Šole, podaljški političnih strank!?

FOTO: "Taichung ANL English Teachers Meeting 2008" by ANL 艾而歐語 is licensed under CC BY-NC-ND 2.0

 

Tokratni komentar zastavljam specifično šolsko. To pomeni, da bom v nadaljevanju stvar pojasnjeval s praktičnimi primeri z namenom, da bo možnost učnega učinka na tiste »neželjne učenja« večja. Zakaj?! Ker stvar dojemam skrajno resno in si obenem »pedagoško optimistično« želim, da bi se ti, ki to potrebujejo, iz tokratnega komentarja lahko česa naučili. Govora bo o predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, krajše ZOFVI. Gre za krovno zakonsko podlago na področju šolstva, oziroma določneje, govora bo o še enem v vrsti poskusov vstopa strankarske politike v slovenski javni vzgojno-izobraževalni sistem, specifično, v svete zavodov vrtcev in šol.

 

Kje torej politiko čevelj žuli? V javnem prostoru je vsaj od nastopa aktualne vlade prisotno prepričanje, da si slednja želi polastitve vseh resorjev, prek katerih bi lahko vplivala na javno mnenje državljanov. Je potemtakem sploh bolje poskusiti kje drugje kot v vrtcu oziroma v šoli? Nenazadnje je jasno, da gre za ideološka aparata države, ki dosežeta praktično celotno populacijo. Ta »boleči žulj«, metaforično rečeno, poslanci in poslanke strank SDS, NSi in SMC poskušajo tokrat predreti pri sestavi svetov zavodov. Če je aktualno razmerje vsaj na papirju v prid strokovnim delavcem šol in vrtcev – z razmerjem: pet predstavnikov zaposlenih, trije predstavniki občine in trije predstavniki staršev –, si predlagatelji spremembe zakona želijo, da bi imele občine pet, starši in zaposleni pa po tri predstavnike. 

 

Gre torej za jasen poskus, da bi imela lokalna politika – poenostavljeno rečeno: župani in županje iz vrst vladnih političnih opcij – odločilni vpliv zlasti na imenovanje ravnateljev, prek njih pa na filozofijo, ki se udejanja za zidovi vzgojno-izobraževalnih zavodov. Z drugimi besedami, gre za poskus podrejanja pedagoških vodij zavodov in preko njih tudi javnih vrtcev in šol partikularni politiki in partikularni politični ideologiji. Edukacijska načela pluralnosti, kritičnosti in poučevanja znanstveno potrjenih resnic s tem splavajo po vodi.

 

Bolj pod črto naj spomnim le na navdušenje privržencev SDS in VSO nad potvarjanjem zgodovine Slovencev in željo, da bi s svojo »novo zgodovino« vstopili v javni šolski prostor. Med tretjim valom epidemije so Aleš Hojs, Milan Zver in Mojca Škrinjar – slednja je vodja pedagoške sekcije Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in podpisnica tokratne novele zakona ZOFVI – celo vabili ravnatelje, naj svoje učence in dijake nagovorijo k udeležbi na kvazi kvizu Nove24TV na temo poznavanja slovenske zgodovine, ki je, jasno, prava zgodovina le po meri SDS. Konec opombe pod črto.

 

Seveda se pričakuje, da si bodo vladajoči izmislili »dobronamerne utemeljitve«, s katerimi bodo prikazovali nujnost tokratnih zakonskih novitet. In, pohvalimo jih, tudi tokrat so se te naloge nadvse pridno lotili. Prav zares! Domislili so si tudi novih besednih zvez, da bi predlog le deloval strokovno. Poglejmo si le dva izbrana zapisa, pozorni bralec pa jih bo v predlogu spremembe zakona seveda našel še več. Predlagatelji v obrazložitvi sprememb zapišejo, da je, citiram: »pomembno opozoriti na problem sestave šolskih svetov, ki imajo upravno-nadzorstveno vlogo, hkrati pa se soočajo s težavami pri izbiri in imenovanju ravnateljev«; in še: »ravnatelj je v obstoječi sestavi sveta prisiljen biti všečen zaposlenim, KAR POMENI, DA JE ŠIBAK ravnatelj, ki ob težkih strokovnih odločitvah ni zmožen podpreti pravic svojih zaposlenih, ko to potrebujejo«. Konec navedka. Naravnost inventivne domislice, se ne zdi?! A pojdimo po vrsti.

 

Kot pedagogu mi je jasno, da imajo sveti zavodov upravno funkcijo, ne pa zares nadzorstvene. V 136. členu ZOFVI je zapisano, da, citiram: »nadzor nad izvrševanjem določb tega zakona izvaja inšpektor, pristojen za šolstvo, razen v primerih določb, ki se nanašajo na zaposlitev strokovnih delavcev, ta nadzor izvaja inšpektor, pristojen za delo«. Konec navedka. Kar zadeva nadzor porabe finančnih sredstev, 79. člen jasno določa, da je ta v rokah računskega sodišča. Nadzorstvena funkcija je torej privlečena za lase. Enako velja za idejo o všečnem ravnatelju, ki ga imajo zaposleni radi in je zaradi te lastnosti po mnenju predlagateljev nujno šibek, zaradi česar je svojim sodelavcem domnevno tudi nezmožen nuditi pomoč, ko ti zanjo zaprosijo. Oziroma drugače, le nevšečen ravnatelj je nujno zmožen nuditi pomoč zaposlenim in je obenem tudi močan ravnatelj, karkoli že to pomeni.

 

Da stvar deluje še bolj ironično, si predlagatelji želijo sprejetja predloga zakona po skrajšanem postopku, saj naj bi šlo za manj zahtevne spremembe. Pa se vprašajmo, ali je novela, ki lahko, kot sem že prej omenil, vpliva na spremembo celotne filozofije šolskih institucij in s tem tudi na temeljna edukacijska načela kritičnosti, pluralnosti in poučevanja znanstveno potrjenih resnic, res manj zahtevna? Sam bi si upal trditi, da gre predlagateljem prej za namero zaobiti redni zakonodajni postopek ali pa nemara za podcenjujoč odnos do zaposlenih v šolah in do njihovega dela – ki se je, mimogrede rečeno, izkazalo za še kako pomembno v času letošnjih in lanskoletnih zaprtij šol. 

 

V luči povedanega je 22. oktobra v državnem svetu potekal posvet z naslovom Politizacija slovenskih vrtcev in šol, na katerem se je poleg že omenjenih dilem zastavilo tudi vprašanje, ali v obstoječi strukturi svetov zavodov nismo morda že priča prevladi državne politike nad javno vzgojo in izobraževanjem. Nenazadnje so tudi starši in učitelji ter drugi člani svetov zavodov politično opredeljeni. Na tej točki moram biti v svoji misli dosleden in odgovoriti s pritrdilnim “Da”. Tudi zdajšnji člani svetov zavodov so najverjetneje politično opredeljeni. A z morebitno spremembo članske sestave svetov na 5 predstavnikov ustanovitelja bo to še bolj na široko odprlo vrata vstopu strankarske politike v deklarirano pluralni prostor javnih šol, kar je strokovno nesprejemljivo. 

 

Konsekvence sprejetja predloga pa bi bile lahko tudi pravno sporne. ZOFVI namreč v svojem 72. členu političnim strankam prepoveduje delovanje v vrtcih in šolah. Zanimiv se mi zdi zlasti drugi odstavek tega istega člena, v katerem je zapisano, da se dejavnosti, ki niso povezane z vzgojo in izobraževanjem, lahko izvajajo v javnem vrtcu oziroma v šoli le z dovoljenjem ravnatelja. Le kakšna dovoljenja bi to lahko bila, če je ravnatelj odkrit politični pripadnik? Morebiti za kakšen psevdopedagoški VSO dogodek.

 

Od tod tudi nuja, da se kot pedagog oglasim in podam tokratni komentar. Predhodno predstavljene namere državne politike dojemam kot nedopusten obrat v smer degradacije javnega šolstva. Mimogrede naj omenim, da je tudi Oddelek za predšolsko vzgojo in izobraževanje na MOL-u podal negativno mnenje o spremembi ZOFVI-ja. Ko pa sem že omenil degradacijo javnega šolstva, naj spomnim, da je sestava svetov zavodov danes vodilno politično opcijo zmotila že leta 2006. Tiste bolj raziskovalno usmerjene poslušalce zato vabim, da se o tem tudi samostojno pozanimate.

 

Šolska zakonodaja pa letos ni na udaru prvič. Poslanke in poslanci so 15. julija s 47 glasovi za in 43 glasovi proti potrdili predlog novele za spremembo financiranja zasebnih šol. 17. junija je Odbor Državnega zbora za izobraževanje predlog tudi sprejel in s tem prižgal zeleno luč finančni favorizaciji zasebnega šolstva. Zasebne šole, ki izvajajo javno veljavni program, so bile prej upravičene do 85-odstotnega sofinanciranja javnega programa iz državnih sredstev, sprememba, ki velja od konca julija, pa državi po novem nalaga 100-odstotno financiranje obveznega programa zasebnih šol z javnim programom in 85-odstotno sofinanciranje njihovega razširjenega programa, seveda ob šolninah, ki jih te šole prejemajo od staršev svojih učencev. 

 

Omenjena sprememba pomeni vsaj en korak stran od t. i. pozitivne diskriminacije javnih šol, ki so za razliko od zasebnih zavezane dejanskemu zagotavljanju proste dostopnosti pod enakimi pogoji za vse otroke, ne glede na njihovo gmotno stanje, družbeni položaj, narodnost, spol, jezik, religiozno, politično ali drugo prepričanje, in torej ne le hipotetičnemu zagotavljanju, na papirju, kot naj bi po novem veljalo za vpisne pogoje na zasebne šole. Le retorično in kanček tudi provokativno se sprašujem, ali denimo enako velja za katoliško Osnovno šolo Alojzija Šuštarja v Ljubljani? Kako bi bili v tej šoli sprejeti morebitni predstavniki nevečinskih spolnih identitet? Ali pa muslimani? Poskušam z res evidentnimi primeri, da pridem do zaključka: zasebnim šolam umanjka VSAJ sledenje načelu pluralnosti, ki se mu na drugi strani javne šole ne smejo izmikati.

 

Oba omenjena predloga, tako ta o financiranju zasebnih šol kot prej opisani, še ne sprejeti predlog, ki predvideva spremembo sestave svetov vrtcev in šol, predstavljata možnost za udejanjanje partikularnih strankarskih interesov. Naj zato zaključim z mislijo: javne šole so skupno, javno dobro. Predstavljajo prostor srečevanja pluralnosti in učenja demokratičnega ravnanja, so prostor tolerantnosti in spoštovanja različno mislečih. Kakršnikoli poskusi v smeri degradacije tega prostora so zato zavrženi in strokovno nedopustni.

 

Gostujoči komentar je prispeval Jaka Klun.