Bodi tiho, kimaj in lažje ti bo

Med gradiva za sejo Senata Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je pred kratkim priromal predlog za ukinitev upoštevanja vzdržanega glasu. V tej oddaji bomo obnovili pomisleke nekaterih sedanjih in bivših študentov senatorjev ob tem predlogu ter se vprašali, kakšen smisel ima možnost vzdržanega glasu v odločevalnih telesih.

Senat fakultete je tisto politično telo, skozi katerega gredo vse odločitve oziroma predlogi za odločitve na dotični fakulteti. Predstavlja tisto sito, skozi katero morajo iti spremembe na vseh področjih fakultete: od habilitacij do pravilnikov, od proračuna do zaključnih nalog študentov. Povedano drugače: če v predavalnico prileti muha in jo nekdo razmaže ob steno, mora o tem biti napisano poročilo, da lahko senat presodi, ali je muha zares pokončana. Lahko si predstavljate, da na vsaki mesečni seji to nanese precej visoko goro gradiva in predlaganih sklepov z meglenim, še komaj vidnim vrhom. Seja lahko zato traja tudi več kot dve uri, še posebej če se ob kakšni točki med udeleženci razvije razprava. Po kratki predstavitvi vsakega predloga sledi glasovanje, kjer so na voljo tri možnosti: glas “za”, glas “proti” in glas “vzdržan” ali “vzdržana”. Da si poslušalci lahko oblikujete bolj jasno predstavo, bomo na kratko opisali sestavo senata. Že v sedežnem redu se največja ločnica vleče med vodstvom fakultete ter ostalimi člani. Vodstvo v senatu predstavljajo dekan ali dekanja ter prodekani, ki zastopajo različna področja. Med njimi je tudi študent prodekan, ki pa je po hierarhiji ločen od ostalih študentov senatorjev. Večina senatorjev je sestavljena iz predavateljev, ki so na fakulteti zaposleni s polnim delovnim časom. Od približno petdesetih članov je petina mest na voljo za študente senatorje.

Že samo pri tem kratkem opisu lahko pokažemo na tri stopnje procesa odločanja, kjer se možnosti ožajo in postopek časovno krajša. Te tri stopnje so predstavitve predlogov, razprava ter glasovanje. Predstavitve predlogov so na sami seji nekoliko upravičeno skope, ker je za vsak predlog po navadi dostopno obsežnejše pisno gradivo. Po predstavitvi lahko udeleženci, če so dovolj hitri, pričnejo razpravo s tem, da postavijo vprašanje ali kaj komentirajo. Toda ob tem se ne morejo izogniti občutku priganjanja, da naj vendarle že nehajo z zavlačevanjem glasovanja. Izjave o tem, da z razpravo ne delamo nič več kot le zavlačujemo neizogiben izid glasovanja, s strani vodstva niso redke. Četudi temu ni tako in razprava dejansko ima vpliv na glasovanje, se bo na naslednji seji spet pojavila enaka izjava in priganjanje bo enako intenzivno. Zanimivo je, da je ob predstavitvah predlogov, ki jih večinoma opravi vodstvo fakultete, hkrati bolj ali manj močno izražena želja vodstva glede tega, ali naj se predlog sprejme ali zavrne. To kaže na vlogo senata kot skupino glav, ki naj bi željam vodstva bolj kot ne kimale, medtem ko so člani pod vtisom, da imajo popolno svobodo odločanja. Kot pri večini stvari, ta svoboda na papirju tudi zares obstaja, ni pa vedno tako tudi v praksi. V praksi namreč ravno ta vtis o svobodi odločanja toliko bolj omogoča manipulacijo in usmerjanje odločanja. Ta manipulacija se dogaja na ravni očem nevidne, a še kako vplivne strukture oziroma vezi med člani.

Po eni strani je ta struktura očitna in formalna. Vidimo jo v postavitvi sedežev v sejni sobi, kjer je vodstvo na čelu, ostali člani pa ob straneh. Razberemo jo iz nazivov članov, kjer je dekan hierarhično najvišje, sledijo mu prodekani, nato pa še profesorji, docenti in nenazadnje študenti senatorji. Formalno gledano vsak glas v senatu enako šteje, zato ta formalna struktura na papirju nima vpliva na končni izid glasovanja. Nas pa bolj zanima tista struktura, ki podobno kot podtalnica teče in se kopiči, ne da bi jo kdo zaznal, a ima na trenutke močan vpliv na razmere na površju. To strukturo je Freud zajel v konceptu libidinalnih vezi. Z njimi je razlagal delovanje sugestije oziroma posredne ali prikrite manipulacije s čustvi in ravnanjem drugih. Libidinalne vezi so preprosto povedano čustvene vezi, ki se v skupinah med člani tvorijo, ne da bi imeli na to kaj dosti vpliva. Člani se teh vezi pogosto niti ne zavedajo ali pa si jih nočejo priznati. Če odnosi v formalnih hierarhijah s strani članov niso preizprašani, se libidinalne vezi lahko začnejo tvoriti tako, da se ta hierarhija okrepi. S tem se okrepi moč vodstva tudi na čustveni ravni, kar poveča možnost sugestije. Drugače povedano, vodstvu pogosto ni treba niti dobesedno reči, kaj si želi, saj so ostali člani senata na vodstvo navezani tako, da že samodejno čutijo njihove želje kot svoje. Tako lahko pod vtisom, da so v odločanju popolnoma svobodni, v resnici glasujejo v skladu z željo drugega. Sugestibilnost toliko bolj okrepi dejstvo, da živimo v dobi, kjer mnenja po številu zasenčijo dejanske podatke, ki jih oseba ima. Kopičijo in spodbujajo se nepodkrepljena “mnenja”, ki so bolj podobna izražanju trenutnega razpoloženja kot pa premišljenemu odnosu do nečesa. Redko je mnenje, ki bi ga oseba znala tudi utemeljiti, ga razložiti, ga zavestno predelati in pokazati njegovo razumsko zasnovo. Četudi so prepričanja povod za večino našega delovanja in odločitev, o čemer lahko sklepamo na podlagi dokazanega vpliva nezavednih vzgibov na naš vsakdan, je za smotrno odločanje o usodi množic nujno, da ta prepričanja preizprašujemo.

V tej luči je jasno, da sta danes razprava in premislek nujno potrebna, da premagamo vezi in interese, ki ukrivljajo odločanje o občih zadevah. Da sta razmislek in razprava sploh mogoča, pa je potreben dovolj širok in raznolik simbolni prostor. S tem izrazom mislimo pomene, s katerimi operiramo. V tem kontekstu glas vzdržanosti predstavlja sivi prostor med črno-belim svetom, ki ga slikata glasova “za” ali “proti”. Predstavlja širitev pomenskega prostora. Kot naslednji korak lahko nanizamo nekaj primerov, v katerih glas vzdržanosti nosi nepogrešljivo sporočilnost, ki bi se ob njegovi efektivni ukinitvi izsilila iz obstoja. Obstajajo trije glavni razlogi, ki so očitni iz prakse, zakaj se nekdo opredeli kot vzdržan. Najbolj pogosta sta neodločenost ter bojazen pred izpostavljanjem. Pri slednjem imajo močno vlogo libidinalne pa tudi strukturne vezi in hierarhije. Tretji možni pomen vzdržanosti pa je lahko to, da oseba ne želi odgovoriti na vprašanje, če se ji že samo vprašanje zdi napačno zastavljeno. Tisti primer, o katerem se največkrat sklepa, je ta, da je oseba enostavno neodločena. Da si ni oblikovala mnenja, ker ni prebrala gradiva ali nečesa ni razumela. V tem primeru mnogi sklepajo, da oseba ni dovolj vestna ali pa da je preveč zmedena za delo v senatu. Lahko pa se tak glas razume tudi kot upravičen klic po nadaljnji razpravi, ki je pogosto presekana zaradi priganjanja vodstva po čim krajših sejah. V vsakem primeru je poskus reševanja neodločenosti z neupoštevanjem vzdržanega glasu podobno kot ukinjanje negativnih ocen, ko učitelj vidi, da gre učencem slabo pri preizkusih.

Predlog o neupoštevanju glasu vzdržanosti je vodstvo upravičevalo predvsem s to situacijo in predvidevalo, da bi se s tem člane spodbudilo k opravljanju domače naloge ter branju gradiv. Pri temje očitno, da niso upoštevali dejstva, da za glasovanje nikomur ni treba utemeljiti ali sploh izraziti mnenja - glas namreč sam po sebi še ni mnenje. Zanimivo postane tudi, ko interpretiramo to, kako glasovanje v praksi izgleda. Vprašanje se namreč glasi: “Ali kdo sklepu nasprotuje? Je kdo vzdržan?” Da oseba glasuje “za” nek sklep, mora v praksi ostati tiho in ne dvigniti roke. S tega vidika cela stvar izpade toliko bolj zlovešča, četudi se vodstvo ne zaveda lastnega manipuliranja z ostalimi člani. Precej očitna motivacija za ukinitev upoštevanja vzdržanosti je pospešitev postopkov, ki ima za posledico slabše premišljene odločitve. Razprava naj večinoma ne bi bila potrebna, ker nas vodstvo želi prepričati, da bi se senat moral le odločati v skladu s pravilniki. Če je to res vse, kar naj bi počeli, bi bilo bolj smiselno enostavno vnesti vse pravilnike v nek računalniški program in pustiti algoritmom, da v par sekundah opravijo s sejo. Po mnenju tistih študentov senatorjev, ki vidimo skozi to birokratsko meglo, ki jo prodaja vodstvo, je senat namenjen tudi temu, da preizprašuje pravilnike same, ko je to potrebno. Pravila se namreč ne pišejo sama in smiselno je o njih premišljevati ter jih narediti čim bolj življenjske. Če tega ne bo delal senat, potem je vseeno, če kar vse organe robotiziramo in zaživimo prelepi novi krasni svet, kjer smo vsi na tabletkah sreče in pod očesom velikega brata. Če nismo že zdaj tam.

Dodatna motivacija za to spremembo pa je izražena v samem predlogu: vodstvo si želi pridobiti večjo legitimnost s tem, ko bi senat jasno sprejel ali zavrnil predloge. Za senat namreč pravijo, da naj bi v ljudeh vzbudil zaupanje, kar naj bi množična vzdržanost pri glasovanju preprečevala. Smiselno se jim torej zdi, da se najvišja politična telesa prilagajajo krajši pozornosti množic ter trendu razpoloženjskih mnenj, ki ne potrebujejo utemeljitve. To pa v končni fazi služi krepitvi moči vodstva na račun upada politične kritike in premisleka.

Gradivo je pozabila prebrati Hana.