Vključeni, integrirani, aktivirani
Minuli četrtek, 28. julija, je Vlada Republike Slovenije na redni seji sprejela Deveto poročilo o položaju romske skupnosti v Sloveniji. K njegovi vsakoletni pripravi vlado zavezuje Zakon o romski skupnosti. V poročilu najdemo popis vseh projektov in drugih ukrepov za izboljšanje položaja Romov in Rominj, ki jih je državni proračun financiral, pristojne institucije pa izvedle v preteklem letu 2021. Zanje je vlada lani namenila dobrega 8,7 milijona evrov. V ta znesek je vključeno vse od urejanja infrastrukture in bivanjskih pogojev do programov za promocijo romske kulture. Tema današnje oddaje Kaj pa univerza? bodo ukrepi s področja predšolskega in osnovnošolskega izobraževanja.
V Sloveniji nekaj več kot štirje odstotki mladih iz rednega izobraževanja izstopi brez zaključenega osnovnošolskega izobraževanja ali zgolj z njim, kar je bistveno manj od evropskega povprečja, ki se giblje okoli 10 odstotkov. Tudi pri zgodnjem vključevanju v vzgojne institucije so podatki na prvi pogled spodbudni. Kot navaja ministrstvo za izobraževanje, naj bi bilo otrok, ki leto pred vstopom v šolo niso vključeni v nobeno obliko institucionalnega varstva v državi, le okoli 5 odstotkov. To so podatki o celotni populaciji otrok in mladostnikov, podatki za ranljive družbene skupine, kot so Romi ali begunci, pa se ne beležijo posebej. A že posamezne navedbe ter nepopolni in nekoliko starejši podatki o vključevanju romskih otrok v izobraževanje nam razkrijejo veliko težavnejšo situacijo.
Tako je sociologinja Darja Zaviršek v svojih študijah izpred približno dvajsetih let ugotavljala, da dve tretjini Romov in Rominj ne zaključi osnovne šole. Iz njenih raziskav je zanimiv tudi podatek, da so romski otroci desetkrat pogosteje od neromskih diagnosticirani kot intelektualno ovirani. Ugotovitve Zaviršek izpred dveh desetletij se še vedno ujemajo z nekoliko novejšimi podatki o številu romskih otrok, ki so vpisani v osnovne šole in osnovne šole s prilagojenim programom. Inštitut za socialno varnost je omenjene podatke nazadnje zabeležil leta 2019, ko je bilo v osnovne šole vpisanih skoraj 2000 romskih otrok, v osnovne šole s prilagojenim programom in nižjim izobrazbenim standardom pa 252. V šolah s prilagojenim programom se je torej šolalo več kot 10 odstotkov vseh romskih otrok, vključenih v osnovnošolsko izobraževanje. V istem šolskem letu sta šole s prilagojenim programom obiskovala manj kot 2 odstotka vseh osnovnošolcev. Svet romske skupnosti pa je v aktualnem poročilu navedel tudi, da večina romskih otrok osnovno šolo preneha obiskovati v šestem ali sedmem razredu.
Pristojno ministrstvo za izobraževanje se je leta 2021 z neenakostjo romskih otrok v predšolskem in osnovnošolskem izobraževanju spopadalo s tremi sklopi ukrepov: z zaposlovanjem romskih pomočnikov v vrtcih in osnovnih šolah, v vrtcih pa še s financiranjem posebnih oddelkov za romske otroke in vzpostavljanjem skrajšanih predšolskih programov.
Romski pomočniki so Rominje in Romi, ki romskim otrokom pomagajo premostiti predvsem jezikovne prepreke v prvih letih izobraževanja. Do tega šolskega leta so se romski pomočniki v vrtcih in šolah zaposlovali prek projektov, od septembra 2021 pa se v vzgojnih in izobraževalnih institucijah redno zaposlujejo. Kot pojasni Stane Baluh, direktor Urada Republike Slovenije za narodnosti, ki je koordiniral pripravo poročila o položaju romske skupnosti, je novost rednega zaposlovanja romskih pomočnikov pomemben korak. V prihodnje pa si bodo na uradu in pristojnem ministrstvu prizadevali vzpostaviti tudi kontinuirano izobraževanje in usposabljanje romskih pomočnikov.
Lani so romski pomočniki delali v 15 vrtcih, še 45 pa jih je bilo zaposlenih v osnovnih šolah. To so večinoma izobraževalne ustanove na jugovzhodnem delu Slovenije, medtem ko v Ljubljani romskih pomočnikov v vrtcih in šolah ne bomo srečali. Kot pojasni Katarina Meden iz Društva Mozaik - Društva otrok, ki se ukvarja z romsko problematiko na območju Ljubljane, otrokom v prestolnici namesto romskih pomočnikov pomagajo strokovni delavci. O praksi zaposlovanja romskih pomočnikov v šolah in vrtcih Meden.
Meden nadaljuje, da je zgodnje vključevanje romskih otrok v vrtec pomembno predvsem za usvajanje slovenskega jezika in za stik z življenjem zunaj romskega naselja. Zato nasprotuje vzpostavljanju posebnih oddelkov v vrtcih, v katerih so otroci romskega porekla ločeni od vrstnikov. Leta 2021 je bilo v slovenskih vrtcih vzpostavljenih sedem ločenih oddelkov za romske otroke. Vsi so na območjih s segregiranimi romskimi naselji in slabo urejenimi bivanjskimi pogoji za Rome in Rominje. Da se v romskih oddelkih vrtcev poustvarjata jezikovna drugost in kulturna nekompatibilnost romskih otrok, meni tudi Baluh.
Zadnji ukrep, ki se je lani izvajal za zagotavljanje večje vključenosti romskih otrok v predšolsko vzgojo, je financiranje krajših programov. Ta ukrep želi v vrtec vsaj za nekaj ur tedensko vključiti vse petletnike, ki tega do takrat še niso obiskovali. V lanskem študijskem letu je krajše programe izvajalo šest vrtcev, vanje pa je bilo po podatkih ministrstva vključenih okoli 70 otrok. Čeprav ministrstvo v poročilu navaja, da je vključitev otrok v vrtec za nekaj ur le prehodni cilj in da stremijo k polnemu vključevanju, je Meden kritična tudi do tega ukrepa.
Za ukrepe na področju vzgoje in izobraževanja, ki smo jih obravnavali v oddaji, je država leta 2021 delno iz integralnega proračuna, delno pa iz različnih evropskih projektov namenila skupno nekaj več kot 3 milijone evrov. Meden je za konec izpostavila tri ustaljene, a po njenih besedah škodljive prakse dela z romskimi otroki, ki jih bo treba učinkoviteje naslavljati. Najprej je izpostavila ustaljeno prakso odloga začetka šolanja romskih otrok, ki niso bili vključeni v vrtec. Kot poudari, se s tem otrokom, ki so tako že bili prikrajšani za predšolsko vzgojo, še podaljšuje čas, ko niso vključeni v redni izobraževalni sistem.
V Društvu Mozaik opažajo tudi, da so otroci sicer formalno vpisani in morda tudi prisotni v šoli, a zaradi pomanjkanja specializirane pomoči od izobraževanja ne odnesejo veliko.
Meden opozori še na problem prepoznega in neustreznega usmerjanja romskih otrok ter poudari, da njihovo sistematično preusmerjanje na šole s prilagojenim programom ni ustrezno. Tja naj bi usmerjali otroke s prirojenim intelektualnim primanjkljajem. Z nepovratnostjo tega primanjkljaja se utemeljuje nižji izobrazbeni standard, ki ga dosegajo učenci na šolah s prilagojenim programom. Kot pojasni Meden, je takšno psihologiziranje težav romskih otrok neutemeljeno.
Ukrepi za vključevanje romskih otrok v izobraževanje se morajo tako – če želimo, da so učinkoviti – izogibati univerzalizmu, ki vsako razliko označi za patološko. Hkrati pa se ne smejo zatekati h kulturalizmu, ki z argumentom drugačnosti in kulturne razlike normalizira nedostopnost izobraževanja za pripadnike neke družbene skupine. Trditvi »S takim primanjkljajem znajo delati samo na ciganskih šolah« ali pa »Spoštovati moramo, da romska dekleta pri štirinajstih nehajo hoditi v šolo« obe kažeta brezbrižnost.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj