Microsoft gre v šolo
Pred kratkim smo v novicah univerzitetne redakcije Radia Študent lahko brali o projektu Centra obšolskih dejavnosti, ki v sodelovanju z organizacijo Code Week, Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport ter podjetjem Microsoft namerava petnajst slovenskih osnovnih šol opremiti z mikrokrmilniki Micro:bit. Učenje programiranja in drugih digitalnih veščin v vse bolj tehnologiziranem svetu postaja del splošne razgledanosti. Tako na primer trenutna vroča politična debata o zasebnosti na spletu od vključenih terja dobro mero poznavanja delovanja spletnih tehnologij. A poleg razvoja z aktualnim znanjem opremljenih, inovativnih, kreativnih in kritičnih posameznikov, ima vpeljevanje računalniških veščin v nižje stopnje izobraževalnega sistema tudi svojo ekonomsko računico.
Najprej se ustavimo pri mikrokrmilnikih Micro:bit. Gre za odprtokodno strojno opremo, ki jo je skupaj s partnerji razvil britanski javni medij BBC. Ploščica Micro:bit naj bi skupaj z drugimi podobnimi orodji, kot sta Raspberry Pi in Arduino, otroke naučila digitalne pismenosti. Drugi cilji fundacije, ki stoji za razvojem, proizvodnjo in distribucijo Micro:bita, so še: osredotočanje na deklice in druge neprivilegirane skupine, postati najbolj učinkovito orodje za učenje digitalnih veščin in kreativnosti ter sodelovanje z učitelji za pripravo materiala za vključitev v učne načrte. A pogled na nekatere partnerje projekta, kot so naprimer Amazon, Microsoft in Samsung, vzbudi sum, da se v ozadju projekta skrivajo tudi namere po dobičku. V pričujočem prispevku bomo razgrnili tri ekonomske interese, ki jih profitno naravnana multinacionalna podjetja zasledujejo, s tem ko navidez podpirajo odprto kodo in vpeljevanje digitalnih veščin v izobraževalni proces.
Kje oziroma kako bi lahko informacijske multinacionalke, kakršni sta Amazon in Microsoft, ustvarjale dobičke pri odprtokodnem projektu? Takoj lahko opazimo, da gre za dobro reklamo, saj so cilji projekta nadvse plemeniti. Marketing za ta podjetja tako namesto dragih storitev opravljamo novinarji na račun svojih medijskih hiš oziroma delodajalcev.
A interesi ležijo tudi drugje. Predvsem Microsoft je dobro poznan po praksi zastonjskega dobavljanja svojih produktov izobraževalnim institucijam. Ko učenci zaključijo izobraževalni proces, znajo uporabljati bolj ali manj zgolj njihovo programsko opremo, zato ta postane prva izbira pri uporabi tako na delu kakor doma. Izobraževalna institucija nemalokrat celo sama plačuje pedagoga, ki poučuje uporabo teh licenčnih programskih orodij. Gre za proces, imenovan lastniška priklenitev, ko stranki produkt sprva ponudiš zelo poceni, ko pa ta nato postane od tega produkta odvisen, nastopi čas za kapitalizacijo. Po tej praksi so poznani proizvajalci tiskalnikov, ki so zelo poceni prodajali svoje tiskalnike, nato pa so drago prodajali barvo zanje. Podobno so počeli tudi proizvajalci sesalcev in podobno je počel tudi Microsoft, s tem ko je zaprl standarde za shranjevanje dokumentov. Če je nekdo želel brati dokument, ki ga je nekdo drug spisal z Microsoftovim orodjem, je moral tudi sam kupiti isti program. S to prakso je Microsoft povsem zdominiral trg pisarniške programske opreme.
A Microsoft ni več takšno podjetje, kot je bilo nekoč. Microsoft ima rad Odprto kodo in Linux kot enega izmed njenih paradnih konjev. Odprta koda in njen koncept odprtosti sta trenutno precej popularna. Gre za programsko opremo, ki ima izvorno kodo javno dostopno, tako da jo lahko, kdor zna, pregleda za morebitne napake, jo popravi ali razširi. Poleg odprte kode se koncept pojavlja še v kontekstu odprte strojne opreme in odprtega znanja. V prvem primeru gre za to, da se razvijalci, velikokrat gre za elektroniko, odpovejo patentnim pravicam nad načrti svojih čipov in vezij, s tem pa omogočijo, da vezja izboljšujejo tudi drugi razvijalci ter da so stroški proizvodnje nižji, saj proizvajalcem ni treba plačevati materialnih pravic na patentu. Zelo uspešen primer odprte strojne opreme so denimo mikrokrmilniki Arduino.
Glede na to, da govorimo o izobraževanju, se velja pomuditi še pri odprtem znanju. Ta naslavlja ekonomsko diskriminacijo pri dostopu do slednjega. Eklatanten primer tega so drage naročnine na raziskovalne revije, ki jih izobraževalne in raziskovalne ustanove plačujejo založnikom teh revij. Izobraževalne institucije držav tretjega sveta si dragih naročnin za revije, ki so za raziskovalno delo skoraj nujne, velikokrat ne morejo privoščiti. Da bo mera polna, je delo raziskovalcev, ki v teh revijah objavljajo, mnogokrat plačano z javnimi sredstvi. Univerzitetna in znanstvena redakcija RŠ v zadnjem času pozornost posvečata tudi tako imenovanemu Načrtu S, regulaciji Evropske unije, ki naslavlja ta problem. Po Načrtu S bodo z letom 2020 znanstvene objave, ki so bile financirane z javnimi sredstvi, morale biti objavljene v revijah s prostim dostopom.
V luči te velike odprtosti je Microsoft v želji, da izboljša svojo javno podobo, odprl tudi standarde za shranjevanje svojih datotek. Tako jih je sedaj, vsaj v teoriji, a se v podrobnosti ne bomo preveč spuščali, mogoče brati tudi z drugimi pisarniškimi programi. To je pomembno tudi zato, ker je računalnik postal pomembno sredstvo pri izdelavi šolskih nalog, saj učenci niso več prisiljeni uporabljati iste programske opreme, kot jo uporablja učitelj, ki bo nalogo pregledoval. To spremembo je do neke mere omogočil tudi prehod na nove, tako imenovane podatkovne poslovne modele sredi 2000-ih. Ti temeljijo na zbiranju in obdelavi velike količine podatkov, ki jih ustvarijo uporabniki. Ekonomska paradigma se je tako zasukala od modela ustvarjanja profita s trženjem kopij programa, ki ga je razvilo podjetje in je dostop do njega zaprlo za tiste, ki zanj niso plačali, do modela, v katerem podjetje želi imeti čim več uporabnikov svojih programov oziroma platform, saj se ob njihovi uporabi ustvarjajo podatki, ki jih informacijsko podjetje rudari in na njih kapitalizira.
Vrnimo se nazaj k lastniški programski opremi in prvaku, ki kraljuje na področju operacijskih sistemov in pisarniške programske opreme. V novico o projektu opremljanja slovenskih osnovnih šol je bil vključen tudi podatek, da je Osnovna šola Dobje postala prva Microsoftova inovativna šola v Sloveniji, devet učiteljic te osnovne šole pa je prejelo naziv Microsoftov inovativni učitelj. Bolj kot je inovativna uporaba mikrokrmilnikov v osnovnošolskem izobraževalnem procesu, pa so inovativne Microsoftove poslovne prakse.
Načeloma ne nasprotujem povezovanju gospodarstva in šolstva, vseeno pa je treba razčistiti, kaj so čigavi interesi - in jih nenazadnje tudi pretehtati. Tako je eno izmed ključnih vprašanj, ki se zastavlja, ali želimo v zameno za po vsej verjetnosti dokaj dovršen izobraževalni program digitalnih veščin Microsoftu omogočiti, da se promovira med mladimi. V obzir je potrebno vzeti tudi visoke cene letnih licenc za Microsoftovo programje, ki jih plačuje javni sektor in ki to samaritanstvo do mladih tudi napaja. Nenazadnje obstajajo tudi cenovno ugodnejše alternative v prosti in odprtokodni programski opremi, ki pa zaradi razširjenosti Microsoftovih izdelkov niso deležne veliko pozornosti.
Cenovna ugodnost proste programske opreme je po ustanovitelju fundacije Free Software Richardu Stallmanu šele drugotni razlog, zakaj bi morale šole v svojem izobraževalnem procesu uporabljati zgolj prosto programje. Največji poudarek Stallman namreč posveča družbeni odgovornosti šolskega sistema, da uči vrednote prostega razširjanja znanja, v tem primeru programske kode, in njenega proučevanja. Prosta programska oprema se od lastniške razlikuje po tem, da ima uporabnik mnogo več svobode pri njeni uporabi, saj ni omejen s strogimi pogoji uporabe, kakršne postavljajo proizvajalci lastniške programske opreme. Stallman in drugi promotorji proste programske opreme poudarjamo, da mora uporabnik imeti nadzor nad programsko opremo, ne pa lastnik programske opreme nad njenim uporabnikom. To je danes še kako aktualno, saj ciljno oglaševanje, ki se zanaša na analize velikega števila osebnih podatkov, predstavlja večinski delež svetovnega oglašavanja, trg s podatki pa je eden izmed hitreje rastočih svetovnih trgov. Ne moremo še mimo omembe masovnega nadzorovanja posameznikov in ekonomskega vohunjenja s strani obveščevalnih služb, ki se ga zaradi svoje netransparentnosti lažje izvaja v zaprtokodnih programih in na platformah, kjer uporabniki nimajo vpogleda v kodo, niti nadzora nad hrambo in ravnanjem s podatki, ki jih ustvarijo. Kakor so pokazala razkritja Edwarda Snowdna, se vse naštete prakse v veliki meri vršijo preko bolj ali manj tajnih pogodb med različnimi deležniki.
Na tej točki velja priznanje, da je Microsoft precej v koraku s časom, saj se sklada z nekaterimi opažanji o vedenjskih spremembah mladih, ki jih je prinesla moderna tehnologija. Suzana Plemenitaš, ravnateljica osnovne šole Dobje, je tako ob prejetju nagrade povedala: "Vsak dan smo priča spremembam, ki so tudi na področju izobraževanja neizogibne. Zavedati se moramo, da klasično poučevanje ni dovolj. Učenci potrebujejo več za motivacijo in novo osvojena znanja ter veščine. Učitelji morajo v korak s časom, Microsoftove storitve pa omogočajo, da učenca vključujemo v proces načrtovanja ciljev in spremljanja lastnega razvoja in trajnega znanja." Citat se sklada s poantami knjige Palčica francoskega filozofa Michela Serresa. Suzana Plemenitaš govori o nujnosti sprememb na področju izobraževanja, da učenci potrebujejo dodatno motivacijo, Serres prav tako o padcu učiteljeve avtoritete in drugih avtoritet, predvsem kot posledica dostopnosti znanja, ki so ga prinesli moderna tehnologija, medmrežje, prenosniki, pametni telefoni in tako naprej.
Serres v Palčici ugotavlja, da mladi ne berejo več ter da jih tisto, kar je že napisano, ne zanima. Namesto abstraktnega mišljenja in pomnjenja se raje zatečejo k spletnim iskalnikom, ki vračajo bolj konkretne zadetke. Ta sprememba načina mišljenja in obnašanja, ki je posledica razvoja informacijskih tehnologij, bo po Serresovem mnenju preuredila družbenopolitično krajino. Štirim uveljavljenim vejam oblasti, izvršni, sodni, zakonodajni in medijem, se pridružuje peta, hitro vzpenjajoča se podatkovna oblast. Tudi na tem področju se v zadnjem času odvijajo politični boji med progresivnimi in kapitalističnimi silami. Poskus brzdanja podivjanih multinacionalk predstavlja tudi Splošna uredba o varstvu podatkov, ki je lansko leto stopila v veljavo.
Uvajanje digitalnih veščin v šolstvo je splošen trend po vsem svetu. Tako je denimo Estonija pred časom v osnovne šole uvedla programiranje. Pobude za to velikokrat prihajajo iz informacijskega sektorja samega, kar v veliki meri velja tudi za projekt Micro:bit. Promotorji poučevanja programiranja v nacionalnih kurikulumih slednje pogosto zagovarjajo s tem, da bodo učenci lažje dobili dobro plačane službe v informacijskem sektorju. A britanski novinar Ben Tarnoff, ki raziskuje področje tehnologije, se s tem ne strinja. S tem ko IT-sektor poskuša programiranje vpeljati v izobraževalni proces, cilja predvsem na znižanje stroškov delovne sile v tem sektorju.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj