Kolažiramo šolstvo ... za boljši jutri
Za tokratni Unikompleks smo pripravili zvočni kolaž izjav, misli, stališč, načrtov in obljub oblikovalcev šolskih politik ter strokovnjakov in strokovnjakinj z različnih področij, ki so letos imeli kaj povedati o vzgoji in izobraževanju v Sloveniji. Večino izjav smo vzeli iz aprilskega posveta “Vloga šole danes in jutri”, ki se je zgodil na pobudo Centra Janeza Levca. Poglejmo.
Predsednik državnega sveta Alojz Kovšca je, kot mnogi drugi, prepričan, da se šola mora prilagoditi zahtevam časa. A meja med adaptacijo in podreditvijo je tanka.
Ob tem Anton Meden, predsednik Zveze Aktivov svetov staršev Slovenije, opozarja, da ne odrasli ne otroci ne vedo, kakšna bo prihodnost.
Zato se je vredno vprašati, ali “zadrega avtoritete odraslih” pomeni, da bomo iz vzgojno-izobraževalnih načrtov in stališč odvrgli vse dozdajšnje temelje, ki nam sicer – kot so nam tudi v preteklih desetletjih – še vedno dobro služijo.
Kaj je torej danes tako zelo drugače, da razmišljamo o rušenju temeljev? Namreč, tudi Martina Vuk, državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, meni, da je pri oblikovanju šolskih politik ključno misliti spremembe.
Zato naj bi po njenem mnenju na vzgojo in izobraževanje gledali skozi prizmo aktualnih smernic trga, gospodarstva in politike – zakaj ju ne bi v samem izhodišču preusmerili na nivo na primer mode ali prehrane? Zdi se narobe, da šolski slovar po novem vsebuje besede, kot so tržna logika, podjetništvo, trendi in podobno. Lahko jim rečemo zgolj besede, pa vendarle - tovrstne spremembe pomenijo več.
A kaj ko trendi ne služijo razsežnostim umskih in drugih sposobnosti otrok ter jih hočejo hkrati aktivno zavirati, kot meni etnologinja in kulturna antropologinja Barbara Turk Niskač.
Turk Niskač zadevo skozi prizmo antropologije objasni podrobneje ter se obregne ob povezavo šole in Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj – OECD.
Tone Hrovat iz Kmetijske šole Grm in biotehniške gimnazije je podobnega mnenja – šola sledi zahtevam trga, zato iz kurikula, tako osnovnošolskega kot srednješolskega, izginjajo humanistične vede, ki nas po njegovem mnenju sploh naredijo ljudi.
Zaradi vdora neoliberalizma v šole je potrebno ponovno premisliti, katere vrednote želimo privzgojiti novim generacijam. Žalostno vprašanje – če ne že ugotovitev – ob tem pa je, zastavili smo si ga tudi že v marsikateri prejšnji oddaji redakcije, ali odrasli sploh še imajo vrednote, o njih razmišljajo in jih zavestno prenašajo na otroke? Ali pa so tudi vrednote podvržene hitrim spremembam zahtev trga in zato neoprijemljive? Turk Niskač vrednote predstavi skozi svojo stroko.
Tudi Vuk ne ve, kje in kaj so naše vrednote, kam je šla vzgoja in ali se sploh še zavedamo, da vedno vzgajamo z zgledom. Kakšen zgled pa dajemo, če nimamo vrednot ali, bolje rečeno, če nam vrednote ustvarjajo in krepijo neoliberalistične težnje?
Pri razmišljanju o prihodnosti je nujno upoštevati vrednote, ki jih želimo videti v prihodnjih generacijah, pravi Hrovat.
Učitelji in učiteljice so nekoč to zmogli kar tako. Pomen vrednot je bil v družbi bolj cenjen, obenem pa smo jih znali konkretno našteti.
Dušan Rutar, filozof in psihoanalitik, je eden redkih, ki opozarja, da nekateri ne vzamejo v obzir otroških intelektualnih sposobnosti abstrakcije in torej posploševanja, za razvoj katerih pa sicer seveda potrebujejo primerno vzpodbudo. Saj imamo možgane, mar ne? Pa strokovnjaki in praktiki s področja vzgoje in izobraževanja sploh upoštevajo, česa so možgani najmlajših zmožni?
Še kako narobe je misliti in delovati z osnovno premiso, da je naloga učiteljev zgolj prenašati in reproducirati znanje. To konec koncev – strogo vzeto, kot opozori Rutar – sploh ni možno.
Cilji vzgoje in izobraževanja, natančneje dva cilja, ki ju navaja Rutar, so drugačni.
Seveda otroci imajo pravico do lastnega mnenja, a skozi šolo in življenje se zgolj s tem vendarle ne da. Mnenje drugega je lahko zrušiti, če stoji na majavih temeljih in je nadalje zgrajeno na nekritičnem naboru informacij. Selekcija, ki jo delajo možgani, je namreč lahko brez primernih usmeritev in opozoril, brez navade kritičnega mišljenja ter brez upoštevanja različnih faktorjev, ki sestavljajo neko informacijo, šibka, zato jo je moč hitro zatreti v kali. Miha Kos, direktor Hiše eksperimentov, opozarja prav na to.
Kaj je to “nekaj drugega”? Kos objasnjuje, da na motiviranost otrok ne moramo računati, če je nimamo tudi sami. To, v kontekstu današnje oddaje, velja predvsem za učiteljice in učitelje, ki zanemarjajo in pozabljajo na širino svojega predmeta ter o njem vedo ravno toliko, kot piše v šolskih učbenikih.
Smo pri radovednosti, ki jo starši in strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja le redko mislijo, omenjajo ali vrednotijo kot pomembno pri razvoju otrok, kaj šele kot določeno ključno značilnost človeške vrste. Ne moremo učinkovito razvijati ene plati, če druge sploh ni.
Turk Niskač komentira, da bi morali na različnih ravneh vzgoje in izobraževanja ter socializacije poskrbeti, da otroci dobijo občutek za sodelovanje in delo v skupnosti.
Misli in vprašanja, ki se nam porajajo po kolažiranju predvajanih izjav, so pomembna, še kako relevantna in vsekakor splošna, vseobsegajoča ter prav zato aplikabilna na mnogih – ne upamo si reči vseh – ravneh razmišljanja o vzgoji in izobraževanju. Nekaj vprašanj zastavi še Vuk.
Če na to nismo pomislili že prej – kje so torej starši v vzgoji in izobraževanju? Na eni strani jih – velikokrat upravičeno – odrivamo iz šolskih prostorov in poudarjamo avtonomijo učiteljic in učiteljev, na drugi strani pa se zavedamo, da prav starši pomembno vplivajo na otrokovo stališče o vlogi vzgoje in izobraževanja.
Zaključimo. Kaj so torej vrednote naše družbe ter katere izmed njih, če želimo ohraniti človeka, je vredno in bistveno prenašati na mlajše generacije? Kdo so učitelji, ki naj bi po domnevah in mnenjih nekaterih govorcev bili imenovani navduševalci, in kaj prinaša dejstvo, da učitelji razsežnosti predmeta, ki ga poučujejo, ne poznajo in jih tudi ne zanimajo? V kolikšni meri upoštevati konkretne spremembe v družbi, ki jih ne moremo zanikati, in v kolikšni meri nadaljevati tradicijo šolstva ter se s tem izogniti potencialno škodljivi podreditvi trendom? Kritično, pa ne preveč pesimistično v novo leto, to vam želimo.
Kolažirala je Hana.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj