Ste danes že posadili drevo v Keniji?
Evropska unija dela dobro! Ni se bati, da ne bi z milijardnimi okoljevarstvenimi projekti popravili okoljske krize. Pa še študente in študentke vključujejo!
Dobrodošli v oddaji Pod katedrom, v kateri bomo tokrat izlivali žolč na okoljevarstveni projekt italijanske nevladne organizacije WeWorld, ki ga financira Evropska unija. Zakaj tako specifičen fokus? Ker je primer simptomatski za večino projektov Evropske unije in ker sta ga avtorica prispevka in slovenska predstavnica odprave v Kenijo potrebovali, da bi lažje prebavili moralno in eksistencialno zgroženost. Pa dober tek!
Evropska komisija vsak mandat oblikuje finančni načrt. Ta oznanja razdelitev sredstev proračuna in vsak mandat določeno količino financiranja posveti okolju. Ta vsota se nato deli na tematske stebre, eden od katerih je ozaveščanje mladih o okoljskih spremembah. Na razpis se lahko prijavljajo različni projekti in nevladne organizacije. Letos je takšen projekt izvajala organizacija WeWorld. Zamislili so si trodelno zasnovo, kjer so nevladne organizacije v državah članicah najprej izbrale po tri študentke ali študente, ki so državo nato zastopali na tekmovanju v Bruslju. Tam se je od izbranih oblikovala še ekipa s po eno predstavnico ali predstavnikom vsake sodelujoče države, ki je nato odpotovala v Kenijo. Avtorica prispevka je imela možnost izkusiti dogodek v Bruslju, sogovornica Jana pa tudi tega v Keniji.
Bruseljsko tekmovanje v govorništvu – ne bomo ga imenovali debatno tekmovanje, ker bi to predpostavljalo potrebo po vsaj osnovnih sposobnostih argumentacije in ne le po skupku retoričnih eksperimentov – sodelujočim ni zagotovilo platforme za artikulacijo naših okoljskih potreb in zahtev. Namesto tega smo bili prisiljeni debatirati o temah, ki naj ne bi bile točka napetosti ali vprašanje v družbi okoljsko zavednih posameznikov. Nekatere ekipe so morale nasprotovati trditvi, naj mednarodna skupnost poskrbi za okoljske migrante ali pa celo tej, da naj ima okoljevarstvenost prednost pred ekonomsko rastjo. S cele Evrope so nas pripeljali večinoma z letali, da smo lahko prepričevali prepričane o sklepih, ki bi morali biti samoumevna predpostavka, na kateri se gradi načrt okoljske akcije.
Začetna zasnova projekta je predvidevala, da bi izbrana ekipa po tekmovanju nato obiskala vse države, kjer je organizacija WeWorld aktivna. Ker se je zgodila korona, se je obseg projekta zožil. Organizatorji bi na tej točki lahko vrnili denar za dele projekta, ki jih ne bi izvajali. Namesto tega so najeli pokrit prireditveni prostor s potokom na sredini in preostanek zmetali za veganske sendviče in sladice, od katerih je vsak izgledal kot pol mesečne plače, ampak imel okus, kot da bi pol mesečne plače žvečil v obliki gotovine.
Na letalo za Kenijo se je vkrcalo trinajst študentk in študentov držav članic, člani in predstavniki organizacije WeWorld ter trije influencerji. Izbrali so španskega novinarja, ki se ukvarja z rasizmom, portugalsko okoljevarstveno aktivistko in madžarsko igralko, ki svoje sledilce ravno tako ozavešča o okoljevarstvenih tematikah. Lokalna turistična organizacija Terra Madre je pripravila program za prvih pet dni izleta.
Kljub smiselno zastavljenemu začetnemu programu, se je med organizatorji in na žalost tudi nekaterimi študentkami že na tej točki oblikoval vprašljiv diskurz. Slikanje s temnopoltimi otroki domačinov je bilo predstavljeno kot atrakcija, študentski udeleženci pa so bili mimogrede posneti in vključeni še v reklamo za volilno kampanjo lokalnega politika, ko se jim je ob poti pokvarilo prevozno sredstvo.
Drugi del izleta je idejno zastavila in izpeljala sama nevladna organizacija WeWorld in je vključeval obiske humanitarnih projektov, ki jih v Keniji organizacija tudi izvaja. Humanitarnosti projektov pa na žalost ni dopolnjeval človeški odnos. Ob ogledu šole je organizatorka otroke domačinov prepričala, da so nastopili v reklami za omenjeno nevladno organizacijo in na nepreveden odstavek v italijanščini preprosto odgovorili z »grazie«.
Študentke in študente so medtem popeljali v domove lokalnih prebivalcev, Masajev. To je bilo dogovorjeno s patriarhi družine, za katere Jana pove, da je bilo očitno, da so z organizatorji izleta v podrejenem in ponižno hvaležnem odnosu, ni pa bilo dogovorjeno s preostalimi člani družin, ki so v teh bivališčih domovale. Vstopali so torej v zasebne prostore starejših, otrok in mladih mamic, ki jim obiska niso mogli preprečiti. Senzibilnost študentk in študentov je presegala razumevanje organizatorjev, in vsem je po Janinih opisih postalo izjemno neprijetno. Počutili so se, kot da vdirajo, ker tudi so. Organizatorjev nič od tega ni zmotilo. Njihovo reakcijo opiše Jana:
Študentke in študenti so poskušali organizatorjem razložiti, zakaj ustvarjena situacija ni bila sprejemljiva in primerna. Prvi odziv iz ust organizatorke je bil, da študentke in študenti tega preprosto ne razumejo; da so te ženske podrejene svojim moškim in da so se v organizaciji za obisk dogovorili s slednjimi. Nato so se opravičili študentkam in študentom, da jim je bilo neprijetno. Jana situacijo komentira s stavkom »Pa ka si ti ja fukjen«.
Obravnavanje tuje kulture in načina življenja kot razstavnega eksponata se je od tiste točke nadaljevalo v milejših oblikah. Študentke in študenti so imeli nadalje organiziran ogled bolnice.
Kaj pa okoljevarstveni aspekt ekspedicije? Osnovna ideja je torej bila, da z ozaveščanjem trinajstih predstavnikov mlajše generacije ozavestijo še njihove socialne kroge, ko bodo študentke in študenti po družbenih omrežjih delili svojo izkušnjo v Keniji. Na vprašanji, ali so objave na družbenih omrežjih res najboljši način za dostopanje do mladih in ali je za relevantno ozaveščanje o okoljevarstveni tematiki mlade res treba peljati v Kenijo, je Evropska unija očitno odgovorila pritrdilno. Okoljevarstvena tematika pa je z odnosom organizatorjev pridobila neokolonialen priokus.
Avtohtoni gozd v Keniji je sprva posekala angleška vlada – prisilno so izselili lokalne nabiralniške skupnosti, izvedli posek, nasadili evkaliptus in po poseku in prodaji evkaliptusa območje prepustili dezertifikaciji. S prakso je po osamosvojitvi Kenije nadaljevala kenijska vlada. Dezertifikacija Kenije pa seveda ni problem samo lokalnega nespametnega upravljanja z ozemljem, temveč tudi globalnega problema tople grede. Vseeno je bilo več pozornosti namenjene okoljski škodljivosti kenijske vlade. Okoljevarstvo brez antikolonialnega sentimenta je performativni zeleni elitizem. In kljub nasprotni idejni zasnovi ima organizacija WeWorld tega očitno precej.
Študentke in študenti so imeli v okviru izleta načrtovano tudi srečanje z evropsko delegacijo za Kenijo. Za to srečanje so morali pripraviti tri vprašanja. In sicer vnaprej, ker organizatorji očitno niso želeli tvegati in mladim ljudem pustiti spraševati kar česarkoli. Jana je sestavila vprašanje, ki je naslavljalo neučinkovitost okoljskih posojil Evropske unije Keniji, saj da kenijska vlada ni okoljevarstveno naravnana in se hkrati ravno zaradi mačehovskega odnosa teh okoljskih posojil usmerja v še manj okoljevarstven razvoj. Sedemdeset odstotkov kenijskega BDP-ja namreč odžirajo dolgovi, Evropska unija pa jim kljub temu ponuja nenormalno visoke obrestne mere, ki občasno dosegajo kar dvajset odstotkov. Kenija se zato za posojila vse bolj obrača h Kitajski, ki okoljevarstva ne izvaja niti performativno, hkrati pa si ob nezmožnosti povračila dolgov te preprosto izplača v naravi – prilasti si kenijsko ozemlje.
Vprašanje so študentke in študenti izbrali kot eno od treh in ga sfrizirali v prijaznejšo obliko, ki je mehko naslavljala problem zadolženosti, ki ga Evropska unija ne rešuje. Organizatorjem tudi to ni bilo dovolj. Namesto tega so se ga odločili dodatno preoblikovati, kot pove Jana:
Vseeno pa niso samo zelo produktivno razpravljali o okoljski situaciji, temveč so jo tudi lastnoročno izboljševali. Sadili so drevesa! In jim celo nadeli imena!
Če so avtorico prispevka izbor in debate v Bruslju razčarali kakršnihkoli preostalih upov, da se bo Evropska unija spopadla z okoljsko krizo, je nadaljnji izlet v Kenijo dovolj senzibilnim študentkam in študentom pripravil še lekcijo o neokolonializmu, ki jo je organizacija WeWorld podala nehote. Jani zato prepuščamo zadnjo besedo in se gremo udobno pogrezniti v svoje obupano doomerstvo.
Evropske okoljevarstvene projekte za študente se je trudila prebaviti Nika.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj