboru Državnega zbora in nato v parlamentu, bomo v današnji oddaji pogledali, kaj novega načrtuje Vlada do leta 2030 in katere težnje se nadaljujejo že od prej.
Pripadniki visokošolske in znanstvene javnosti, ki vsakih deset let spremljajo oblikovanje dokumentov, kot sta omenjeni program in poleg njega še resolucija o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije, že leta opažajo, da se snovalci smernic zgledujejo po priporočilih mednarodnih organizacij, kot je denimo OECD. Tako je predavatelj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, doktor Primož Krašovec, opisal svoja opažanja leta 2011 na plenumu o smernicah v visokem šolstvu.
Če skočimo iz leta 2011 še deset let nazaj v leto 2001, lahko v eni izmed oddaj Kaj pa univerza prisluhnemo tedanjim načrtom Ministrstva za izobraževanje ob pripravi programa visokega šolstva:
Kot vidimo danes, ni prišlo do zmanjšanja dela ob študiju, prej obratno. Po drugi strani se plačljiv študij ni toliko razširil, da bi vsi po vrsti jemali študentske kredite, se pa višajo skriti stroški študija. Programa visokega šolstva tako ne gre jemati kot točno napoved vsega, kar se bo zgodilo, se pa razbere določene težnje. Na prelomu tisočletja se je preko tedanjega programa nakazoval načrt uvedbe bolonjskega sistema, ki se je v Sloveniji dokončno uresničil leta 2009.
Tedanja napoved šolnin se je uresničila na tretji stopnji - v letošnjem programu visokega šolstva sicer trdijo, da želijo zagotoviti brezplačen študij na vseh stopnjah, kar bi pomenilo ukinitev plačljivega doktorskega študija, vendar s tem verjetno mislijo zgolj omejen obseg štipendij. Enako nejasno je, kaj snovalci programa mislijo, ko zapišejo, da bodo študente enakopravno obravnavali in denimo zagotavljali dostopnost študentskih domov. Študentom brez slovenskega državljanstva je v zadnjih desetletjih Slovenija onemogočila dostop do študentskih domov in tudi štipendij, lansko leto pa je zaostrila tudi pogoje za pridobivanje vizuma za bivanje. Temu težko rečemo enakopravnost, vprašanje pa je, ali lahko pričakujemo večje spremembe na tem področju.
Za upočasnjevanje uvajanja šolnin na prvih dveh stopnjah so zagotovo deloma odgovorna številna gibanja, ki so v zadnjih dvajsetih letih nasprotovala komercializaciji visokega šolstva. Eno od tovrstnih gibanj Mi smo univerza se je že leta 2011 postavljalo nasproti tedanjima predlogoma – tako programa visokega šolstva kot raziskovalne in inovacijske strategije. Član gibanja je bil tudi trenutni poslanec stranke Levica, Miha Kordiš:
OECD in druge mednarodne institucije eksplicitno delujejo na podlagi dveh prioritet: svobode trga in predstavniške demokracije. Prioriteta trga kot glavnega upravljavca družbe se kaže v predlogu prejšnjih in tudi v tokratnem programu visokega šolstva. Med drugim zasledimo diskurzivno ločevanje celotne družbe na gospodarstvo in negospodarstvo ter razumevanje razvoja visokega šolstva in raziskovanja kot zgolj sredstev za, citiramo, »pridobivanje konkurenčnega in kakovostnega kadra za potrebe trga dela prvenstveno v Sloveniji kot tudi širše v EU«. Konec citata.
Rektorji slovenskih univerz, združeni v Rektorsko konferenco, tovrstno podrejanje visokega šolstva domnevnim potrebam trga sprejemajo, vendar z določenimi dopolnili. Tako se je v imenu konference na predlog programa odzval rektor ljubljanske univerze, doktor Gregor Majdič. Citiramo: »Zavedamo se, da se moramo univerze odzivati na potrebe trga dela, vendar pa so za to potrebne strateške analize in usmeritve na ravni celotne države. Mladi ljudje, ki jih izobražujemo na naših univerzah, lahko s svojimi potenciali ustvarjajo gospodarstvo za višjo dodano vrednostjo. Nujno je upoštevati predvsem kakovost visokošolskega izobraževanja ter zagotoviti odlično izobražene mlade tudi na področjih, ki niso neposredno povezana z gospodarstvom, a so pomembna za razvoj in delovanje družbe znanja«. Konec citata.
Na tej točki na kratko obnovimo časovnico oblikovanja in sprejemanja programa. Svet za visoko šolstvo je aprila lani sprejel izhodišča in konec avgusta še sam predlog programa, zanj pa je nato Ministrstvo za izobraževanje odprlo javno razpravo, ki je trajala en mesec. Deležniki, med katere spadajo univerze, sindikati in tako dalje, so poslali svoje pripombe, nato pa se je dokument znašel na mizi Vlade. Ta je svojo različico predloga objavila in poslala v Državni zbor 13. januarja letos. Amandmaji se lahko vlagajo do 16. februarja, obravnava na odboru za izobraževanje pa se bo predvidoma zgodila 22. februarja letos. Istega dne bo v obravnavi na odboru tudi Znanstvenoraziskovalna in inovacijska strategija. K vložitvi in sprejetju amandmajev Nacionalnega programa za visoko šolstvo je včeraj z javnim pismom pričel spodbujati Visokošolski sindikat Slovenije. Tri ključne probleme pojasni doktor Gorazd Kovačič, predsednik sindikata.
Ni pa to edini problem programa za visoko šolstvo, kot nadaljuje Kovačič.
Javno objavljanje študentskih anket namreč po besedah Kovačiča zagovarjajo predvsem vodstva fakultet in univerz, kjer se nereprezentativne ankete uporablja za izvajanje pritiska nad sindikalisti in ostalimi kritičnimi predavatelji. V ekspertni skupini, ki je za Ministrstvo za izobraževanje pripravila predlog programa in katere članov nam ministrstvo ni želelo razkriti, je sodeloval tudi predstavnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije. Več pove njegov sekretar Branimir Štrukelj.
Od vseh strank, na katere so amandmaje naslovili, so do zdaj naleteli na pripravljenost za sodelovanje le pri stranki Levica.
Vladajočo stranko SDS smo vprašali, kaj menijo o predlaganih amandmajih, vendar se nam do zaključka redakcije niso odzvali. Čakamo prav tako še na odziv Ministrstva za izobraževanje.
Kot pojasni Kovačič, je v predlogu programa do zadnjega bila tudi smernica za tako imenovano sproščeno jezikovno politiko, ki bi dopuščala fakultetam in univerzam, da se same odločijo, koliko predavanj bo v slovenščini in koliko v angleščini. To je zagovarjal, kot pove Kovačič, predvsem rektor mariborske univerze, doktor Zdravko Kačič. Vlada je to v svoji različici predloga črtala. Kovačič takemu členu prav tako nasprotuje:
Poglejmo še stališča študentskih predstavnikov. Iz Študentskega sveta Univerze v Ljubljani so nam sporočili, da skladno s pravilniki stališča do programa ne morejo podajati brez predhodne obravnave na seji sveta. Nadaljevali so, da lahko pogovor in odločanje o nadaljnjih aktivnostih, vezanih na program visokega šolstva, umestijo na naslednjo sejo, ki bo predvidoma 10. februarja, iz česar razberemo, da zadeve pred našim povpraševanjem niti niso imeli namena obravnavati. V imenu Študentske organizacije Slovenije pa je njen predsednik Andrej Pirjevec povedal naslednje:
Tako Nacionalni program visokega šolstva kot Znanstvenoraziskovalno in inovacijsko strategijo bomo spremljali po njuni nadaljnji poti po parlamentarnih procedurah v prihodnjih oddajah.
Predlog Nacionalnega programa za visoko šolstvo Vlade RS
Gradiva 1. redne seje ŠSUL:
Obrazec za oddajo kandidature v Senat UL, komisije, upravni odbor UL in svet CTK in druga telesa
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Odlična oddaja!
Komentiraj