Bela knjiga pa nič

A se vam je že kdaj zgodilo, da ste po dolgem času slišali znan komad z dobro glasbeno predlogo, ki vas je zazibala v bokih, vam prevetrila misli, vas razveselila in za kratek čas, ko je zvenela, dala misliti »Saj bo vse v redu!«? In mogoče ste poslali komad prijateljici: »Eeeej, komaj čakam, da se spet vidiva, da zapojeva ob tejle vižiii, se že učim besedilo!«. In recimo, da potem, ko poiščete besedilo komada, ki vas je prevzel, ugotovite, da je 99 Luftballons v resnici pesem o dveh otrocih, ki kupita balone in jih ob zori spustita v zrak, ti baloni pa se na vojaškem radarju pokažejo kot anomalija in začne se 99-letna vojna, zaradi katere se sestane 99 ministrov … Ampak potem zamahnete z roko, ej, saj je samo pesem, in se je naučite, ker itak ne razumete nemško in ste veseli, da lahko s prijatelji grulite v en glas.

Mogoče ne, pa tudi če - ta uvod je samo ilustrativna metafora, s katero bi avtorica rada pokazala, kako si lahko mislimo, da bo vse lepo in prav, kadar ne razumemo čisto dobro, kaj se dogaja. Mogoče ne razumemo jezika, mogoče ne razumemo konteksta, ampak melodija je tako živahna, da pademo v zgodbo komada in se prepustimo … Mogoče vas je uvod malo izgubil, mogoče vas bo vsebina še bolj, kajti vsebina je danes o novi beli knjigi, okrog katere se upravičeno dviga prah. In podobno, ampak ne povsem enako kot naša glasbena prijateljica iz benda Nena [Nena, z ozkim e] govorijo oblikovalci nove bele knjige v jeziku, ki ga ne poznamo vsi, ampak ker je melodija prihodnosti, tehnologije in ustvarjalnosti tako fina in gre zlahka v naša ušesa, prisluhnemo in si mislimo C.O.O.L, was ghet?

Zgodba o tretji slovenski beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji se je začela pred približno enim letom, ko se je desetletna doba veljavnosti bele knjige iz leta 2011 začela iztekati. Stari beli knjigi, prva iz leta 1995 in druga iz 2011, sta dokumenta, ki bralcu nudita temeljit pregled nad šolstvom. Vključujeta pa, in to je precej pomembno, vse ravni izobraževanja. Zdaj jih bomo našteli, ker je presenetljivo, koliko jih je. In ker bi radi s tem kasneje pokazali, da se terminov, kot sta »tehnologija« in »ustvarjalnost«, ne da enakomerno pobarvati čez vse. Bela knjiga dva enajst torej obravnava: vrtce, osnovne šole, srednje šole, med njimi najprej strokovno in poklicno izobraževanje in potem gimnazije, ki so splošne srednje šole. Človek bi si mislil, da se tu stvar neha. Ampak področij izobraževanja je še: vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, pa vzgoja in izobraževanje nadarjenih. Pa vzgoja in izobraževanje na narodnostno mešanih območjih, nadaljuje se z izobraževanjem odraslih, delom o glasbenih šolah, zasebnih šolah in vrtcih in končno, nazadnje, z izobraževanjem strokovnih delavcev in njihovim strokovnim razvojem.

Nič čudnega, da ima knjiga iz leta 2011 500 strani, če je pa obravnavanih deset področij vzgoje in izobraževanja. Ker je Slovenija leta 1995 opravila kurikularno prenovo, je v drugi beli knjigi, to je tista iz 2011, predstavljenih še veliko razlogov za spremembe, analiziran je bil cel kup dokumentov z družbenega področja, opredeljene so glavne značilnosti programov, utemeljeni razlogi za spreminjanje programov, malo zgodovine programov, opredelitev vzgojne funkcije šole … Na področju vrtca, recimo, to pomeni, da je prišlo do odmika od vrtca, ki je podoben šoli. To je v preteklosti pomenilo, da se v vrtcu uči vsebine, ki naj bi jih otroci poznali med pripravo na vstop v šolo. Pred prvim letom smo otroci hodili v jasli, pred vstopom v šolo pa smo hodili v malo šolo. Danes je vrtec strukturiran drugače, s spoštovanjem do zgodnjega otroštva in v okviru ideje, da je za otrokovo učenje najboljša igra.

Za pedagoškega delavca na kateri koli ravni je bela knjiga uporabna, ker nudi dejanske odgovore na vprašanja o znanju, izvajanju dejavnosti in vzgojnih navodilih, pomaga pri upravičevanju vzgojnih ravnanj in poveže zakonsko raven z dejanskimi vzgojnimi usmeritvami. Pa še bogata je z raziskavami, opredeli se v debati, zakaj otroke silimo, da si znanje trpajo prav noter v glavo, pisali so jo strokovnjaki z različnih področij in še strokovnjaki s pedagoškega področja.

Avtorica je resnično mnenja, da je bela knjiga, ki jo čisla, res super literatura, in marsikdaj ji je v trenutkih teme pomagala zopet na svetlo. Knjiga se opredeli, črno na belem  do velikega števila zagonetk, pravil, postopkov. In tudi v tem je vrednost, kajti če poznamo opredelitve ter norme, ki so obče veljavne, se lahko z njimi argumentirano ne strinjamo, protestiramo in glasno dajemo vedeti, kaj se nam zdi narobe.

Tudi staro belo knjigo so strokovnjaki seveda kritizirali, češ da je v trenutku, ko je bila napisana, zastarela, ker je gledala samo nazaj. Avtorici se zdi to relativno neutemeljen pomislek,kajti … Stara bela knjiga je nudila pogled v preteklost in dala jasno vedeti, od česa v preteklosti se oddaljuje in zakaj, ter jasno opredelila, česa naj se pri delu z mladino držimo v sedanjosti in zakaj. Tako imamo v sklopu stare bele knjige točke, na katere se lahko opiramo, kadar aktivno razmišljamo, ko se kot vzgojitelji in izobraževalci postavimo pred mladino. O novi beli knjigi, roko na srce, res še ne vemo vsega, ker dejansko še ne obstaja. Zato se mogoče zdi malo nenavadno, da najrazličnejši strokovnjaki silovito udrihajo čeznjo, že odkar je ministrstvo zajelo sapo, da bo začelo zbirati strokovnjake, ki bi pisali novo belo knjigo.

Nekaj vendarle vemo. Poznamo evropske strateške ureditve za izobraževanje. Vemo približno, kaj je vizija ministrstva za izobraževanje, poznamo nabor strokovnjakov, ki bodo sodelovali pri pisanju Knjige 3, vemo, kar je ministrstvo sporočilo na tiskovnih konferencah.

Preden začnemo s pregledom nove bele knjige, sledi glasbeni premor.

GLASBENI PREMOR: OUTKAST - HEY YA

Pred glasbenim odmorom smo si ogledovali staro belo knjigo, zdaj pa se usmerjamo k novi. Začnimo z načrti Evropske unije za izobraževanje.

Strateška usmeritev Evropske unije za izobraževanje je, da Evropa postane najuspešnejše na znanju osnovano gospodarstvo na svetu. In z nekaj izjemnimi poenostavitvami ter miselnimi bližnjicami zavoljo enostavnejšega poslušanja lahko rečemo naslednje: na znanju osnovano gospodarstvo pomeni, da je vrednost in valuta človeka na trgu dela znanje. Če se hočemo kot posamezni ljudje vključiti v trg dela z znanjem, mora biti znanje uporabno. Če hočemo uporabno znanje, moramo spremeniti sistem tako, da bo znanje, ki ga generira, uporabno. Del zainteresirane javnosti poskuša drugemu delu sporočiti, da naši otroci potrebujejo uporabno znanje, ker neuporabnega znanja nihče ne uporablja in ga noče uporabljati, zato se raje kot z arteškimi vodnjaki in ulomki ukvarjajmo z uporabnimi temami, kot sta tehnologija in ustvarjalnost.

Zakaj vedno znova omenjamo besedi tehnologija in ustvarjalnost?

O tem bo seveda govoril minister Pikalo:

IZJAVA

Kar je v tem dolgem posnetku sporočil minister, je, da se bo ministrstvo, ko se bo ukvarjalo z belo knjigo, ukvarjalo s prihodnostjo, tehnologijo in ustvarjalnostjo. Beli knjigi pa bo sledila kurikularna prenova. Tehnologija in ustvarjalnost sta v vzgoji in izobraževanju nevarna pojma, ker sta prazna označevalca. Ko pride do tehnologije, je problemov več. Prvo vprašanje je že, kam bi dali tehnologijo. Tehnologijo v vrtce kot tehnološko dovršene stavbe? Tehnologijo v osnovne šole kot table? Kot elektronske učbenike? Mogoče malo tehnologije za pomoč učencem priseljencem? Tehnologijo v srednje šole, da si bodo srednješolci z njo pomagali pri podjetništvu?

Druga težava je, da je »tehnologija« že od začetka pojem z veliko pomeni - je tehnologija v šoli televizor? Tehnični svinčnik? Učenje z računalniki? Ideja, da bo tehnologija nadomestila učitelje, pa že od začetka razprav buri duhove. Ta ideja se ponavlja znova in znova v vsakem obdobju, ko se pojavi nek tehnološki napredek, pa naj bo to radio, televizija, računalnik … Še ena stvar je: v sklopu nižjih nivojev izobraževanja vztraja ideja, da so vrtčevski otroci in osnovnošolski učenci tehnološki domorodci, kar pomeni, da obstaja ideja o tem, da »razumemo« vse, kar se tiče tehnologije. V resnici pa je večina zgolj spretna z vmesniki. Znamo torej obdelovati fotografije, ustvarjamo videe in jih nalagamo na spletne platforme, uporabljamo Tik-tok, Snapchat in druge platforme, hitro tipkamo in počnemo še druge stvari, s katerimi dajemo vtis, da obvladamo tehnologijo, ki jo imamo v roki.

S tehnologijo kot tako verjetno ni nič narobe, mogoče je tehnologija res priložnost za boljše šolstvo. Včasih pa se na področju šolstva zgodi, da se določen tehnološki napredek ne stika z realnimi potrebami izobraževanja. Zgodi se tudi, da se pedagoški napredki ne stikajo s potrebami vzgoje in izobraževanja. Povsem klasične, dobre stare zakonodaje in smernice včasih zgrešijo pedagoške cilje. Kar hočemo povedati, je: preden se začnemo ukvarjati z vnašanjem tehnologije v šolstvo vsepovprek, poglejmo, za katera področja v šolstvu je še treba poskrbeti. Upamo, da bo odgovorno ministrstvo to tudi storilo.

Ministrstvo je k sodelovanju tokrat povabilo deset strokovnjakov, ki na različne načine sodelujejo z izobraževalnim sistemom, vodja skupine pa bo doktor Jadran Lenarčič, sicer vodja Instituta Jožef Stefan in visokošolski predavatelj. Drugi so prav tako predavatelji, strokovnjaki za različna področja družbe, politike, etike, filozofije znanosti, pedagog pa je samo en. Pred naborom strokovnjakov je ministrstvo k javni razpravi povabilo tudi splošno zainteresirano javnost. Kdor se je vabilu odzval, je lahko v javni debati videl splošno pregovarjanje brez reda, v katerem je imela beseda strokovnjakov s področja pedagogike enako težo kot beseda zaskrbljenih staršev. Do podobnega razvrednotenja strokovnega mnenja je nedavno prišlo tudi na Ministrstvu za javno upravo, ko je minister Rudi Medved k nemoderirani debati o neionizirajočih sevanjih povabil vse udeležence posveta. Poleg gostov z Inštituta za neionizirna sevanja, Kemijskega inštituta, Uprave Republike Slovenije za varstvo pred sevanji, Agencije za komunikacijske storitve in Direktorata za okolje na Ministrstvu za okolje in prostor so bili govorci tudi predstavniki laične javnosti. Debata se je spremenila v pogovor o teorijah zarote.

Na področju pedagogike teorij zarote ne poznamo prav veliko. Poznamo pa različne teorije o tem, kako bi morala ravnati javna šola, da bi bilo prav. Vloga pedagogov pri snovanju bele knjige je pravzaprav enaka vlogi strokovnjakov s kemijskega in ostalih inštitutov. To so strokovnjaki, ki razumejo, kako različni premiki znotraj sistema vplivajo na njegove preostale elemente, kako dolgoročno vplivajo na otroke. Imajo prakso dela z otroki, seznanjeni so z longitudinalnimi študijami in razumejo, na primer, v čem je razlika med slovenskim in finskim izobraževalnim sistemom, s katerim se kot z idealom primerja veliko svetovnih izobraževalnih sistemov. Tudi Lenarčič je primerjal slovenski sistem s finskim in že ponujal rešitve, ki jih bo prineslo približevanje slovenskega izobraževalnega sistema finskemu.

Pedagogi zaradi svojih znanj težko rečejo  »Če bomo takole izvedli premik, bodo rezultati brez dvoma natančno taki, kot smo si jih želeli. Urejeno je!«. Prav zaradi izkušenj in znanja se vsaj nekateri izmed njih izogibajo posplošenim izjavam o gotovih rešitvah, ker je to ključni del znanstvenega delovanja. Tudi pri medicini in ostalih znanstvenih strokah je tako, da lahko strokovnjaki samo z relativno visoko mero zanesljivosti odgovarjajo na vprašanja laikov. Zato včasih zveni, kot da ima splošna javnost ali samooklicani strokovnjaki večjo avtoriteto na področju pedagogike.

Pri pogovorih so torej doslej sodelovali: strokovnjaki političnih, znanstvenih in družboslovnih strok ter zainteresirana laična javnost, vsak s svojimi interesi. Pedagogi, ki razumejo kompleksnost sistemov, ki povezujejo področja psihologije, sociologije in didaktike, ki vedo, kako delujejo izobraževalni sistemi v tujini, ki razumejo vlogo pedagoške in siceršnje avtoritete na vseh stopnjah izobraževanja, naštetih prej, pa v tokratnem sestavu strokovnjakov še nimajo svojega mesta. Andragogi, torej tisti, ki skrbijo za izobraževanje odraslih, opozarjajo, da je izobraževanje odraslih že nekaj časa okleščeno na izobraževanje, ki služi potrebam zaposlitve.

Pedagogi pa opozarjajo na to, da se izobraževanje mladih vse bolj osredotoča na rezultate, na uspešnost učencev, študentov in dijakov pri mednarodnih raziskavah. Znanje, ki je v romantični preteklosti pomenilo osvoboditev, zdaj vse bolj postaja sredstvo bodisi za dosego posameznikovega uspeha na trgu dela bodisi za razkazovanje državnega uspeha v mednarodni gospodarski sferi.

Ker pa v zvezi z belo knjigo ne moremo storiti nič drugega,
sklonimo glave in berimo.