Univerzitetno podjetništvo

Prejšnji torek se je na prvi nujni seji Odbora za izobraževanje znanost in šport predstavil kandidat za ministra Jernej Pikalo. O veliko aspektih predstavitve in razprave smo že poročali, danes pa se posvečamo specifični temi: podjetništvu na univerzi.

Poslanec Levice Miha Kordiš je med zastavljanjem vprašanj omenil problematiko odcepljenih, s tujko spin-off podjetij.

Izjava

Pikalo se je na vprašanje odzval tako.

Izjava

Da bi slišano izmenjavo osmislili, smo se sprva obrnili na Ljubljanski univerzitetni inkubator - podjetje v stoodstotni lasti Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja s svetovanjem in podporo mladim podjetjem. Pogovarjali smo se z direktorjem Jakobom Gajškom, ki nam je za začetek povedal, kaj je namen inkubatorja.

Izjava

Velik del podjetij, ki so bila v preteklosti inkubirana, denimo podjetji Printbox ali Redorbit, ne ustreza definiciji odcepljenega podjetja. V nadaljevanju nas je zanimalo, kakšna je razlika med klasičnim odcepljenim podjetjem in ostalimi podjetji, ki se inkubirajo v univerzitetnem inkubatorju.

Izjava

Na koncu nas je zanimalo, kako v inkubatorju komentirajo pomisleke, ki jih je do univerzitetnega podjetništva izrazil Kordiš.

Izjava

Zdi se očitno, da obstajata potreba in korist v prenosu znanja v gospodarstvo - kar v trenutni sistemski ureditvi pomeni prenos znanja v podjetja. Hkrati pa ostaja jasno, da univerza mora ostati avtonomna. Kje potemtakem leži srž problema, ki ga navaja Kordiš? Pogovarjali smo se z Gorazdom Kovačičem s Filozofske Fakultete.

Izjava

Očitno trenutni problem univerzitetnega podjetništva ne leži v sami ideji prenosa znanja v gospodarstvo, pač pa v načinu, kako se slednje izvaja: da se namesto smotrnemu razvoju aplikativnega znanja, ki koristi tako univerzi kot tudi družbi, prednost prepušča kratkoročnemu dobičku zasebnim organizacijam, ki se okoristijo na račun univerze.

Tako lahko ponovno in jasneje zastavimo kritiko: jasno je treba risati razliko med prenosom znanja, ki ga družbeno odgovorno univerza lahko izvaja, in med uporabo znanja, ustvarjenega na univerzi, od katerega univerza ne dobi dovolj nazaj. In ravno moment, ko univerza ne dobi nazaj dovolj, je moment, ko znova govorimo o privatizaciji univerze: namesto znanja kot javne dobrine, ki lahko proti plačilu diseminira na trg, prehaja znanje v zasebne roke - četudi je bilo to znanje ustvarjeno z javnimi sredstvi.

Očitno je specifična razprava o univerzitetnem podjetništvu zelo zanimiva in hkrati ključna: glede na vse indice kaže, da bo z novo vlado postala le še bolj aktualna. Kakršnekoli spremembe se bodo že uvajale, upamo, da se bodo uvajale na način, ki bo služil univerzi in družbi, ne pa samo posameznikom in korporacijam. Razprava o univerzitetnem podjetništvu je najverjetneje še veliko globlja, toda kot zaključek je najverjetneje jasno, da status quo ni optimalen in da do določenih sprememb mora priti.