Kako razumeti slona?

Univerzitetna redakcija pripravlja nov cikel oddaj Unikompleks, v katerih se bomo izobraževanja lotili kolektivno raziskovalno skozi filme, ki odpirajo različna vprašanja o šolstvu in o različnih kontekstih, v katerih se poskušajo preko izobraževalnih sistemov spopadati z družbeno-političnimi izzivi. V ta namen smo tokrat pripravili pilotsko oddajo, ki obravnava film Approaching the Elephant oziroma film z nekoliko ponesrečenim naslovom v slovenščini Svobodna šola.

<Izjava v posnetku>

Kontekst filma naj bi bila alternativna oblika izobraževanja. Za strokovni uvid v nekonvencionalni pristop k izobraževanju smo poprosili Robija Krofliča, profesorja na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani:

<Izjava v posnetku>

Po ogledu filma smo sodelavci Radia Študent čebljali o tem, kako bi lahko dojeli videno, to je alternativno obliko izobraževanja:

<Izjava v posnetku>

Omenjena tradicija Summerhill je danes kritizirana z vidika prevelike permisivnosti vzgoje otrok s takim pristopom k izobraževanju. Kroflič je obrazložil, da je permisivnost termin, ki lahko odraža zelo različne manifestacije pristopov:

<Izjava v posnetku>

Ali bi dal/dala otroka v tako šolo, kot smo jo spoznali v filmu?

<Izjava v posnetku>

Ravnatelj šole, ki je predstavljena v filmu, pove, da ustanavlja alternativno šolo iz neke lastne travme udejstvovanja v šolskem sistemu. Pri ustanavljanju šole se sicer sklicuje na tradicijo Summerhilla, a kot pravi Kroflič, očitno ne pozna osnovnih pedagoških načel, po katerih ta deluje:

<Izjava v posnetku>

Še vedno poslušate oddajo Unikompleks, v kateri seciramo tako imenovano svobodno šolo, predstavljeno v filmu Approaching the Elephant.

V filmu smo prepoznali dva problema: prvi je kriva reprezentacija tradicije in metod svobodne šole in drugo je sam film, katerega fokus ni dokumentacija šole in njenega načina delovanja, ampak trije izbrani protagonisti ter njihovi karakterji. Kroflič nam je lepo skiciral nekaj osnovnih pedagoških napak, ki so bile prikazane v filmu:

<Izjava v posnetku>

Ob tem pa je avtorica filma Amanda Rose Wilder s surovimi posnetki brez naracije in dodatnih pojasnil prikazala fragmente zgodbe izobraževalnega eksperimenta.

<Izjava v posnetku>

Wider artikulira svoj izdelek kot vnos poetike v dokumentaristiko. To je naredila tako, da je zgodbo šole predstavila s tremi izbranimi protagonisti, z večinskimi bližnjimi plani teh oseb, s čimer naj bi prikazala kompleksnost njihovih osebnosti in sam razvoj, ki se jim je zgodil v procesu eksperimentalnega izobraževanja med enim letom. A snemanje je potekalo zgolj v prostorih šole. Ne spoznamo ozadja oseb in le malo uvida imamo v dejanske relacije protagonistov z drugimi. Film je tako s fokusom na protagonistih slab dokument eksperimenta kot tudi slab dokument razvoja osebnosti, saj se osredotoči le na en umetno zamejen aspekt njihovega življenja. Bližnji kadri nasilno ožijo vidni spekter dogajanja in gledalca stalno silijo v preučevanje obrazne mimike in v ugibanje o notranjem doživljanju teh obrazov, brez podanega konteksta.

Glavno napako pa je mogoče storil ravno prevajalec naslova filma. Naslov Svobodna šola namiguje na to, da bo film dokumentaristično predstavil koncept svobodne šole, kar je, kot smo poprej argumentirali, daleč od tega. Rečemo lahko le, da gre za filmski artistični eksperiment vnosa tako imenovane poezije o kompleksnosti osebnosti v časovnem obdobju enega šolskega leta v tako imenovani neuspešni izobraževalni eksperiment, ki pa ga spoznamo zgolj fragmentarno.

Za konec Kroflič izpostavi glavni problem tovrstno zasnovanega filma:

<Izjava v posnetku>

<Izjava v posnetku>