Menze zdaj!

Recimo bobu bob: sistem študentskih bonov je v razsulu. Predvsem starejši študentje, ki smo se z boni spoznali že pred epidemijo, lahko opazimo tri trende. Prvič, vse manj restavracij ponuja študentske bone. To še posebej velja za Ljubljano, kjer živi in študira okoli štirideset tisoč študentov, medtem ko imajo druga mesta že tako ali tako precej borno ponudbo. Drugič, restavracije, ki ponujajo študentske bone, jih omejujejo na vedno manjša časovna okna, recimo čas po kosilu in pred večerjo, ko je najmanj drugih gostov. Tretjič, cene doplačila so se neizprosno dvignile. Razen pri redkih izjemah in za hitro hrano bo študent danes za kosilo navadno doplačal več kot štiri evre. 

Preprosta posledica pravkar omenjenih procesov je vse manjša uporabnost študentskih bonov. Toda pri tem ne gre samo za manj udobja, češ, pogosteje jem v isti restavraciji – v eni izmed študentskih Facebook skupin je pred časom tekla razprava ravno na to temo, in znatno število študentov je poročalo, da bone uporabljajo le redko. Študentski boni torej niso resna pomoč pri zadovoljevanju prehranjevalnih potreb, deloma zato, ker so uporabljeni priložnostno, deloma pa zato, ker jih študentje uporabljajo za hitro prehrano. 

Kaj se je dogaja? Inflacija. Ljubljana – in veliko drugih delov države – se turistificira. Cene hrane v restavracijah so se v zadnjih nekaj letih krepko dvignile in študenti smo se nenadoma prelevili v parazite, ki odžirajo mesto ljudem, ki plačajo polno ceno. Študentski obrok je bil do zdaj vreden največ 7 evrov, od tega je država prispevala okoli dva in pol. Če premisleku dodamo kultni »kozarec vode« namesto kakšne druge pijače, hitro ugotovimo, zakaj se boni restavracijam pogosto pač ne splačajo. 

Kaj storiti? Prva možnost je reševanje sistema študentskih bonov. S 1. 1. 2023 se bo državna subvencija dvignila na 3,5 evra, maksimalna vrednost obroka v celoti pa na 9 evrov. Po eni strani to pomeni, da bodo imeli gostinci od študentske prehrane malček več, toda po drugi strani bodo študentje za obrok lahko plačali kar 5,5 evra. Verjetno je jasno, da neki povprečen študent bonov pač ne bo uporabljal vsak dan. 

S tem se bo docela izkazala bedna resnica študentskih bonov: bolj kot sistem, ki bi slehernemu študentu omogočal kvalitetno prehrano, gre za sistem, od katerega imajo največ najbolj privilegirani posamezniki. Boni najbolj ugajajo premožnejšim študentom, ki jim boni omogočijo ugodnejše prehranjevanje v restavracijah. Pač, greš na kosilo v centru Ljubljane in zaradi pomoči države za burger plačaš štiri evre in ne deset. Seveda gre za spekter, ampak vseeno velja, da se večina študentov na bone ne more zanašati redno, mnogi eksplicitno povedo, da bone v restavraciji koristijo ob posebnih priložnostih, sicer pa bolj za hitro prehrano. 

Lahko bi se pogovarjali o še večjem dvigu subvencije, toda ob tem se moramo takoj vprašati, zakaj bi sploh podpirali sistem, ki dobesedno pretaka javna sredstva v zasebne žepe – in to v gostinstvu, ki je pregovorno izkoriščevalska in slabo plačana panoga, s šefi, ki redno polnijo Instagram strani, kot je Delozlom. Toda tudi onkraj takšnega pomisleka je pač malo verjetno, da bi bilo moč iztržiti še večji dvig državnih subvencij. 

Iščemo torej drugačne, bolj radikalne rešitve. Moja je zelo preprosta: študentske bone bi morali nadomestiti s sistemom menz. S tem ne mislim na neki razpis za koncesijo in novo obliko pretoka javnih financ v zasebni žep, ne, ustanoviti bi morali javni zavod, ki bi upravljal študentske menze in morda zaposlenim plačal več od minimalne plače. Menz bi moralo biti več, najbolje bi bilo, da bi imela vsaka fakulteta svojo. Na srečo imajo fakultete že zdaj prostore, ki jih bolj ali manj mutno oddajajo raznim zasebnikom – ti prostori bi bili lahko brez večjih težav prilagojeni in spremenjeni v menze. 

Glede na to, da bi šlo za veliko organizacijo, lahko računamo na precejšnjo učinkovitost pri sklepanju dogovorov z dobavitelji in podobnim. Obenem dela menz ne bo diktirala želja po čim višjem zaslužku. Na ta način, v to sem prepričan, bi lahko menze študentom in drugim zaposlenim ponudile obroke, ki bi bili zanje cenejši, pri tem pa državi ne bi bilo treba plačati več, kot plačuje trenutno z boni. Morebiti bi si celo lahko privoščili dostojne plače in delovne pogoje. Velikost organizacije bi pomenila tudi to, da bi lahko pokrivali slepe pege, ki jih trg zapostavlja. Kakšna restavracija, predvidoma nekje v centru, bi bila lahko striktno brezglutenska, kakšna veganska in podobno. 

Morebiti boste ugovarjali, češ »študentje imajo radi bone, ne marajo pa menz«. Trik študentskih bonov je, da so na prvi pogled sijajna stvar. Obiščeš restavracijo, ki si je sicer ne bi mogel privoščiti, in za malico ješ neki burger in srkaš craft pivo. Tujci so običajno navdušeni: »Ko bi le tudi mi imeli tako super sistem.« Toda tak premislek ima dva problema. Prvič, v diskurzu civilne družbe imajo ravno bolj privilegirani študentje najmočnejše glasove in zato se njihovi glasovi podpore bonom najdlje slišijo – povprečen študent pač ne je burgerjev v Fany and Mary, vsaj ne kar tako, kot vsakdanje kosilo. 

Drugič, veliko študentov, sploh tistih nekje na sredini premoženjskega gaussa, se je nekako sprijaznilo s tem, da so boni nekakšen občasni dodatek. Poglejmo podatke. Leta 2019 je bilo izplačanih slabih 11 milijonov evrov subvencij, kar pomeni, da je bilo vsak mesec vnovčenih okoli 375 tisoč bonov. V tem obdobju je bilo študentov približno 75 tisoč, torej je povprečen študent bone koristil petkrat na mesec. Težko sodimo, kolikšen del tega je bila hitra prehrana, očitno pa je, da boni ne predstavljajo sistematične rešitve študentske prehrane. 

Ampak od bonov lahko terjamo več, lahko zahtevamo, da se sistem uredi tako, da bo povprečen študent vsak dan lahko jedel kosilo. Projekt spremembe bonov bi – to je res – terjal resen premislek, kaj pravzaprav želimo od študentske prehrane. Vseeno pa gre opozoriti, da je obljuba študentskih bonov veliko boljša od dejanske ponudbe. Na neki konceptualni ravni gre pač za izjemno zadevo, s pomočjo katere se študent emancipira, odloča med stotinami možnosti. Toda v praksi ta izbira, tudi če predpostavimo študenta, ki si jo lahko redno privošči, res ni tako sijajna. Povprečen študent, sodeč po pogovorih na to temo, obiskuje nekaj restavracij. Argument za bone v primerjavi z menzami je, da prosti trg ponuja raznolikost in kvaliteto, očitno pa je, da v praksi pri bonih ne gre za nikakršno gurmansko izkušnjo. Mislim, da bi sistem študentskih menz lahko ponudil primerljivo, obenem pa precej dostopnejšo možnost prehranjevanja. 

Sprejmem ugovor, da bi bila organizacija takšnega sistema birokratsko in politično naporen in zapleten projekt, toda osnovni namen tega prispevka ni nujno zgolj deklaracija podpore menzam kot takim, pač pa izpeljava teze, da smo – in da moramo biti – pri oblikovanju zahtev glede študentske prehrane dovolj radikalni in da si upamo misliti rešitve tudi onkraj ureditve bonov. Ravno to je, mimogrede, nekaj, na kar študentski funkcionarji često pozabljajo – vsakič znova se borijo za dvig subvencij, dvig vrednosti obroka in podobno. Vse lepo in prav, toda dolgoročno sistem študentskih bonov ni vzdržljiv in ga bo nekaj moralo nadomestiti. V nasprotnem primeru bomo lahko govorili o študentskih bonbončkih, tisti lepi priložnosti enkrat mesečno, ko greš jest na bon v eno izmed treh restavracij v centru, ki bone ponujajo. Ali pa boš vsak dan jedel kos pice ali burek iz obrata brez doplačila. 

Skratka, boni niso najboljši sistem, in mislim, da bi jih morali nadomestiti s sistemom menz. Nisem prepričan, kako bi to uredili. Recimo, bone bi lahko ohranili – ampak za menze, morda pa bi lahko samo določili študentsko ceno. Na ta način bi – v to sem prepričan – študentje lažje dostopali do hrane, zaposleni delali v boljših pogojih, država zapravila isto ali manj in podobno. Verjetno obstajajo tudi druge možnosti, recimo uporaba študentskih bonov v trgovinah. Dasiravno se torej z menoj morebiti ne strinjate – in se vam menze zdijo fuj ali kaj takega, vas pozivam vsaj k temu, da se sprašujete, kaj pravzaprav želimo od študentske prehrane in kako naj jo organiziramo. Boni zvenijo dobro, v praksi žal ne delujejo, verjetno bi bilo dobro, da razmišljamo o prenovi. 

Vir slike