Brez dela ni jela

Poletne počitnice so čas, ko se na trgu študentskega dela celoletnim garačem pridružijo sezonske delavke in delavci, bodisi zaradi financiranja počitnic, nabave zaželenih produktov ali preprosto nujnega dodatka k lastnemu oziroma družinskemu proračunu. Kljub temu navalu in različnim iniciativam, je študentsko delo pogosto izkoriščano in pomanjkljivo nadzorovano. Širši problem pa se odraža že v slabi obveščenosti študentk, študentov, dijakinj in dijakov. Ko jih vprašava o njihovem delu, večinoma odgovorijo, da je »super, sam da mi plačajo«. Šele zatem naštejejo slabe razmere kot so razpršeni, predolgi urniki, neplačana malica in druge kršitve osnovnih predpisov zaposlovanja študentskih delavcev. Zato bomo v tokratnem Unikompleksu napravili pregled stanja študentskega dela, nekaterih najpogostejših kršitev in možnih izboljšav.

Prvega februarja 2015 je v veljavo stopil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona za uravnoteženje javnih financ, ki je določil minimalno bruto urno postavko študentskega dela in uvedel obvezni prispevek za pokojninsko zavarovanje. Onkraj dodatnih obremenitev za minimalnih 4,5 urnih evrov, zakon ni prinesel radikalnih sprememb – Študentska organizacija in servisi namesto 4,5% prejemajo 3,8% koncesijskih dajatev, študentsko delo pa je, kar se tiče zakonskih podlag, ostalo prav tako nenadzorovano kot je bilo v letu 2014. 

Kot podjetjem na svoji strani oglašuje e-študentski servis, je študentsko delo prilagodljiv, fleksibilen in hiter način začasnega zaposlovanja, ki ne zahteva sklepanja pogodbe o delu, odpravnine ali odpovednega roka, zato lahko podjetje sodelovanje kadarkoli prekine. Dijak in študent sta zmožna opravljati raznolika dela, obenem pa ne pričakujeta nobenih bonitet, ki so v navadi pri redno zaposlenih delavcih. Mladoletni sicer ne smejo delati ponoči ali preko polnega delovnega časa, starejši od 18 let pa lahko delo opravljajo tudi do 10 ur dnevno. Vsak delavec, ki dela najmanj 4 ure na dan, ima pravico do plačanega odmora v sorazmerju s časom, preživetim na delu; na primer pol ure malice za 8 ur na delovnem mestu. Kot pravijo, brez dela ni jela.

Čeprav je omejitev študentskega dela relativno malo, jih krši marsikateri delodajalec. Sovrstnice in sovrstniki v pogovoru zaupajo, da so med poletnim delom delali po 11 ali 12 ur, mladoletna prijateljica redno opravlja nočne izmene, spet druga nima fiksnega urnika in ji šele ob prihodu na delovno mesto povedo, da mora počakati, ker trenutno v trgovini ni gneče, pri čemer to čakanje ni plačano. Na malico ne gre, ko je lačna, ampak ko ni strank. Včasih jo po dveh urah pošljejo domov, spet drugič pokličejo uro pred začetkom, da je tisti dan ne potrebujejo, zato ne more računati na stalni dohodek. Še ena izmed sovrstnic je v klicnem centru morala pritisniti na gumb, ko je šla na stranišče, da se ji je čas za potrebo odštel od pavze. V navedenih primerih namerno ne omenjam imen delodajalcev, saj so tovrstne prakse splošen odnos do študentskih delavk in delavcev. Na to so že ob uvedbi novega zakona leta 2015 opozorili pri sindikatu Mladi plus, ki je edina organizacija, specializirana za zaščito pravic študentskih delavcev. Želimir Stanić, član izvršnega odbora sindikata, v izjavi našteje še nekaj najpogostejših kršitev predpisov študentskega dela, pri čemer je najhujša ta, da opravljenega dela delodajalec ne plača.

Izjava

Kljub navdušenju Študentske organizacije, je bil dogovor iz leta 2015 po mnenju sindikata zgolj korak v pravo smer, nikakor pa ni odpravil preštevilnih zlorab pravic študentskih delavcev. Leto in pol kasneje Mladi plus še vedno poudarjajo nerešen problem pomanjkljivega nadzora nad študentskim delom, ki ima prepogosto značilnosti rednega delovnega razmerja. Študentje namreč opravljajo delo z opremo delodajalca, pod njegovimi navodili, imajo osemurni delavnik, 40 ur na teden, torej izpolnjujejo vse pogoje za redno zaposlitev za določen oziroma nedoločen čas. Še ena paralela z rednim delovnim razmerjem so uvajanja, ki so, za razliko od poskusnih dob pred redno zaposlitvijo, pri študentskem delu v večini primerov neplačana. Argument delodajalca, da delavec ne more biti plačan, ker še ni usposobljen, je neveljaven, saj je vseeno opravil določeno delo, četudi je bilo izvajano pod nadzorom oziroma mentorstvom. Zakonodaja pa ni edini razlog za naštete kršitve. Problem je predvsem v pomanjkljivem nadzoru zaradi kadrovske podhranjenosti delovne inšpekcije, pojasni Stanić.

Izjava

Na zahtevnost nadzora neplačnikov opozarja tudi Saša Praček, vodja marketinga pri E-študentskem servisu, ki navaja podatek, da se v Sloveniji vsako leto ustanovi in izbriše približno 20.000 podjetij. V tej dinamiki neplačnik razpusti staro, ustanovi novo podjetje in se tako izmuzne nadzoru.

Poleg problemov, na katere so pri sindikatu opozarjali že leta 2014, so se v minulem času pokazali realni učinki »pridobitev« novega zakona. Čeprav je bil namen minimalne urne postavke zagotoviti minimum, je bil dejanski učinek v nekaterih primerih ta, da se je študentov zaslužek pravzaprav znižal. Sedaj večina delodajalcev namreč ponudi minimalnih 4,5 € bruto ali 3,8 € neto, medtem ko je bilo v prejšnjem, širšem razponu urnih postavk več priložnosti za višje plače. O pridobitvah in kršitvah minimalnega dohodka Želimir Stanić iz sindikata Mladi plus.

Izjava

Poleg minimalne postavke, se od uvedbe novega zakona študentsko delo šteje pri obračunu delovne dobe. V letu 2015 se je s prispevki iz študentskega dela v pokojninski blagajni nabralo 53 milijonov evrov. Čeprav sta s pokojninskim zavarovanjem dodatno obremenjena tako delodajalec kot delojemalec, se po podatkih sindikata popularnost študentskega dela ni spremenila. Problem nastopi predvsem pri izračunu delovne dobe. Več o pozitivnih in negativnih aspektih pokojninskih dajatev, Stanić.

Izjava

Kot je bilo rečeno že na začetku, velik del nadzorovanja kršitev predpisov študentskega dela temelji na poznavanju lastnih pravic in organizacij, preko katerih jih je možno zaščititi. Primer zlorabe študentskega dela je možno prijaviti prek sindikata Mladi plus, ki morebitne probleme najprej rešuje z mediacijo med delavcem in delodajalcem, če je potrebno pa tudi prek pravnih postopkov.

Varovanje pravic študentskih delavcev pa je tudi ena izmed storitev, ki jih oglašuje E-študentski servis, največji posrednik študentskega dela v Sloveniji. Pokriva več kot polovico tržišča in letno prejema čez 5 milijonov evrov koncesijskih dajatev. To po mnenju Saše Praček iz E-študentskega servisa med drugim zahteva tudi učinkovit nadzor in izterjavo neplačnikov.

Izjava.

A tu nastopi prva težava. Medtem ko takšno hvalevredno prakso opravlja en študentski servis, drugi niso zavezani k enakemu delovanju. Kršilec lahko zato svoj oglas preprosto objavi pri drugemu posredniku študentskega dela, pri tem pa lahko izbira med ostalimi 28 podjetji. Pomembno je opozoriti, da pri objavljanju neplačnikov servisi v prvo vrsto postavljajo lastni interes. Logika je preprosta, delodajalec, ki ne izplača študenta, ne izplača študentskega servisa. To tudi pojasni, zakaj v E-študentskem servisu ali kateremukoli izmed drugih 28 podjetij, ki posredujejo študentsko delo, nikoli niso naredili seznama podjetij, nad katerimi bi študentje imeli ostale prej omenjene vsebinske pripombe.

Problem je kajpak širši in zahteva premislek kaj sploh študentski servisi so in kaj bi morali početi. Trenutna zakonodaja zgolj omogoča financiranje servisov, od njih pa ne zahteva nikakršne »protiusluge«, ki bi jo opravili za študente. Še več, nad javnim denarjem, ki servisom pripada po zakonu, ni skoraj nobenega nadzora. Zato ne bi smelo presenečati, da študentski servisi medijem zelo neradi govorijo o svojem poslovanju. Prisluhnimo, kaj nam je povedala Saša Praček iz E-študentskega, ko smo jo povprašali o stroških posredovanja študentskega dela in dobičku študentskih servisov:

Izjava.

Številke so seveda javno dostopne. E-študentski servis je v letu 2015 za posredovanje študentskega dela dobil dobrih 5 milijonov evrov javnih sredstev, pri poslovanju pa ustvaril slabih 100.000 evrov dobička. Ob pregledu poslovodnih bilanc v oči zbodejo odhodki dotičnega servisa. V letu 2015 se je tako med »drugimi stroški storitev« znašlo zajetnih 2.5 milijona evrov. To znaša več kot so v E-študentskem servisu istega leta namenili skupno za plače zaposlenih in vse najemnine poslovnih prostorov. Saša Praček nam vsebine teh stroškov ni želela pojasniti, saj naj bi pri njih šlo za poslovno skrivnost.

Skrivnostnost študentskih servisov je sila podobna tisti študentskih organizacij. Oboji se pri pregledovanju poslovanja z javnimi sredstvi vedno znova sklicujejo na zasebno pravno subjektiviteto, ki jo financirajo - po njihovem prepričanju -zasebna koncesijska sredstva. Študentske organizacije sicer formalno zastopajo interese študentov, vendar imajo enako kot študentski servis v svojem delovanju jasen konflikt interesov: boj za kakršnekoli pravice je zgolj krinka, saj ekonomski interes narekuje, da v institut študentskega dela poskušajo vključiti čim večji delež populacije in si tako zagotoviti stalen, predvsem pa visok vir dohodkov iz koncesijske dajatve.

Čeprav bi morale prav študentske organizacije prve opozarjati na nepravilnosti in anomalije pri študentskem delu, temu jasno ni tako. Nasprotno, med študentskimi servisi in študentskimi organizacijami se je vzpostavilo tesno zavezništvo v onemogočanju kakršnekoli spremembe zakonodaje, ki bi mladim omogočile izboljšanje delovnih pogojev, krepitev njihovih pravic in izboljšanje študija.

Vlada je v preteklosti področje študentskega dela že poskušala sistemsko urediti. V letu 2011 je tedanji minister za delo  Ivan Svetlik predlagal Zakon o malem delu, ki bi odvzel precejšen del financiranja tako ŠOS kot študentskim servisom. Študentske organizacije so zato organizirale znameniti protest, na katerem je razgreta mladina uničila pročelje Državnega zbora. Že takrat so mnogi opozarjali, da so proteste iz ozadja pomagali financirati tudi študentski servisi. Da to vendarle niso bile zgolj čenče lahko sklepamo iz besed vplivnega študentskega funkcionarja in predsednika študentskega zbora ŠOU v Ljubljani Tilna Gorenška:

Izjava.

Nenavadno zavezništvo izhaja predvsem iz prejemanja javnega denarja oziroma koncesijske dajatve. Približen obseg študentskega dela tako lahko izračunamo iz podatkov o proračunu Študentske organizacije Slovenije, ki vsako leto z naslova koncesij prejema vsaj 9 milijonov evrov. Če to predstavlja 3,8%, je bil bruto znesek celotnega zaslužka študentskih delavcev v letu 2015 približno 236.842.105 evrov. Upoštevajoč podatke Statističnega urada Republike Slovenije o obsegu študentskega dela za leto 2015, to vsoto razdelimo na 29.000 študentskih delavcev. Rezultat pokaže, da so dijaki in študentje v letu 2015 vsak mesec pridelali približno 681 bruto evra na mesec in 8.167 evrov na leto, kar je več kot trikratni znesek dohodnine. Če upoštevamo povprečno bruto urno postavko petih evrov na uro, ugotovimo, da so študentski delavci v povprečju delali približno 30 ur na teden.

Pri ugotavljanju števila vseh študentskih delavcev je prišlo do zanimive dileme. Statistični urad zatrjuje, da jih je glede na mednarodno dogovorjeno definicijo aktivnega dela, torej takih, ki so opravljali vsaj eno uro dela, 29.000. E-študentski servis po drugi strani pravi, da je študentskih delavcev 60.000, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa jih za leto 2014 navaja kar 127.000. Do razlik pride zaradi uporabe različnih metodologij – na Statističnem uradu vsako osebo štejejo enkrat, tudi če delo opravlja prek več napotnic, medtem ko se število, ki ga navaja Ministrstvo za delo, nanaša na število izdanih napotnic. To pomeni, da je vsak študent imel na svoje ime izdane približno štiri napotnice, kar zgolj nakazuje na obsežnost fiktivnega študentskega dela in dela prek tujih napotnic.

Obseg dela prek študentskih napotnic pravzaprav ne bi smel presenečati. Socialni ukrepi za študentsko in dijaško populacijo že več let bodisi stagnirajo bodisi se izrazito krčijo. Vzemimo za primer štipendijsko politiko. Število Zoisovih štipendirancev se je po podatkih Statističnega urada med letoma 2010 in 2014 prepolovilo iz 6.843 na 3.628, nekateri upravičenci pa so na odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije čakali več mesecev. Prav v nadzornem odboru tega javnega sklada sedi tudi študentski predstavnik iz ŠOS. Kako je možno, da se štipendije drastično krčijo in da so študentje prisiljeni v večmesečno čakanje na odločbo zaradi birokratskih mlinov, če pa imajo znotraj Javnega sklada svojega predstavnika?

Odgovor se skriva v prej omenjenem konfliktu interesov.  Študentski predstavniki in posredniki dela nimajo nikakršnega interesa v izboljšanju materialnega stanja študentov, kar država s pridom izkorišča. Pristojno ministrstvo lahko tako vsako leto nekoliko privarčuje na štipendijah, ŠOS in študentski servisi pa služijo tako na račun tistih, ki štipendij ne prejemajo kot na račun štipendistov, ki morajo med čakanjem na odločbo za preživetje delati preko napotnice. Zato se noben študentski funkcionar ne pritožuje niti nad višino, niti nad številom podeljenih štipendij, kaj šele čez dolgotrajne postopke za njihovo dodeljevanje. Začarani krog študentskega dela in študentskega organiziranja je s tem sklenjen.

Kaj torej storiti? Prvi odziv na poročilo o stanju študentskega dela je seveda »Zakaj se ga preprosto ne ukine? Ta način zaposlovanja se tako ali tako samo izkorišča za nadomeščanje navadnega delavca.« Če bi se študentsko delo izvajalo v takem obsegu kot je predvideno, torej kot občasno oziroma začasno delo, ne bi bilo problema z izpodrivanjem redno zaposlenih. Seveda pa bi bilo to možno zgolj v idealnem svetu, v katerem bi bil namen študentskega dela dopolnilno izobraževanje oziroma pridobivanje delovnih izkušenj na ustreznem področju že v času študija. Realnost pa je taka, da večina študentk in študentov dela v gostinstvu, skladiščih ali v trgovskih centrih. Študentsko delo je večinoma način shajanja za mlade v neugodnih finančnih razmerah. Te neugodne finančne razmere država ne sme in ne more reševati s prilagojeno in pomanjkljivo definirano delavsko zakonodajo, nad katero bdijo sumljive institucije in podjetja. Neugodne finančne razmere študentske populacije se mora reševati z ustrezno štipendijsko politiko in drugimi socialnimi ukrepi, ki so trenutno odrinjeni na obrobje tudi zaradi vpliva študentskih organizacij, zasebnih posrednikov dela in z njimi povezanih interesov.