Ameritokracija

Med Trumpovim bojem z mediji in mejami, ob vzklikih »Love trumps hate!« in ob nejevernem preizkušanju sintagme, ki zveže besedo predsednik s Trumpovim priimkom, je “nova” ameriška realnost prilezla tudi pod kateder.

Betsy DeVos, nova ministrica za izobraževanje, je postala sinonim za vse, kar bi lahko šlo v izobraževanju narobe.  Demokrati jo označujejo za najmanj sposobno kandidatko v zgodovini, ki se je po dolgem in nelaskavem zaslišanju v senatu na poziciji znašla šele s podpornim glasom podpredsednika Mika Penca. Republikanci jo po drugi strani zadovoljno imenujejo za  reformatorko, ki naj bi zavrženo šolstvo nenazadnje potegnila iz odvratne mlakuže imenovane status quo.

Sprememba, ki je postala vrednota sama po sebi, ni vektorska ne usmerjena, ampak je reformno udrihanje v poljubne smeri. Da se le premikamo! Pa četudi premik, kakor se nadeja Betsy, pomeni ukinitev ministrstva, ki mu predseduje. Ministrstvo za izobraževanje, ki letno pogoltne okrog 68 milijard dolarjev, že dolgo vzbuja republikanski mik po eliminaciji. Če kdaj, zdaj, pravi Betsy DeVos.

Tudi sicer je nenavadna gospa. Hči in žena milijarderja, katere sorodniki do tretjega kolena niso nikdar videli javne šole, zvesta zagovornica proste izbire šole in vavčerskega sistema. Ko je bilo govora o brezplačnem študiju, je Berniju Sandersu povedala, da je to sicer zanimiva ideja, obenem pa ga podučila: »Nothing in life is really free.« Razen izbire šole za otroke, seveda. Trumpovi kampanji je podarila 5,9 milijonov dolarjev, pa tudi sicer je njena družina znana po radodarnosti do republikanske stranke. 

Gospa, ki simpatizira z vsem, kar nosi v sebi prizvok neoliberalizma, pogosto omenja inovativnost, kreativnost, konkurenčnost in osebno izbiro. Njeni tviti pravijo, da si učitelji zaslužijo #fleksibilnost. Podpira vsa izobraževanja:  zasebno, virtualno, domače, predvsem pa se ji zdi, da se mora izobraževanje graditi po božji podobi. Ta očitno ni javna, temveč privatna. Edino izobraževanje, v katerega ne verjame, je namreč javno, kakor je razbrati iz odgovorov, ki jih je med mučnim zaslišanjem predočila senatu. Javno šolstvo vidi kot nekonkurenčno gojišče podpovprečnosti, privatno kot rešitev in osvoboditev regulacijskih ovir.

Za medije je večkrat povedala, da privatno šolstvo pomaga pri gradnji božjega kraljestva, leta 2001 je celo potožila, da javne šole izrivajo cerkev iz središča skupnostnega  življenja. To je tudi ena izmed njenih redkih podanih izjav, ki je točna, vendar debato pomika na temačno polje vprašanja sekularnosti. Njeni odgovori, včasih kontroverzni, včasih pa samo medli in nesigurni, na trhle noge postavljajo javno šolstvo, pa tudi šolstvo nasploh. O učencih s posebnimi potrebami je izrazila prepričanje, da je njihova obravnava v pristojnosti posameznih zveznih držav. Senatorka Maggie Hassan jo je opozorila, da govori o področju, ki sodi v federalno zakonodajo o civilnih pravicah. »Malo sem se zmedla,« je povedala Betsy. Izkazalo se je tudi, da ne pozna razlike med izkazanim standardom znanja in napredkom v znanju, ki sta konceptualna nosilca razprave o merljivosti šolske kakovosti in uspehov v zadnjih desetletjih.

Nazadnje je nova ministrica tudi prav hrabro zagovarjala pravico do nošenja orožja na šolskem območju. Zaradi grizlijev, ki naj bi prežali na učence v Wyomingu seveda. Njeni odgovori niso bili poučni, razen kolikor so lahko razumljeni kot ogledalo nove administracije. Med zaslišanjem in po njem je bilo ministrici za izobraževanje  naloženih precej kritik in dvomov o kompetentnosti, vendar ob ostalih Trumpovih potegavščinah debata o javnem šolstvu ostaja obrobna. Še najbolj vroča polemika se je razvila ob ponovnem poskusu toaletne diskriminacije transspolnih ameriških učencev. Kljub temu da je temelj republikanske izobraževalne politike možnost izbire, Trump pri straniščih potegne črto. Saj razumemo, nekje jo je treba potegniti. In vendarle, to, da se razpravo o vladnem poseganju v šolsko avtonomijo zvede na straniščne preference transspolnih otrok, vodi na precej spolzek razpravljalski teren.

Ko Američane povprašaš o ministrici DeVos,  po sili podajo kakšno splošno sodbo o Trumpu: »That bastard.« Ali pa zagodrnjajo kakšno bolj ali manj naklonjeno pripombo o privatizaciji šolstva. Dekani in sindikati vmes pišejo zaskrbljena pisma o dezintegraciji javnega šolstva. Opozorila so najglasnejša na področju lokalizacije šolskih pristojnosti, nenazadnje pa tudi ob nerazjasnjenih vprašanjih o tem, komu bodo privatne šole odgovarjale glede svojih edukacijskih standardov, morebitne diskriminacije, segregacije in tako dalje. Betsy DeVos poudarja, da je v ameriški zgodovini obstajal čas, ko je vladni vpliv pomagal pri preseganju rasne in spolne segregacije, vendar temu ni več tako. Kljub poročilom o rastoči rasni segregaciji učencev v manj kvalitetnih javnih šolah ministrica za šolstvo meni, da so to vprašanja, ki jih je ameriška družba presegla in zabetonirala v svoje liberalno družbeno tkivo. Drzna misel v družbi, ki beleži le dobrih pet desetletij, odkar je trmoglavi George Wallace trem temmnopoltim učencem preprečil vstop v belsko šolo. Prav nagnjenje administracije, da bi ukinila ministrstvo za izobraževanje, pa se zdi najbolj nevarno tudi dekanu in direktorju Centra za napredne študije poučevanja in izobraževanja Robertu Pianti. Četudi za organizacijo izobraževalnega procesa skrbijo posamične zvezne države, ministrstvo ostaja edini resnični zastopnik enakih pravic za vse učence, poudarja.

Kakorkoli, prejšnji teden je tudi Betsy DeVos obtičala pred vrati javne šole v Washingtonu, ki jih je blokirala majhna skupina protestnikov. Ob tem je Arne Duncan, bivši minister za izobraževanje Obamove administracije, zapisal: »Ne glede na to, če se strinjamo ali ne strinjamo z Betsy DeVos, smo lahko gotovi, da mora v javno šolo. Prosim, spustite jo vanjo.« Američani torej, kakor vedo in znajo, drezajo v ostanke stabilnosti. Amerika pred Trumpom po štirih tednih že pridobiva mitične razsežnosti, protestni klici pa so vse krajši in vse bolj zgoščeni. »He will not divide us«. Oziroma »Go back!«, kot so vpili na Betsy deVos.

O tem, kako in v kakšnem obsegu bo nova administracija pohabila ali oplemenitila ameriško šolstvo, je mogoče le špekulirati. Morda je edina stvar, ki jo lahko z gotovostjo sklenemo, da bi si v debatah morali privoščiti bolj razpršen fokus. Pogled, ki za izvor in stičišče vseh težav jemlje Trumpa ter na vsako zagato nalepi oranžni obraz in ovalno frizuro, le stežka identificira problem v njegovi istovetnosti. In izobraževanje, kolikor je del širše slike, tudi ostaja samosvoje teoretsko in praktično vprašanje.