Arhitektura: vsi v istem čolnu?

Pred dobrim mesecem dni smo na Prvem programu Radia Slovenija lahko poslušali oddajo z naslovom Arhitektura je enako prekarno delo. V njej so med drugim govorili z dvema izmed največjih in najbolj priznanih arhitekturnih birojev v Sloveniji, Dekleva Gregorič arhitekti in Ofis arhitekti, katerih predstavnici sta pojasnjevali, zakaj je v njunih podjetjih tako malo redno zaposlenih. V današnji oddaji Pod katedrom bomo prisluhnili odzivu na te poskuse pojasnjevanja situacije, ki so ga spisali arhitekti in študenti arhitekture, ki so se jim izjave predstavnic podjetij zdele nesprejemljive.

Prisluhnimo torej njihovemu odzivu.

Na začetku se nam zdi pomembno poudariti, da zelo pozdravljamo prispevek celotne radijske oddaje, ki poslušalcu omogoča boljši vpogled v razmere dela v arhitekturi na območju Slovenije. Toda ko izkoriščani tako imenovani lastniki kapitala govorijo o tem, kako so primorani izkoriščati sistem, bi se nam morali prižgati vsi možni alarmi.

Ko človek prisluhne vodilnim v arhitekturni produkciji, je precej jasno, da ta stroka »teče na mestu« že od devetdesetih dalje, saj kratko malo ne vzpostavlja dialoga ne navznoter ne navzven. Govorimo sicer o stroki, ki v nekem drugem času in prostoru vsakodnevno rešuje kompleksne probleme in producira uspešne rešitve naročnikom, med katerimi je tudi država. Ni odveč, da se spomnimo, da je govora o stroki, brez katere se na legitimen način ne more zgraditi niti eno samcato stanovanje. Torej - čas, v katerem ni dialoga, je tisti čas, v katerem je dobro, da si začnemo zastavljati vprašanja. Nekaj ključnih bo zastavljenih v nadaljevanju, da se izognemo »teku na mestu«.

Preden se posvetimo omenjenim vprašanjem, pa je nujno podati nekaj direktnih razmislekov na izrečeno v omenjeni radijski oddaji. Vodja arhitekturnega podjetja, ki je prejelo najvišja državna priznanja, pove: »Mi si žal ne moremo privoščiti zaposlovati ostalih arhitektov … in se potem oni sami odločajo na kakšen način, se skupaj dogovorimo, se zdi njim najbolj primerno, da v bistvu uredimo to naše sodelovanje.« Med drugim vodja biroja omenja tudi zaupanje, ki naj bi bilo ključno, da lahko skupina ljudi dobro funkcionira. A kaj pomaga vso zaupanje tega sveta, če si prisiljen v kršitev delovnopravne zakonodaje, torej v lastno odrekanje pravic, ki bi jih pridobil z redno zaposlitvijo. To je tipičen prisilen prehod od pravno urejene zaposlitve k atipičnim oblikam dela, preko katerih se sistemsko vso breme prenaša na podrejenega akterja v omenjenem sodelovanju celo s poudarkom, da lahko med atipičnimi oblikami izbere tisto, ki mu najbolj ustreza.

Kar se tiče našega razumevanja, je to javno priznanje, da imajo v dotičnem podjetju prekarne delavce. Dobesedno v istem zamahu pa uslužbenka Inšpektorata za delo pove, da ne prejemajo večjega števila prijav, ki bi opozarjale na tovrstne kršitve. V tolažbo nam je vsekakor dejstvo, da je nekaterim v letu 2019 že jasno, da se natanko v »neprijavljanju kršitev« skriva eden od najbolj temačnih obrazov prekarnosti. Če se država postavi izključno na stališče, da je edina pot do odkrivanja kršitev ta, da se prekarci sami izpostavljajo vsem pritiskom, ki bi posledično sledili morebitnim prijavam kršiteljev, potem najbrž lahko govorimo o deplasiranosti take zahteve. Seveda pa se zavedamo, da je tak pritisk na najšibkejše in najbolj podrejene vpisan že v samo jedro zagotavljanja načelnosti pravne države.

Verjamemo tudi, da se na primeru arhitekturne produkcije da lepo pokazati, da se sistemskih anomalij ne da odpravljati z individualnim angažmajem. Zato je vsak apel mladim, ki zveni približno takole: »Nam je bilo to zelo jasno kot študentom arhitekture konec devetdesetih, da v bistvu ne bomo zaposlitve dobili in da moramo na drug način uresničiti svoj poklic,« treba nujno zavrniti z vsem potrebnim razumevanjem, da je ravno tovrstno delovanje del problema in ne rešitve. Podano izjavo je dobro pogledati še vsaj v dveh aspektih: prvič, nehote se nakazuje na to, da ima mogoče že sama Fakulteta za arhitekturo tak vpliv na svoje diplomante, da se, še preden vstopijo na trg dela, odpovejo misli o redni zaposlitvi, in drugič, da ravno alternativni angažmaji uresničevanja poklica arhitekta nujno vodijo v razpršenost arhitekturne stroke, ki smo ji danes priča. Sinonim za razpršenost stroke, ki je sistemska anomalija, pa je nelojalno nizka cena storitve.  

Poleg tega da nekateri vztrajno ne želijo povezati vzrokov in posledic, obžalujemo tudi to, da smo v oddaji vsi zainteresirani primorani poslušati o tem, da tuji študentje, ki v nekaterih arhitekturnih birojih delajo praktično zastonj, niso nelojalna konkurenca. Špela Videčnik, soustanoviteljica biroja Ofis arhitekti, priznava: »Tujega študenta je težko zaposliti zaradi tega, ker mora imeti pri nas vseeno urejeno dokumentacijo, papirje in tako naprej … Štipendije so po navadi tako visoke, prav pazimo, da vzamemo take, da jim to pokrije kot plačo … in mi s tem nimamo odhodkov.« Torej, logika je ta, da najbolj ambicioznim študentom, ki gredo pogumno v tujino, sporočaš, da za svoje strokovno delo ne bodo plačani. Obenem pa sam pri sebi ugotavljaš, da tudi tvoje lastno strokovno delo ni dovolj cenjeno in plačano. In tako pridemo do točke izvirnega greha delovanja stroke, ki nemočno išče pot onstran vzrokov in posledic.

Za zaključek želimo znotraj arhitekturne stroke odpreti naslednja vprašanja:

Kakšen dispozitiv potrebujemo danes, da bomo lahko premostili začetne izgovore o slabih pogojih arhitekturne produkcije, ki trajajo že neskončno dolgo? Ali je edina še legitimna podstat arhitekturne produkcije skupna zahteva in prizadevanje, da se razmere dela uredijo?

Kako preglasiti žargon, ki že leta opravičuje prekarnost in nezmožnost zaposlovanja v arhitekturni produkciji? Kdo so tisti ključni akterji, ki se bodo morali dogovoriti za boljše pogoje arhitekturne produkcije?

Ali se tisti, ki je izkoriščan, zaveda, da izkorišča druge in nenazadnje tudi sebe? Ali je na Fakulteti za arhitekturo prevladujoči miselni ustroj tak, da že med samim študijem med študenti vzpostavi prepričanje, da ob vstopu na trg dela ne morejo upravičeno pričakovati redne zaposlitve?

Pod kakšnimi pogoji je možno zanikanje, da tuji študentje, ki v birojih delajo zastonj, niso nelojalna konkurenca? V čem bo ključna prelomna točka, da se bodo vodilni v arhitekturni produkciji začeli zavedati, da prelagati bremena na najšibkejše akterje ne gre v nedogled?

Ali je sploh še možno resno jemati arhitekturni biro, ki ima v letu 2018 nekje dobrih šeststo tisoč evrov prihodkov, in razlaga, da dodatno ne more zaposliti nobenega arhitekta?

In za konec: kdaj bomo končno sprejeli servirano lekcijo poznega kapitalizma, da se sistemskih anomalij ne da odpravljati z individualnim angažmajem? Na tej lekciji namreč arhitekturna stroka v Sloveniji obstane in pade.

Izjavo za današnjo oddajo Pod katedrom so prispevali študenti arhitekture in njihovi diplomirani sotrpini v arhitekturni stroki.