Pst, pst, bruc, prid sm

Prihodnji teden gre zares. S ponedeljkom se začne novo študijsko leto. Ljubljana je že polna znakov in obetov prihodnjega tedna: na Bavarskem dvoru se že nekaj dni vijejo dolge kolone študentov, ki si podaljšujejo mesečne vozovnice, marsikateri presenečeni opazovalec opazi, da je na Kampusu za razliko od večine leta ogromno ljudi - ti si podaljšujejo študentske bone. Tudi petkovi večeri so že postali malo bolj živi. Starim in večnim študentom ne bo prihodnji teden prinesel nič kaj dosti novega, brucke in bruci pa stojijo pred eno izmed pomembnejših življenjskih prelomnic.

No, danes malo manj moraliziranja o pomembnosti začetka študija in več o samem zabavnem začetku: o brucovanju. Letošnjo bero brucev čaka v prvem tednu kopica zabav, začenši s ponedeljkom. Na prvi pogled se zdi - če se spomnimo lanskoletnih ponudb in izletov -  da se študente in študentke s ponudbo izletov in brucovanj tretira kot homogene infantilne množice. Zato je danes na mestu vprašanje: kako pa brucovanje poteka drugod po svetu in kako je izgledalo v preteklosti?

Začnimo v preteklosti. Ena izmed praks, ki je dandanes na slovenskih univerzah že skoraj izkoreninjena, je tako imenovani penalizem - praksa pretežno nasilnih ritualov, skozi katere naj bi se, kakor njih namen navajajo stari viri, novi študentje naučili spoštovati starejše kolege in profesorje. Bojda naj bi take prakse beležili že na Platonovi akademiji, ki je bila ustanovljena leta 387 pred našim štetjem v Atenah. Penalizem naj bi pomenil, citiramo, “zmerno znašanje in mučenje”. Treba se je zavedati, da zmernost v srednjem veku in antiki ni analogna današnjim definicijam zmernosti. Če dandanes za zmernost mnogi štejejo prakse fazaniranja, pri katerih se z alkoholnimi flomastri po fazanih rišejo F-ji, je bilo v preteklosti še mnogo hujše. Kljub temu naj bi penalizem še dandanes beležili v Ljubljani. Leta 2012 je v Oražnovem domu, kjer domujejo študentje medicinske fakultete, prišlo do prekinitve prakse brutalnega brucovanja, pri katerem so morali študentje prati pobruhane puloverje, starejši študentje pa so bruce pred izpiti zbujali sredi noči in jim niso pustili spati. Pomembno je omeniti, da je v tem primeru, kot tudi v mnogih drugih, praksa znašanja nad bruci trajala celo leto in ne samo prvih nekaj dni.

Na nemških univerzah v srednjem veku so imeli svoj specifičen ritual. Latinski spis Manuale Scholarium [manuale skolarium] navaja prakso, ki naj bi jo izvajali na še danes sloveči univerzi v Heidelbergu: nove študente naj bi oblekli v kostum pošasti, nakar naj bi starejši študenti kostum raztrgali, študenta simbolično usmrtili in ga po telesu namazali z živalskimi iztrebki.

Divje tradicije so se počasi začele umirjati v 20. stoletju. Leta 1912 je zaradi pogostih smrtnih žrtev o problematičnih ritualih pričel pisati britanski medij London Post in s prvo svetovno vojno so se divja brucovanja za nekaj let ustavila, predvsem zaradi obveznega služenja vojaškega roka. V času med obema vojnama se je velik del prejšnjih tradicij znova vzpostavil. Po drugi svetovni vojni je bil v ZDA sprožen velik škandal, ko se je nek bruc zadušil s četrt kile surovih jeter, ki so jih bruci takrat morali zaužiti. Šele po vojni v Vietnamu je praksa penalizma upadla. V šestdesetih so študentje morda prvič v zgodovini aktivno in množično vstopili v politično sfero in kar naenkrat razmišljali o veliko bolj pomembnih vprašanjih kot pa o brucovanju. Seveda govorimo o študentskih gibanjih, ki so se najbolj množično odvijala okoli leta 1968, in vsesplošnem gibanju hipijev za seksualno revolucijo. Tu pa se prakse niso končale. Čeprav lahko beležimo upad, se je v resnici spremenil le način. Kruto znašanje nad bruci se je mnogokrat le zakrilo in pomešalo v vsesplošno ekscesno konzumiranje alkohola.

Če se vam zdi, da je dandanes dosti boljše, vas moramo razočarati. Po svetu, predvsem v anglosaškem svetu, se določeni rituali ohranjajo. Predvsem v tako imenovanih bratovščinah, ki jih določeni poslušalci morda poznajo iz filmov in iz aktualne politike, se prve tedne odvija veliko tovrstnih tradicij, ki pa so danes popolnoma demistificirane. Nihče se več ne pretvarja, da hočejo novim študentom vcepiti spoštovanje ali karkoli drugega, predvsem gre za konzumacijo zglednih količin alkohola in izživljanje nad bruckami in bruci - vsi se spomnimo vzklikov “No means yes, yes means anal”. Pri tovrstnih in tako imenovanih hazingih [hejzingih] se še danes pojavlja ogromno primerov spolnega nasilja. Primer Bretta Kavanaugha [breta kavanoja], kandidata za na ameriško vrhovno sodišče, ki je bil ravno včeraj zaslišan v ameriškem senatu, nas znova opozarja na historične in še vedno zelo pogoste prakse spolnega nasilja nad študentkami. Bilo bi napak, če bi mislili, da so take prakse ostale v sedemdesetih in se danes ne pojavljajo.

Druga plat začetnih ritualov in tradicij je zabava. Bruci bodo prihodnji teden v študij zakorakali ob pestri spremljavi zabav. Tudi drugod po svetu in v drugih časovnih obdobjih je bila z brucovanjem mnogokrat povezana zabava, toda z manjšo razliko. Če dandanes študentske organizacije, takšne in drugačne, same poskrbijo za organizacijo zabave, ki potem obstaja kot neka dobrina na trgu, do katere študent pride tako, da plača karto, je bilo v preteklosti popolnoma obratno. V srednjeveški Franciji je bil bruc tisti, ki je moral “počastiti” starejše kolege in tudi profesorje. V Avignonu [avinjonu] so morali bruci celo prevzeti naloge in delo natakarjev na druženjih s starejšimi kolegi in profesorji.

V nemških virih se pogosto omenja, da je moral bruc sebi nadrejenim, še posebej dekanom in rektorjem, plačati obisk javnih kopališč [cinično], kar najverjetneje pomeni skupinski obisk najbližjega bordela. Morda se sprašujete, kako so bruci in sploh njih finance preživeli takšne stroške, a tudi na to so mislili. Na univerzi v Orleansu so, kot se navaja danes, imeli pri organiziranju in plačevanju zabav samo eno zelo preprosto pravilo: bruca niso smeli finančno tako hudo obremeniti, da bi moral prodati svoje knjige. Še zadnji vidik brucovanja je tisti, ki se zdi najbolj smešen: pomoč brucu pri prehodu na univerzo. Na srednjeveških in novoveških institucijah je to pomenilo predvsem pomoč brucem pri latinščini, ki je bila lingua franca praktično vsega pedagoškega dela na večini univerz in hkrati prepoznaven znak izobražene osebe. Vir, ki smo ga prej omenjali, Manuale Scholarium, naj bi bil, po mnenju nekaterih strokovnjakov, namenjen skoraj izključno temu, da se bruci seznanijo z življenjem na univerzi in hkrati z latinskim jezikom.

Drugod po svetu je ta vidik še danes močno prisoten. Ogromno univerz, predvsem tiste, ki se ravnajo po anglosaškem modelu, organizira en teden pred pričetkom pouka tako imenovan freshers week, na katerem se študentje lahko bolje spoznajo s svojo univerzo. V Sloveniji se take prakse sprejemajo precej počasneje. Nekaj fakultet že ponuja tako imenovane uvajalne dni, ki služijo podobni funkciji lažjega začetka študija, kar pa je pri nas še vedno omejeno na najbolj osnovne zadeve: kje je fakulteta, kako izgleda, kako poteka delo in nekaj osnov v smislu, kako in kje se oddajajo seminarske ter kako deluje referat. Na Kampusu, kjer te dni poteka urejanje študentskih bonov, dobijo bruci mapo s pomembnimi informacijami. Eno smo dobili v analizo tudi na univerzitetni redakciji. V njej so se skrivali blok papirja in tri reklame. Gotovo ne dovolj, da bi preprečili tisti uvodni šok, ki ponavadi zadene bruca, ko slednji dejansko prične s svojim šolanjem. Zaključimo lahko s preprosto ugotovitvijo: ogromno vidikov brucovanja je bilo, je, in bo tudi ostalo izredno neumnih. Včasih se zdi, da je brucovanje bolj kot ne izgovor za razne prej opisane neumnosti in izživljanja, od katerih bruc odnese bolj malo uporabnega znanja, ki bi pomagalo pri študiju. Brucem tako želimo uspešen študij in pa še: po pameti!

V zgodovinske anale se je danes vtikal Matija.