Veš, ministrstvo, svoj dolg?

Današnjo kolumno začenjam z resnično zgodbo učitelja razrednika. Učenci so svojega razrednika povabili na neuradno zabavo po valeti. Neuradna zabava se je pričela s pogostitvijo. Omenjeni učitelj je vljudno odklonil vabilo staršev, da poravnajo račun njegove večerje. Naslednji dan je kolegom z grenkim nasmehom povedal, da je za večerjo odštel več denarja, kot ga je dobil v štirih letih za razredništvo svojim učencem.

Na podobne težave je slikovito opozorila OŠ Draga Kobala iz Maribora. V javnem pismu ministrici za izobraževanje januarja 2015 je pozvala učitelje k protestu proti razvrednotenemu razredništvu. Učitelji so namreč spoznali, kako sramotno nizko je plačilo razredništva na nivoju celotne šole. Plačilu so se iz protesta odrekli in ga podarili šolskemu skladu. Ugotovili so, da z vsoto plačila za vseh 26 razredništev na šoli ne zmorejo kupiti pižame za šolo v naravi učencu, ki izhaja iz revne družine.

Taka in podobna pisma in opozorila učiteljev razrednikov se vrstijo v medijih že vrsto let. Ministrstvo za izobraževanje je odeto v tišino. Že vrsto let.

Razrednikove temeljne naloge je Ministrstvo za izobraževanje začrtalo nekako takole: razrednik skrbi za osebnostni in socialni razvoj učencev, poznati mora osnove osebnostnih in razvojnih značilnosti učencev, zna analizirati dogajanje razreda kot celote in posameznikov v njem, načrtuje in izvaja ure razrednega pouka, izdela sistem pravil, ki omogočajo sožitje na šoli ter učinkovito učenje, soustvarja kakovostne odnose med učenci, starši in kolegi, znati mora reševati posamezni problem tudi s pomočjo staršev in učencev, upoštevati mora individualne razlike med učenci, njihovo socialno in kulturno okolje ter njihove življenjske stiske, razrednik prav tako načrtuje in izvaja delo z otroki s posebnimi potrebami in mora biti konec koncev sposoben evalvacije lastnega dela.

Ko preberemo vse našteto, lahko sklepamo, da se Ministrstvu za izobraževanje delo razrednika zdi odgovorno in pomembno. Vsako odgovorno in pomembno delo zasluži primerno vrednotenje in plačilo, če pa je, tako kot v primeru razrednika, namenjeno za dobrobit otrok, pa bi si takšno delo poleg ustreznega plačila moralo zaslužiti spoštovanje in ugled.

Resnica pa je žal umazano boleča: razrednik za svoje delo dobi 0,70 do 1,80 evrov dodatka za razredništvo na mesec ali približno 5 centov na mesec na učenca. Ugled in spoštovanje učiteljem drastično padata.

Razrednik je na šoli postal deklica za vse in za vsakogar, medtem ko notranjo dinamiko razredništva v resnici redkokdo dobro pozna. Učitelji smo ljudje, ki se trudimo s svojim delom navduševati učence, naše delo je stresno: treba je držati pozornost 25 ljudi 45 minut ob povprečni jakosti hrupa, ki je višja od vsakega dela v pisarni. Za nekaj centov morajo biti razredniki vedno pripravljen odpreti vrata svojega časa in potrpežljivosti: vodijo pogovorne ure s starši in učenci, preko službenih elektronskih naslovov redno obveščajo starše o različnih dogodkih, spremljajo učence na dnevih dejavnosti, na prireditvah ali lokalnih dogodkih, pišejo priporočila za štipendije in poročila za zavode in nadzornike, sodelujejo z raznimi službami (socialnimi, pedagoškimi, vzgojno-izobraževalnimi, policijskimi, zdravstvenimi, ...), vodijo administrativna dela, po novem tudi elektronsko administracijo in prevzemajo odgovornost za vse, kar je v njihovem razredu narobe, tako da rešujejo vseh vrst vzgojnih problemov, kjer se nemalokrat izkaže, da je v trikotniku učenec-starš-učitelj edinole učitelj nezaščiten. In edini, nad katerim se lahko s pravnimi sredstvi izvaja nasilje. Proti učitelju se namreč kadarkoli lahko vloži anonimno prijavo na Inšpektorat za šolstvo, ki vsako prijavo obravnava brez imena in priimka prijavitelja. V primeru, da se prijava izkaže za lažno, prijavitelj zanjo ni kazensko odgovoren.

Pogosto najboljši učitelji opravijo največ dela na šoli in prav razredništvo je tipičen primer tega nesorazmernega razporejanja dela. Ni vsak učitelj razrednik. Bolj ko je učitelj sposoben in socialno spreten, več nalog dobi- med njimi zagotovo tudi razredništvo. Kadar se pogovarjam s svojimi starejšimi kolegi, radi povedo, da je bil v času Jugoslavije poklic učitelja spoštovan, učitelj je bil nadvse avtonomen in imel je večjo avtoriteto pri učencih. Z razredništvom se niso ukvarjali, vsi učitelji so bili razredniki in to delo je bilo pravičneje razporejeno. Bilo je manj odličnjakov in učenci so razred ponavljali, kar je danes v osnovni šoli redek primer.

Sistemske anomalije v današnjem času razrednike prisiljujejo, da večino svojega dela opravljajo zastonj oziroma za miloščino. Prav tako učitelju vsi deležniki v šolstvu radi potrkajo na njegovo vest: zaradi empatije in etične drža našega poklica, se delo razrednika nemalokrat prevesi v izkoriščanje. Zaradi dejstva, da moramo biti in da smo učitelji moralno odgovorni posamezniki, smo brez plačila popravljali nacionalno preverjanje znanja, izvajali ure dodatne strokovne pomoči, za male denarje popravljali maturo itd. V zadnjih letih kar naprej poslušamo, da smo zaposleni v javnem sektorju paraziti, medtem ko se je na učiteljih grozljivo varčevalo. Naši bivši šolski ministri pa so se z varčevanjem na poklicu učitelja celo radi pohvalili: »Slovenski učitelji naredijo vse za veliko manj denarja kot njihovi primerljivi evropski kolegi.«. V Franciji, na primer, razrednik dobi nad 100 evrov plačila za razredništvo.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport križem rok opazuje razvrednotenje poklica učitelja razrednika in to ob zavedanju, da smo slovenski učitelji tisti, ki kljub izkoriščanju in poniževanju, držimo kvaliteto javnega šolstva. Šola stoji in pade na učitelju. Stoji in pade na razredniku.