POGLABLJANJE NEENAKOSTI

Ministrica Simona Kustec je 4. januarja gostovala v oddaji Studio City in ob tem povedala, da »smo rekorderji z vidika sposobnosti in usposobljenosti izobraževanja na daljavo.« Dejala je tudi, da naj bi bili v tem trenutku ena od vodilnih držav v Evropi, ki je zmožna ponuditi izobraževanje na daljavo, kar naj bi pomenilo, da so tako učenci kot učitelji usposobljeni za in opremljeni z ustrezno informacijsko-komunikacijsko tehnologijo in znanjem, da to izobraževanje lahko poteka.

V nadaljevanju se bomo spraševali, ali je temu res tako oziroma ali imajo vsi osnovnošolci, dijaki in študenti sploh dostop do opreme za delo na daljavo, brez katere je v trenutnih razmerah šolsko oziroma študijsko delo praktično nemogoče.

Raziskovalka Eva Klemenčič Mirazchiyski s Pedagoškega inštituta za Razkrinkavanje.si poudarja, da ne pozna nobene primerjalne raziskave, ki bi trenutno sistemsko merila to, o čemer je ministrica govorila, saj podatkov o tem ni. Po njenih besedah je zadnja najbolj zanesljiva mednarodna raziskava, v kateri je sodelovala Slovenija in ki je merila znanje in veščine učencev pri računalniški in informacijski pismenosti, ICILS 2013, ki so jo izvajali med februarjem in decembrom 2013 pod vodstvom zveze IEA med 60 tisoč osmošolci v 21 državah. V raziskavi smo se dejansko uvrstili na deseto mesto oziroma nad mednarodno povprečje, ki je bilo 500 točk. Ministrstvo pa se je odločilo, da Slovenija v ciklu raziskave ICILS 2018 ne bo več sodelovala in tako aktualnih podatkov s področja, ki je zdaj še bolj pomembno kot kadarkoli prej, nimamo.

Ob tem pa se pojavlja še pomembnejše vprašanje: kaj narediti v primeru, da dostopa do programske opreme za delo na daljavo pravzaprav nimaš.

Vprašanje je v veliki meri povezano tudi z ekonomskim stanjem posameznikov, pri čemer UNICEF opozarja, da je že pred pandemijo, leta 2019, pod pragom tveganja revščine v Sloveniji živelo kar 41.000 otrok. Posledice pandemije pa so otroke potisnile še globlje vanjo, ob čemer Alja Skele, vodja programov zagovorništva pri UNICEF-u Slovenija, poudari, da je treba biti pri načrtovanju politik pozoren, da so zajete vse skupine, še posebej pa najranljivejše.

Ob tem pa opozorimo, da tudi družine s povprečnim prihodkom načeloma nimajo računalnika za vsakega družinskega člana. V trenutni situaciji namreč veliko staršev opravlja delo preko računalnika od doma, vsi otroci pa ga nujno potrebujejo tudi za spremljanje pouka preko zooma, kar je, v primeru, da nima vsak svojega računalnika, težko uskladiti.

Na ministrstvu so v odzivu za Razkrinkavanje.si poudarili, da so šole lani spomladi opremili z 9583 računalniki in drugo komunikacijsko opremo, septembra pa so jim zagotovili še 4193 prenosnih računalnikov in jim namenili 3,3 milijona evrov, ki so jih šole do konca leta porabile za nakup skoraj 4500 računalnikov. Ob tem pa Janez Vogrinc, dekan ljubljanske pedagoške fakultete, opozarja, da je stanje še vedno daleč od idealnega, kaj šele da bi bili, kakor pravi ministrica »rekorderji v možnosti izvedbe pouka na daljavo«. Ministrstvo trenutno tudi nima podatkov, koliko učencev in dijakov še vedno potrebuje računalnik.

Center za preiskovalno novinarstvo Oštro je 7. decembra objavil informacijo, da po podatkih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport najmanj 3700 učencev in dijakov nima računalnika za učenje na daljavo, kar predstavlja 1,4 odstotka vseh, ki so v preteklem letu obiskovali osnovno in srednjo šolo.

Ko obiščemo spletno stran društva Duh časa, ki donira računalnike šolajočim se otrokom, je na naslovni strani zapis, da je njihov telefon in elektronski nabiralnik od oktobra 2020 popolnoma preobremenjen in da naj starši o potrebi po računalniški opremi obvestijo šolo.

Oktobra lani smo na spletni strani Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, krajše SVIZ, lahko prebrali zapis matere, ki je v času prvega vala novega koronavirusa v sosednji gimnaziji, ki jo obiskuje eden od otrok, prosila za izposojo prenosnika, a ga žal niso imeli na voljo. Septembra je poskusila tudi na osnovni šoli drugega od otrok, od koder so jo obvestili, da je na seznamu že več kot sto učencev in da šola toliko računalnikov sploh nima.

Videti je torej, da trditev poslanke SDS Mojce Škrinjar, ki je 2. novembra na 27. seji parlamentarnega odbora za kulturo zatrdila, da imajo vsi učenci za učenje na daljavo računalnike in modeme, ne drži.

Kako pa je pri študentih? Za Oštro je 30. decembra ministrstvo sporočilo, da se je na njih zaradi pomanjkanja računalnika za učenje na daljavo od izbruha epidemije do sredine decembra obrnila le ena študentka, in sicer aprila. Je pa med 30. marcem in 5. aprilom Študentska organizacija Slovenije, krajše ŠOS, med 1091 študenti z različnih visokošolskih zavodov opravila spletno anketo o težavah pri študiju na daljavo. Pri tem je sodelovalo največ študentov s treh največjih univerz, mnenje pa so podali tudi študenti z drugih univerz, pri čemer je 22 odstotkov vprašanih odgovorilo, da imajo velike težave z računalniško opremo, skoraj polovica pa, da ima težave s spletno povezavo.

Rečemo lahko torej, da izjava ministrice mogoče delno drži, saj so, čeprav za to nimamo najbolj aktualnih podatkov, kljub temu zadnje raziskave pokazale, da so veščine učencev pri računalniški in informacijski pismenosti nad povprečjem, a se moramo zavedati, da pri tem govorimo o posameznikih, ki imajo dobre socialne in materialne pogoje, tisti, ki tega privilegija nimajo, pa so zapostavljeni bolj kot kadarkoli prej.

O neenakih izhodiščih je razmišljala vajenka Tana pod mentorstvom Hane.