Arrivederci, studium!

Oddaja

Arrivederci, studium!

31. 7. 2022 - 16.00

2022-07-31-pod-katedrom-arriveredci-studium.mp3

FOTO: Borut Brezar

Današnji komentar bo zavit v reportažo ateističnega in ekološko neoptimalnega romanja v Bologno. To zgodovinsko bogato mesto na severu Italije se bohoti z najstarejšo še obstoječo univerzo v Evropi, obenem pa je izvorno mesto bolonjske reforme. V tem smislu je pomenljiv kraj za obiskati, ko študentka zaključuje svojo visokošolsko pot.

Poleti je staro mestno jedro noč in dan praktično razbeljeno, saj najdemo komaj kaj zemlje, kaj šele zelenja ob cestah. Edini prostor, kjer se tako domačini kot tujci lahko zunaj skrijemo, so visoki umetelni oboki, pod katerimi se vijejo široki kamniti pločniki ob večjih ulicah. Vendar tudi njihova senca ne pomaga prav dosti, ko smo sredi rekordnega vročinskega vala v Evropi. Še najboljšo spremembo klime so predstavljali dobro ohlajeni muzeji v stavbah izpred vsaj petih stoletij, kjer so najbolj izpostavljene srednjeveške in univerzitetne zbirke.

Univerza / Unikompleks

Zgodovina univerz - II. del

O nastanku univerz, srednjeveških huliganskih študentih in humanizmu

Uredništvo univerze

/ 14. 11. 2019

Bologna je mesto, v katerem se je proti koncu 11. stoletja skupina premožnih moških začela združevati v cehe študentov, ki so se ločili po kraju izvora teh študentov. Iz cehov se je v 12. stoletju razvila prva univerza v Evropi. Ta se je razlikovala od cehov profesorjev, katerega primer najdemo v Parizu kakih 70 let po bajeslovnih začetkih bolognskega študentskega ceha. Medtem ko je v Parizu profesorje plačevala Cerkev, so bili v Bologni profesorji odvisni od študentov. Tretja vrsta univerze, tako imenovana skupnost študentov in profesorjev, kar je eden od pomenov besede »universitas«, pa je značilna za moderne univerze, ki pa v praksi težko izpolnjuje standarde skupnosti. Odvisno od tega, kaj pojmujemo kot participacijo študentov: je petina predstavnikov v senatu univerze dovolj ali bi moralo biti razmerje med študenti in profesorji pol-pol? Je prilizovanje študentskih predstavnikov, izvoljenih z manj kot petimi glasovi podpore, res tvorno za skupnost? Je je to primerljivo s skupščinskim modelom, ki je v aktualnem birokratskem demokratičnem aparatu povsem zapostavljen?

Velik del teh primerjav in ocen je po eni strani sicer komajda veljavnih: zgodovinski trenutek in zato tudi interesi in motivacije vseh vključenih v univerze so se v zadnjih tisoč letih močno spremenil. Po drugi strani pa osnovne postavke ljubezni do vednosti, svobodne radovednosti in brezinteresnega raziskovanja, torej brez posegov interesov Cerkve, države ali kapitala – ostajajo stvar nenehnih pogajanj in konfliktov. Po sedmih letih na ljubljanski univerzi je piski prispevka postalo jasno najmanj to, da so nasprotja in protislovja tu stalnica. Ampak tudi, da je neposredno soočanje z njimi preko avtonomnih gibanj in izrednih posegov v študijski proces edini način, da dejansko tvorimo univerzitetno skupnost, ki sicer ostaja mrtva črka na papirju.

V Bologni se tak preplet interesov kaže prav v zgodbi stavbe, v kateri so se različne smeri univerze prvič fizično združile v 16. stoletju, v Archiginnasiu. Ta se nahaja ob Basilici San Petronio, katere pročelje gleda na Piazzo Maggiore, glavni trg starega jedra. Prvotni načrti bazilike so razburili rimske klerike, češ da bo presegla veličino njihovih cerkva, zato je bila na ukaz papeža ob boku bazilike v zgolj letu in pol zgrajena stavba, izrecno namenjena bolonjski univerzi, tedaj imenovani Studium. S tem so fizično zaustavili gradnjo zadnjega krila bazilike, njen vhod na trgu pa še danes opozarja nase ne le z velikostjo, ampak tudi z nedokončano marmornato fasado, ki se grobo konča na polovici zgradbe.

Zgodovinsko oddaljenost tu čutimo predvsem zaradi vpletenosti Cerkve, ki je takrat igrala podobno vlogo, kot jo danes država v razmerju do univerz. Ampak oddaljeno se zdi tudi zaradi nesamoumevnosti tega, da ima univerza svojo stavbo: bolj kot prostor so bile univerze ljudje, ki so jih sestavljali, predavanja pa so izvajali na različnih in spremenljivih lokacijah. Podobno kot danes so srednjeveški bolonjski študenti izmed samih sebe volili predstavnike v tedanje različice študentskih organizacij, ti pa so se vpisali v zgodovino univerze tako, da so svoje ime in mesto izvora v obliki grba dali montirati na hodnike in v predavalnice. Tovrstnih grbov je v Archiginnasiu mogoče našteti na tisoče. Študenti so na podoben način volili tudi tako imenovanega študentskega rektorja, čigar oprava in ceremonialne palice so na ogled v študentskem muzeju. Ta se nahaja na drugi lokaciji, v Palazzi Poggi, kamor se je na začetku 19. stoletja preselil sedež bolonjske univerze.

Poleg grbov študentov so ohranjene številne plakete, ki so jih študenti posvečali svojim profesorjem v zahvalo ob koncu njihovega dela na univerzi. V podobnem duhu so bile ob smrti profesorjev krste pokrite s kamnitimi upodobitvami njih samih, ležečih na odprtih knjigah, v stranske dele krst pa so kiparji izrezali prizore s predavanj, na katerih vrste študentov poslušajo, si zapisujejo, klepetajo ali pa omagujejo. Priznani kiparji in umetniška vrednost krst pričajo o visokem statusu profesorjev, od katerih izstopajo pravniki, saj je bilo pravo dolga stoletja osrednja smer bolonjske univerze.

Univerza / Unikompleks

Zgodovina univerz - I. del

Od Bernarda do Abelarda: sholastični začetki univerze

Uredništvo univerze

/ 31. 10. 2019

Tovrstne izraze predanosti, hvaležnosti ali ljubezni do profesorjev lahko v najbolj ciničnem smislu razumemo kot prilizovanje, s katerim si študent skuša zagotoviti mesto na univerzi. Spet, po drugi strani, je vse skupaj neškodljivo na podoben način kot darilo, ki ga dijaki ob koncu srednje šole podarijo razredničarki. A vendar je mogoče med opazovanjem masivnih kamnov, ki so med vsemi sledmi odnosov vzdržali preizkus časa, čutiti tudi ganljivost tega bazičnega odnosa med študentom in profesorjem, ki s svojo ljubeznijo do vednosti navdušuje nad snovjo. Čeravno predavanja tistega časa večinoma niso bistveno presegala dobesednega branja iz knjig, so profesorji v sholastični maniri zasedali podobno simbolno mesto kot duhovniki: posvečeni sli resnice.

Tako enoličnih predstav o profesoricah in profesorjih danes načeloma nimamo več, medtem ko lahko tiste res častivredne predavatelje vsak študent prešteje na prste ene roke. Gledano z vidika spola je ženska polovica človeštva zelo pozno vstopila na univerze. Na bolonjski univerzi se sicer lahko pohvalijo s prvo diplomantko in predavateljico, seveda iz plemiških vrst, že v 13. stoletju, a študij je postal splošno dostopen stoletja kasneje. Na drugi strani se je tudi status študentov s prehodom v moderno državo pomembno spremenil: bili so laizirani in prešli iz nedotakljivega kleriškega statusa med običajne prebivalce, podrejene posvetnim sodiščem. Njihovo število se je skupaj z obsegom univerz kot takih povečalo, vloga visokega šolstva pa podredila državi in kapitalu. S tem je bil namen študija, skupaj z njim pa prej omenjene akademske vrednote, podvržen pretresom, predvsem pa se sedaj sooča z obtožbami nesmiselnosti v luči klicev po tako imenovani uporabnosti, ki študij veže h konkretnim zahtevam države po kadrih in kapitala po delovni sili in tehnoloških inovacijah. K pospešitvi tega je prispevala tudi bolonjska reforma: preoblikovanje evropskih univerz z namenom hitrejšega diplomiranja in vključevanja v delovni proces.

Študenti se v spletu teh okoliščin ne povezujejo več samo v skupne študentske organizacije, temveč tisti najradikalnejši priložnostno oblikujejo neformalne iniciative ali pa politične tvorbe, ki presegajo sámo univerzo. Tako je tudi v Bologni in posebej v univerzitetni četrti, ki zavzema cel severovzhod starega mestnega jedra, čutiti politiziranost položaja študentov. Številni anarhistični grafiti razglašajo Bologno za antifašistično cono, za kar se je tekom 20. stoletja sicer tudi zares izkazala in dodala nov pomen oznaki »rdeče mesto«, ki se jo je sprva prijela zaradi rdečih streh. Na glavnih trgih več italijanskih mest visijo rumeni plakati, ki pozivajo k izpustitvi študenta bolonjske univerze iz zapora v Egiptu in k pravici za študenta z iste univerze, ki je v tamkajšnjem zaporu nekaj let pred tem umrl. Z univerzitetnih stavb v Bologni visijo rjuhe z napisi, na katerih študenti krivijo Airbnb in Ryanair za turistifikacijo mesta in s tem višanje cen življenja, ki si ga študenti težko privoščijo. V tem kontekstu je povprečna študentska soba iz 19. stoletja, ki je na ogled v študentskem muzeju, še celo luksuzna – tudi za ljubljanske razmere – saj je enoposteljna.

Študentski cehi, ki so jih v Bologni prvotno tvorili prav študenti iz tujine, da bi si izborili boljše pogoje ob najemu, so se po tisoč letih pretvorili v univerzo, ki je sama postala turistična atrakcija, vprašanje cene najema pa prepustila trgu. Študenti smo tako dejansko nelojalna konkurenca, ko kot turisti ob obisku tega mesta plačujemo desetkrat ali še večkrat toliko za prenočitev kot tisti, ki v mestu študirajo. Medtem ko Bologna s številnimi muzeji, posvečenimi njeni vlogi pri postavljanju temeljev evropskega visokega šolstva, privablja tako italijanske kot druge turiste, svoje študente zapostavlja in prepušča izsiljevalskim najemodajalcem. In tako se nadaljuje večni ples protislovij.

FOTO: Osebni arhiv