Ena vzgojna

Film kot vzgojno-izobraževalni pripomoček za delavce in delavke v šolah:

Naslednji sklop filma je napetost med odraslim in zrelim ter otroškim in igrivim. Mali Jessie postavlja velika vprašanja, na katera Johnny niti ne zna niti noče odgovoriti, medtem ko že tako težko manevrira med vsemi obveznostmi, ki pritičejo odraslemu z otrokom na skrbi. Odziv učiteljice iz publike je eksemplaričen: »Jaz bi pa izpostavila, da je bil ta otrok reees zrel, zlo se je zrelo odzival na določene situacije, ampak po drugi strani se je pa tudi rad igral, ne. Še vedno marsičesa ne razume in še vedno marsikaj vpraša. Še vedno je to eno bitje, ki vstopa v življenje.« 

Ta šok, ki pritiče zrelosti otroka, je indikativen. Diskurz o otroštvu, ta, ki se bohoti v šolah, otroka prvenstveno definira kot nesposobno bitje, ki ni zmožno artikuliranega govora in odgovornega delovanja, predvsem pa to bitje ne razume sveta. Otroci so vedno na eni strani spektra zrelosti, odrasli pa na drugi, čeprav je edina zrelost, ki dejansko izgleda tako, čisto biološka, pač rast in razvoj telesa. Ni treba posebej poudarjati, da brez težav najdemo čustveno nezrele odrasle osebke in čustveno zrelejše otroke, nad katerimo smo – kajpada – šokirani. Ne moremo se nehati čuditi.

Drugi poudarek iz izjave pa je otročič kot bitje, ki šele vstopa v življenje. Kakopak, otroci še niso del življenja, niso še del sveta, kar intenzivno reproducira tudi sodobno šolsko okolje, ki je v trenutku, ko je šola postala laična, pozabilo, da s tem, ko se ponaša s politično in ideološko nevtralnostjo, potrjuje, da vzdržuje nek družbeni red in razmerja moči. Na primer to, da normativni diskurz otroštvo postavlja kot obdobje, ki družbi predhodi. 

Vsakršno delovanje odraslih, ki otroštvu odvzema dimenzije človeka oziroma človeškega ter ga vzporeja z živalmi in drugo naravo – tega romantiziranja v filmu sicer ni –, predpostavlja, da nič, kar otrok naredi ali izreče, ne more biti pretirano relevantno. Tukaj pa nastopi struja, ki je spregovorila na dogodku in meni drugače – film ponudi prostor za razpravo o tako imenovani prvoosebni izkušnji. Tako Jessie kot Johnny v napredovanju njunega odnosa dobivata vedno več prostora, da se izjavljata o svojih občutkih in jih nato vedno pogosteje tudi skupaj osmišljata. Pedagoška poanta takšnega delovanja je, da se učitelj umakne s pozicije subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve – vse, v kar štejemo tudi vzgojne aspekte vzgojno-izobraževalnega dela. Učitelj ali druga odrasla oseba naj, prvič, ne predvideva, kako se otrok počuti in kaj otrok misli in, drugič, o tem naj jih sprašuje.

Vir fotografije: zajem zaslona